MLADINA Trgovina

Biografirali: Matija Grah, Ali Žerdin in Jure Trampuš  |  foto: Ilustriral: Josip Visarjonović

10. 11. 2017  |  Mladina 45  |  Politika

Borut Pahor

Tisti predsednik Republike Slovenije, ki rad poležava na ograji

Predsednik Borut pred petdesetimi leti

Predsednik Borut pred petdesetimi leti

Boruta rodijo 2. novembra 1963 v Postojni. Odrašča v Šempetru pri Gorici kot edini otrok matere Ivice, šivilje v novogoriški tovarni Ideal, in očeta Franka, učitelja v osnovni šoli v bližnjem Braniku ter bobnarja ansambla Luna. Oče mu umre hitro, ko je Borut star devet let. V šempetrski osnovni šoli, v katero Borut vstopi leta 1970, nima težav. Izdeluje s prav dobrim uspehom. Med šolskimi predmeti ga najbolj pritegne zgodovina, sočasno se v glasbeni šoli uči igrati na klavir, v prostem času pa najraje kotalka. Kotalkati se nauči že precej pred vstopom v šolo, zaradi česar v otroštvu obrabi in zamenja šestnajst parov kotalk.

Zelo rad nastopa na šolskih proslavah. Na eni od njih, ko je še drugošolček, bi moral recitirati pesem o kurirčku Tončku, vendar v trenutku, ko stopi na oder, pesem pozabi. Sprva molče gleda v tla, nato pa pred pričakujočimi in začudenimi obrazi navzočih vendarle prizna, da je pesem o kurirčku Tončku pozabil – in hitro pristavi, da lahko odrecitira kakšno drugo, takšno, ki jo zna. Občinstvo ga nagradi s ploskanjem, to pa – glej ga, zlomka! – čudežno prežene tremo, tako da vendarle odrecitira napovedano pesem o kurirčku Tončku. Borutova mama leta kasneje razkrije, da je bil, ko je bil še otrok, bolj molčeče sorte, pravzaprav ni govoril veliko, šele kasneje je iz njega zrasel dober govornik.

Po osemletki se Borut jeseni 1978 vpiše na novogoriško gimnazijo. Vsa štiri leta ima pouk popoldne, zato navadno obeduje z materjo v menzi tekstilne tovarne Ideal. Spotoma ga mati spričo njegove visoke in sloke postave, ki se povsem ujema s standardiziranimi ženskimi merami, uporabi kot model za pomerjanje krojev novih ženskih oblačil, ki jih šivajo v tovarni. V gimnaziji sprva trenira atletiko, kaj kmalu pa tekaške copate v njegovi šolski torbi nadomesti zavojček cigaret. Dejaven je v vodstvu gimnazijske ZSMS, evidentirajo ga tudi za kandidata za člana Zveze komunistov. V organizacijo bi ga najverjetneje sprejeli, če ne bi eden od profesorjev komunistov menil, da gimnazijec Borut politično še ni zrel za članstvo. Še vedno se navdušuje nad zgodovino, zdaj predvsem nad drugo svetovno vojno. Sodeluje na več tekmovanjih in kvizih iz poznavanja novejše zgodovine. Med njegovimi gimnazijskimi sošolci najdemo bodočega pop glasbenika in televizijskega voditelja Giannija Rijavca. Spomladi 1982 maturira in vpiše mednarodno politologijo na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Med njegovimi študentskimi kolegi je kopica bodočih novinarjev in urednikov, kot so Robert Botteri, Darijan Košir, Rosvita Pesek, Vladimir Vodušek, pa tudi umetnik Emil Hrvatin oziroma Janez Janša. Ob koncu tedna vodi turiste po Benetkah, poleti v Portorožu uči otroke plavanja, občasno pa se kot maneken zavihti na modne brvi.

