MLADINA Trgovina
Janko Lorenci

Janko Lorenci

27. 10. 2017  |  Mladina 43  |  Kolumna

Drsenje

Slovensko potovanje na periferijo

Vzhodni del Evrope je na zahodu na čedalje slabšem glasu. V marsičem upravičeno, v marsičem ne. Na splošno je zahod do vzhoda vzvišen, pokroviteljski in dvoličen. Pri tem zahodna Evropa sama v veliki meri doživlja tisto, kar očita vzhodu, od ksenofobije do naraščajočega ekstremizma. To nista ločena svetova, pretok med njima je močan in obema koristi, a tudi škodi.

Stare EU pri vzhodni razširitvi niso vodili (zgolj) ideali, ampak tudi hladni računi: širjenje ji je prineslo povečanje trgov in velik bazen poceni delovne sile. V ozadju je bil prav tako namen, da nekatere države dokončno potegne z ruskega vplivnega območja. Ne glede na to je bila razširitev za vzhod koristna. Poljska in Ukrajina na primer sta imeli na začetku devetdesetih let približno enak BDP na prebivalca, danes pa je poljski trikrat večji. Krizo leta 2008 je evrovzhod preživel dokaj uspešno, tudi zato, ker v glavnem nima evra in jo je odnesel bolje kot jug Evrope, ki se je sesedel pod dolžniškim bremenom in pritiskom nemškega izvoza. Zato se Poljska in drugi tako otepajo evra.

Obstaja pa tudi druga plat. Razširitev na vzhod je bila svojevrstna aneksija. Pridružitveni pogoji so takrat šibki, evforični in naivni vzhod prisilno deregulirali, privatizirali, deindustrializirali in ga naredili odvisnega od zahoda. Podoben proces je doletel Rusijo pod Jelcinom, ki se je na široko odprl zahodu, povzročil hud razkroj dežele in ustvaril teren za Putinov vzpon.

Po svoje se to z zamudo dogaja evrovzhodu. Ta seveda ni enotna gmota, niti glede razvitosti niti glede demokratičnosti. Razlikujeta se na primer tudi Poljska in Madžarska. Sociolog Bálint Magyar pravi, da je Poljska Kaczynskega konservativno-avtokratski eksperiment, ki ga ženeta ideologija in oblastiželjnost, Orban pa je cinik, čigar režim skrbi za bogatenje razširjenega političnega klana, ki deluje mimo formalnih ustanov.

Na splošno ima ta del Evrope težavno zgodovinsko prtljago. Nedemokratične tradicije so žive, ksenofobija je odkritejša kot na zahodu, korupcija in klientelizem endemična. Skrajni nacionalizem spodbujajo tudi težave vedno bolj neenake EU, prav tako pa je povezan z nedolgim obstojem vzhodnih nacionalnih držav. Za trd odnos do beguncev je med drugim pomembno, da je to tradicionalno prostor izseljevanja, nepripravljen na priseljevanje.

V take razmere je EU hkrati z razširitvijo izvozila tudi neoliberalizem. Ta se v krajih s takimi tradicijami nujno razvija v še surovejših oblikah in še bolj najeda plitvo demokracijo, ki se zlasti v krizah rada prevesi v poldiktature. To drsenje je še pospešila begunska kriza. A tudi za zapiranje višegrajcev pred begunci so deloma krivi vrhovi EU, saj so nadzor zunanjih meja povsem prepustili jugu in vzhodu. Da o njihovi krivdi za kaos na Bližnjem vzhodu in stiske črne Afrike ne govorimo.

Zdi se, da EU obstoj napol avtokratskih držav na svojem obrobju bolj ali manj tolerira. Obzirnost do Poljske izvira tudi iz velikosti te države, do Madžarske pa iz bojazni, da bi se Orban podal v še bolj ruske vode. Po drugi strani pa lahko t. i. jedrna Evropa, ki sama drsi na desno, v avtokratskih anomalijah na vzhodu najde opravičilo za uradno vzpostavitev Evrope dveh hitrosti. To in pa sprijaznjenost z avtokrati na obrobju bi bila huda regresija, saj Evropa ostaja vezna posoda, v kateri krožijo dobri in slabi sokovi. Vzhodna Evropa res doživlja nevarno krčenje demokracije, a to je v bistvu samo surovejša varianta dogajanja na zahodu celine.

Je v tem toku morda tudi Slovenija? Sami v glavnem mislimo, da spadamo na zahod, ne na vzhod Evrope. A tudi pri nas potekajo deindustrializacija, privatizacija, nazadovanje enakosti, razprodaja državnega premoženja, zapiranje vase, obseden strah pred priseljevanjem (v Jugi ga nismo imeli). Tudi močno skrajno desnico (SDS) imamo. Taki procesi so že pred nami zajeli veliko večino vzhodnih držav. Glede nedemokratičnosti še nismo Poljska ali Madžarska, vendar imamo veliko lastnih nastavkov za tak razvoj.

Skratka, tudi mi smo v marsičem v regresiji, to pa nas peha na periferijo. Toda o resni debati o tem, kje je Slovenija in kam koraka, ni ne duha ne sluha, še zlasti ne v politiki. To potrjujejo tudi predsedniške volitve. O Pahorju ne bi govorili, Šarec pa najbolj občuduje Macrona; ta govori o veliki Franciji, a bo trdo privil malega Francoza, ki je bil dovolj neumen, da je glasoval zanj.

Dobro je, da solidarnostne družbe še nismo povsem razsuli, da je diagnoza razmer jasnejša in da treznjenje (sistem je bolan) poteka, čeprav veliko prepočasi. Ali, kdaj in kako bomo drsenje na vzhod ustavili, pa je zelo odvisno tudi od negotovega evropskega dogajanja. Vsekakor velja: v krizi je vsa Evropa, ne samo vzhodna. Vzhod je le del te celinske krize. Če se bo EU tudi uradno razklala, mi pa ne bomo prišli v jedrno Evropo, tega nikakor ne gre jemati kot absolutni poraz in dokončno obsojenost na periferijo. Tako absolutiziranje bi samo pospešilo nazadovanje. Še vedno velja železno pravilo – naša prihodnost je kljub tesnemu objemu Evrope najbolj odvisna od tega, kaj se bo dogajalo tu, v matici.

In če že tako radi posnemamo velike – zakaj ne bi enkrat Angležev, ki kot da so s podporo prenovljenim laburistom pripravljeni sprejeti radikalen zasuk. Tri četrtine anketirancev podpirajo Corbynove načrte za podržavljenje vodarn, energetike in železnic. »Zdaj smo politični mainstream,« je nedavno zmagoslavno rekel Corbyn. Naši hlapčiči pa ponižno in neodgovorno privatizirajo (po nareku prodajajo tujcem) največjo banko in druge malenkosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.