MLADINA Trgovina

Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

10. 11. 2017  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Dogodki

Glasbena (meta)fizika

Preplet arabskih tradicij in sodobne glasbe z zasedbo Jerusalem In My Heart v Kinu Šiška

Koncert je bil izjemen – glasbeno in vizualno, saj je bil podkrepljen s posnetki opustošenega Bližnjega vzhoda, ki izpričujejo nezlomljivost človeškega duha.

Koncert je bil izjemen – glasbeno in vizualno, saj je bil podkrepljen s posnetki opustošenega Bližnjega vzhoda, ki izpričujejo nezlomljivost človeškega duha.

Kanadski Montreal že od druge polovice devetdesetih slovi kot mesto z eno najmočnejših glasbenih scen, ki jo je širše občinstvo opazilo predvsem po zaslugi kultnih postrockerjev Godspeed You! Black Emperor. Skoraj enako kot po vplivnem zvoku pa tamkajšnja glasbena skupnost, v kateri deluje kopica glasbenikov z Bližnjega vzhoda, slovi tudi po svoji družbenopolitični angažiranosti. Med njimi se je pred dobrima dvema desetletjema znašel tudi libanonski migrant Radwan Ghazi Moumneh, ki je leta 2005 zasnoval avdiovizualni projekt Jerusalem In My Heart, s katerim v samosvoj izraz spaja arabske tradicije in sodobno, alternativno (zahodnjaško) glasbo. S sodelavcem, filmarjem Charlesom-Andréem Coderrejem, sta slovensko občinstvo prvič očarala pred dvema letoma, ko sta v okviru festivala Sonica nastopila v nekdanjem zaklonišču v Argentinskem parku sredi prestolnice. Minuli torek pa sta nas s svojim impresivnim performansom pretresla še v Kinu Šiška. Fizično in metafizično.

Da bomo tokrat, že zaradi logističnih razlogov, priče še intenzivnejši izkušnji kot predlani, je bilo jasno že ob uvodni skladbi. Moumneh je v njej s harmoničnim zvočnim plastenjem, ki ga je stopnjeval do kakofoničnega hrupnega klimaksa, dal vedeti, da si z zasedbo Godspeed You! Black Emperor ne deli le znamenitega montrealskega studia Hotel2Tango, temveč tudi naklonjenost do zvočne estetike. V nadaljevanju so nato izmenično sledile umirjenejše skladbe, v katerih sta ob atmosferičnih elektronskih linijah osrednjo vlogo dobili Moumnehovo brenkanje na lutnjo in zamaknjeno prepevanje arabske poezije ter zvočno drznejši, raziskujoči elektroakustični inštrumentali, okrepljeni s presunljivim zvokom modularnega sintetizatorja. Mojstrsko navigiranje med arabskimi motivi, estetiko postrocka in elektronike je ves čas ugajalo predvsem zaradi Moumnehovega izjemnega občutka za fuzijo raznoterih, bogatih zvokov, toda hkrati nikoli ni zašlo v iztrošene klišeje, ki so pri podobnih izrazih večkrat pravilo kot izjema. Tudi tukaj je bilo jasno, da Moumneh prihaja iz miljeja glasbenih inovatorjev, ki po dveh desetletjih postavljanja mejnikov ne počivajo na lovorikah, temveč ves čas skrbijo za sveže pristope.

Poseben čar (in sporočilnost) celotnemu performansu dajejo tudi Coderrejeve 16-milimetrske filmske projekcije, v katerih se kontrastno prekrivajo motivi iz (po)vojno opustošenega Bližnjega vzhoda in majhnih življenjskih trenutkov, ki (poetično) izpričujejo nezlomljivost človeškega duha. Ja, izjemen koncert, ki obiskovalca težko pusti ravnodušnega.

Za nameček pa je organizator tokrat v polno zadel še s predskupino. Vse suverenejši domači dvojec balans je s svojim skoraj transoidnim spojem zamaknjenega prepevanja, v odmev potopljenega basovskega in kitarskega raziskovanja zvoka ter hipnotične ritmike kanadskima gostoma namreč pripravil praktično popoln teren. Tudi metafizičen.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.