V tretjem in četrtem letniku je na čelu fakultetne ZSMS, proti koncu študija pa vstopi v Zvezo komunistov. V šolskem letu 1986/87 kandidira za predsedstvo univerzitetne konference ZSMS. Geslo njegove ekipe je »Za študente ni samo polenta«. V program zapišejo, naj se študentje ukvarjajo predvsem s študentskimi zadevami, ne pa z visoko politiko. Vendar njegova skupina, ki jo sestavljajo še Andrej Klemenc, Igor Lukšič, Stanislav Vidović in drugi, gladko izgubi proti trmasti ekipi Sama Lozeja, Mirana Lesjaka, Sama Resnika, Igorja Mekine in drugih, prepričanih, da v državi ni težave, ki ne bi bila hkrati študentska težava. Prav na dan volilnega poraza aprila 1987 Borut spozna študentko prava Tanjo, bodočo odvetnico in svojo življenjsko sopotnico.

Po porazu v politiki se vrže v študij in septembra diplomira s temo Mirno reševanje sporov.

Za diplomsko nalogo, ki jo izdela pod mentorstvom kasnejšega predsednika ustavnega sodišča dr. Ernesta Petriča, prejme fakultetno Prešernovo nagrado in Zoretovo nagrado, ki jo podeljujejo društva OZN. Slabih trideset let kasneje svojega mentorja vzame v službo za svetovalca v uradu predsednika države.

Borut ima zagotovljeno štipendijo za nadaljevanje študija v ZDA, vendar se na prigovarjanje prof. dr. Staneta Kranjca in spričo strahu, da se njegovo bivanje v ZDA utegne zavleči daleč prek predvidenega časa študija, odloči ostati v domovini in sprejeti ponujeno mu pripravništvo v centralnem komiteju, ki ga tedaj vodi Milan Kučan. V enem od člankov, ki ga leta 1988 objavi v Komunistu, kritizira koncept avantgardne vloge partije in v tej zvezi uporabi sintagmo »sestop z oblasti«. Ta besedna zveza kmalu postane eden od zaščitnih znakov Kučanovega obdobja vodenja partije, Borut pa si kasneje pripiše zasluge za avtorstvo. Zgodovina zna povedati, da je to besedno zvezo prva uporabila Spomenka Hribar v 57. številki Nove revije, kasneje pa so jo posvojili komunistični funkcionarji.

Junija 1989 se ustanovi »skupina mlajših komunistov«, ki postane zametek poznejšega Demokratičnega foruma, podmladka ZKS, ki je pretežno akademsko obarvan in deluje bolj kot debatni klub. Vodenje prevzame Borut. Eden od prvih projektov skupine je zavrnitev koncepta socializma, ki ga v znamenitem pismu predlaga France Popit. Med »prenovitelji« in njihovimi sopotniki najdemo še kasnejšega lobista Miloša Čiriča, veleposlanika in profesorja Milana Balažica, ministra Senka Pličaniča, pa tudi tabloidnega novinarja Bojana Požarja, ki je tedaj urejal strankarski časopis Evropa. Borut leta kasneje kot svetovalko za PR v kabinetu zaposli Požarjevo hčerko, ta rumeni novinar pa mu vseskozi krije hrbet. Borut decembra 1989 na znanem »romunskem« kongresu ZKS, ki poteka na hodnikih Cankarjevega doma pred prižganimi televizorji, na katerih teče neposredni prenos padca Ceausescujevega režima, kandidira za člana CK. Skupaj z Danilom Slivnikom in drugimi postane član CK ZKS, nato pa še predsedstva CK, ki ga vodi dr. Ciril Ribičič. Z le 26 leti je najmlajši član slovenskega CK.

Januarja 1990 je delegat na zadnjem kongresu ZKJ, ki ga slovenska delegacija predčasno zapusti. Je med neučakanimi delegati, ki od vodstva slovenske delegacije zahtevajo čimprejšnji odhod, zahtevano naglico pa utemeljujejo z bližajočimi se prvimi večstrankarskimi volitvami, češ, vsaka nadaljnja minuta odlašanja v Beogradu nas bo stala toliko in toliko glasov na volitvah v Ljubljani. Na aprilskih volitvah je izvoljen za poslanca.

