MLADINA Trgovina
N'toko

N'toko

10. 11. 2017  |  Mladina 45  |  Ihta

Študentka nekadilka

Ko beremo o nepremičninah, zelo redko zasledimo kakšno ogorčenje. Opazovalce kvečjemu skrbi, da investitorji ne bodo dobili tako visokih povračil, kot so si obetali.

Slovenija je v obdobju gospodarske rasti. Ni vam treba spremljati finančnih časopisov ali brati poročil evropske komisije, da bi to opazili. Samo ozrite se naokoli in takoj boste videli, da so se nad naša mesta ponovno spustile tiste velike železne ptice, ki oznanjajo prihod gospodarske pomladi. Vrnili so se žerjavi, ki že marljivo postavljajo gnezda. Ja, v prestolnici se spet gradi in vsak kvadratni meter je nenadoma postal dragocen. Gradbene jame in zapuščene parcele so znova živahna gradbišča, starejše hiše odstopajo mesta futuristično oblikovanim novogradnjam, o skvotih pa se po dolgih letih spet govori kot o nevarnosti, ki jih je treba čim hitreje porušiti, da naredijo prostor zglednejšim stavbam. Nobenega dvoma ni, v Sloveniji se spet dela denar – in kot vemo, se denar vedno rad zateka v nepremičnine.

Vse to bi moralo biti za iskalce stanovanj dobra novica. Več ljudi ko kupuje, bolj se bo povečala ponudba in bolj se bodo spustile cene, tako za kupce kot tudi najemnike. Saj tako deluje trg, mar ne? Pričakoval bi, da bosta nakup ali najem postala nekaj preprostega – da boš lahko enostavno vkorakal na agencijo, si izbral eno izmed tisočih ugodnih ponudb, plačal, prevzel ključe in se vselil. Toda resnične izkušnje iskalcev so drugačne. Cene še vedno za večkratnik presegajo finančne zmogljivosti velikega dela prebivalstva in tudi tisti, ki lahko dobijo kredit, bi ga morali odplačevati do visoke starosti. Najemnine so še vedno previsoke in še vedno moraš med iskanjem opravljati ponižujoče avdicije pred lastniki, ki jim vsi razen simpatične študentke nekadilke pomenijo zastrašujoče tveganje. Najemanje stanovanja ni toliko sklenitev pogodbe za uporabo nekaj kvadratnih metrov kot sklenitev patološkega razmerja s sumničavimi ljudmi, ki ti dajejo na vsakem koraku vedeti, da si le pogojno zaželen gost v hiši njihovega otroštva. Z gospodarskim vzponom se je spremenilo le to, da se mora celo študentka nekadilka med poletnimi meseci izseliti in narediti prostor novemu najbolj zaželenemu najemniku – Airbnb-turistu.

Komu torej postavljajo vse te nove stavbe? Zagotovo ne mladim družinam, materam samohranilkam, delavcem, študentom, beguncem … Poročila o stanju na nepremičninskem trgu so zgovorna v tem, da nikoli ne nagovarjajo navadnih ljudi, ki iščejo streho nad glavo, ampak so polni nasvetov za investitorje. »Kje se pričakujejo največji donosi?« »Kvadratni meter v centru bo v nekaj letih dosegel dvakratno vrednost!« Nobena skrivnost ni, da so velik del kupcev ljudje, ki bi radi oplemenitili svoj denar. Veliki investitorji gradijo za manjše investitorje, ti pa bi si vložke pokrili z oddajanjem. Kako bi bilo drugače, ko pa je država od osamosvojitve spodbujala zasebno lastništvo in špekulacije? Že zloglasni Jazbinškov zakon je spremenil pol Slovencev v mikro-nepremičninarje, ki so padanje realnih plač morali nadoknaditi z oddajanjem prostih sob, med gospodarsko rastjo pa se o stanovanjih sploh več ne govori kot o temeljni človekovi pravici, ampak kot o čarobni zaslužkarski shemi. Vanje vržeš 100.000 evrov in po nekaj letih pobereš ven 150.000.