Septembra v Novi Gorici, svojem volilnem okrožju, priredi prvi poslanski večer, konec leta pa postane član vlade v senci. Vodi resor zunanjih zadev. Na prvi dan desetdnevne vojne junija 1991 se vlada v senci demonstrativno samoukine in v javni izjavi podpre Demosovo vlado. Na kongresu maja 1993 Boruta izvolijo za podpredsednika Združene liste. Predsednik mag. Janez Kocijančič naj bi predstavljal kontinuiteto, Borut pa vizijo; prvi naj bi nagovarjal stare volivce, drugi privabljal mlade. Februarja 1994 na poslanskem večeru v Novi Gorici gosti Milana Kučana, ta pa govori o stranpoteh razvoja slovenske države in uporabi izraza diskvalifikacija in likvidacija. Po Depali vasi Janez Janša Kučanove besede spretno sprevrže, tako da se uveljavi prepričanje, da je Kučan napovedal, da bodo Janšo odstavili s položaja ministra za obrambo. Borut se glede te teme namenoma nikoli ne opredeli.

Na novembrskem kongresu ZLSD leta 1994 v Slovenj Gradcu nasprotuje strankinemu obratu v levo – in gladko pogori. Povrhu ga na kongresu, ki se začne z Internacionalo in na katerem se delegati ogovarjajo s »tovariši«, ozmerjajo z »gospodom«. Volitve 1996 so prava polomija za Združeno listo. Ko Janezu Drnovšku po več poskusih uspe oblikovati vlado s SLS, ZLSD stopi v opozicijo, Borutu pa pripade položaj opozicijskega podpredsednika državnega zbora. Dokončno se odloči, da bo kandidiral za predsednika Združene liste. Na marčnem kongresu navkljub kritikam, da je v bistvu liberalec in ne socialdemokrat, v prvem krogu premaga oba protikandidata, dr. Matejo Kožuh Novak in dr. Rada Bohinca. Namesto obnove ali prenove Združene liste si za cilj zastavi oblikovanje nove stranke z novim političnim konceptom. Funkcija mu prinese nove časti: aprila ga razglasijo za najlepše oblečenega Slovenca, zaradi brezhibnega, tako rekoč manekenskega videza pa si že prej v Mladininem Rolanju po sceni pridobi laskav naziv Barbika. Vzdevek Boruta ne moti, večkrat ponovi: »Raje Barbika kot pa baraba.«

Predstavi nov koncept stranke. Ob vsaki priložnosti razlaga, da zastopa »tretjo pot«, iskanje ravnovesja med interesi dela in kapitala. Z enim očesom gleda, kako koncept »tretje poti« predstavlja britanski laburist Tony Blair, z enim ušesom posluša nasvete dr. Igorja Lukšiča, predsednika sveta stranke. Leta kasneje Borut prizna, da je »morda pretiraval s konceptom tretje poti«, a v isti sapi doda, da sta poleg njega in britanskega premiera Blaira ta politični koncept zagovarjala tudi italijanski premier Prodi in ameriški predsednik Clinton. Tretjo pot rad uporablja tudi v parlamentu, ko na nekaterih sicer pomembnih glasovanjih raje ne pritisne tipke za ali proti, pač pa se glasovanja vzdrži ali med njim »odide na stranišče«.

Na volitvah leta 2000 Borutu krivuljo zmanjševanja podpore uspe obrniti navzgor. ZLSD zbere 12 odstotkov glasov. Doleti ga čast, da postane predsednik državnega zbora. Začne se obnašati državniško. 