V tej luči so interesi lastnikov jasni: želijo si najemnikov, ki bodo plačali čim več denarja in do katerih bodo imeli čim manj daljnoročnih obveznosti. Od tod strah pred najemniki z otroki, o katerih velja mit, da »jih ne moreš vreči ven«, pred študenti, ki »bodo vse zasvinjali«, in seveda pred tujimi delavci, ki »se ne znajo prilagoditi na našo kulturo«. Predvsem pa strah pred spuščanjem cen, ki imajo navado lebdeti zelo visoko, vse dokler jih ne sklati finančna kriza. Od tod tudi pomanjkanje prave ponudbe, saj se gradijo predvsem cenovno težje dostopna stanovanja na finih lokacijah, kjer se pričakujejo večji dobički zaradi turizma. Nekaj je torej očitno narobe z idejo, da je tržno urejanje cen stanovanj najracionalnejše, če najosnovnejša človekova potreba ostaja nedostopna velikemu delu prebivalstva celo v času gospodarske rasti. Cene ostajajo visoke ravno zaradi tržne logike – ker nikoli ne bo zasebnega investitorskega interesa za vlaganje v veliko število neprofitnih stanovanj, ki bi spustila ceno vsem ostalim.

Toda ko beremo o nepremičninah, zelo redko zasledimo kakšno ogorčenje. Opazovalce kvečjemu skrbi, da investitorji ne bodo dobili tako visokih povračil, kot so si obetali. Kako je mogoče, da se o stanovanjih pogovarjamo tako nonšalantno, kot da gre le za vprašanje optimizacije dobičkov, ne pa za področje, na katerem poteka škandalozna segregacija prebivalstva? Kako je mogoče sprejeti, da del ljudi, ki so po srečnem naključju prišli s tranzicijskega tobogana z nepremičninami v rokah, danes diktira pogoje bivanja vsem ostalim? In kako točno se to vklaplja v idejo, da tržna konkurenčnost pomaga najsposobnejšim? Dedič stanovanja na dobri lokaciji bo do konca življenja za nekaj stotakov v prednosti pred vrstnikom, ki ni imel iste sreče. Ne da bi se moral izkazati s kakršnimkoli dosežkom, bo lahko prvi računal drugemu uporabo svoje parcele, s čimer se bo razlika med njunimi ekonomskimi možnostmi iz leta v leto povečevala. Eden se bo lahko ukvarjal z investicijami, drugi pa bo moral za streho nad glavo dajati vsaj tretjino svoje mesečne plače najemodajalcu ter jim zraven biti še simpatičen. Komu se to zdi pravično ali racionalno?

Seveda ne gre za problem zlobnih lastnikov, ampak slabega sistema, ki iz bivališč dela tržno blago in nas vse postavlja pred dejstvo: kupi in izkoriščaj druge ali pa bodi sam izkoriščan. Prav obdobje gospodarske rasti je čas, da se ti procesi obrnejo. Zdaj je čas, ko mora država poskrbeti za gradnjo stanovanj, ki bodo dostopna po netržnih cenah, ter zagotoviti bivanjsko varnost vsem. In ker ekonomisti že danes nejevoljno mrmrajo o morebitni novi krizi in o pregretem nepremičninskim trgu, se je treba spomniti, kako se je končala prejšnja epizoda gospodarske rasti, ko so namesto dostopnosti stanovanj raje razmišljali o njihovi donosnosti. Iz izkušenj vemo: vlade, ki danes nimajo poguma investirati v široko dostopne stanovanjske projekte, češ da mora ceno določati trg, bodo jutri investirale večkratnik tega denarja v sanacijo nasedlih zasebnih investicij. Ponovno bodo ceno plačali najšibkejši, le da bodo namesto novih bivališč dobili nove gradbene jame.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.