Z grozo v srcu ugotovi, da mu je državniško življenje prineslo nekaj nezaželenih kilogramov, zato sklene, da bo postal tekač na dolge proge. Leta 2003 na maratonu Treh src v Radencih 21 kilometrov preteče v času 1:42. Občasno ga na trening pod Rožnik pripelje službena limuzina, saj je varovana oseba. Poleti 2003 se vneto pripravlja na jesenski ljubljanski maraton, a med treningom tako pretirava, da skoraj kolabira. Ko leta 2004 na dnevni red pride zahteva po razpisu referenduma o izbrisanih, si privošči hud spodrsljaj. Državni zbor pravočasno sprejme sklep, naj ustavno sodišče presodi, ali bi bil razpis referenduma sploh skladen z ustavo, ker pa se seja zavleče pozno v noč, vodstvo državnega zbora z Borutom na čelu vprašanje o ustavnosti referenduma odpošlje z enodnevno zamudo. Ustavnemu sodišču ne preostane drugega, kot da ugotovi, da je državni zbor zamudil vse roke. V ZLSD se šušlja, da bi bilo dobro na čelo stranke postaviti človeka z bolj izrazitim levičarskim profilom, očitajo mu, da vodi preveč izmuzljivo sredinsko politiko, poslali naj bi ga za člana evropskega parlamenta. Borut s kandidaturo za evropski parlament odlaša, zadnji hip sklene, da bo njegovo ime navedeno na dnu strankine liste. Grdo se ušteje, saj je volilna matematika naravnana tako, da je lahko v evropski parlament izvoljen tudi človek z dna kandidatne liste. ZLSD zbere 14 odstotkov glasov, Borut postane evropski poslanec. Vseeno ostane predsednik stranke. Leto kasneje jo preimenuje v Socialne demokrate.

Leta 2005 Borutu na službeni vožnji v predoru Dekani zagori avtomobil. Nekako mu uspe pripeljati do konca predora in skupaj s sopotnico Simono Dimic uideta ognjenim zubljem. Simona Dimic kasneje postane vodja njegovega premierskega kabineta, a jo s tega položaja odnese afera zaradi gradnje hiše in ugodnih posojil. Zaradi njenega odhoda je Borut nekaj časa zelo prizadet.

V času, ko službuje v evropskem parlamentu, je nenehno med najbolj priljubljenimi politiki v Sloveniji. Takrat kroži krilatica, da Borut raje kot parlamentarne seje obiskuje dvorane za fitnes; to je sicer težko dokazljivo, res pa je, da se v bruseljskih letih politično oddalji od poslanske skupine stranke, ki je opozicija prvi Janševi vladi. Borut, predsednik SD, podpira Janševo partnerstvo za razvoj, poslanci stranke pa mu očitajo, da preveč koketira z Janševo stranko. Tudi Janša ni najbolj zadovoljen, leta 2007 o Borutovem pismu reče, da so besede nekaj, dejanja nekaj drugega: »Noben koalicijski predsednik stranke mi ne piše tako vljudno. Še zdaj imam lepljive prste od tega.« Janševe žaljivke Borut mirno požre.

Leta 2008 njegova stranka zmaga na parlamentarnih volitvah in on postane premier, predvolilni čas je zelo napet, naporen, Borut pa si rad pomaga z red bullom. Kasneje prizna, da ga je kdaj popil tudi preveč. Njegov mandat zaznamujejo neskončne novinarske konference, kjer skuša briljirati s prepričevanjem, da vse ni tako slabo, recimo vladni semafor reform, ki pa hitro ugasne, in tudi arbitražni sporazum, ki ga »na fantastičen dan« podpiše s hrvaško premierko Jadranko Kosor. Med njo in Borutom se v mesecih pogajanj razvije usodno politično prijateljstvo, ki se kaže tudi v usklajenih barvah državniških oblek. Leta 2009 policija zapre nekega Hrvata, ki naj bi bil pripravljal atentat na predsednika slovenske vlade z ročnimi bombami.

Ko Borutu začne razpadati vlada, postaja vedno bolj nestrpen, uglajeno politično pozornost zamenja osornost, začne govoriti »so what«, »krucifiks« in podobno. Za zgled državljanom začne plačevati reprezentančne stroške svojega kabineta, kavice in kosila, a hkrati izjavi, da to počne, čeprav s plačo predsednika vlade ne more preživeti in živi od prihrankov. Borutu vlada dokončno razpade jeseni 2011, sam pa se znajde med najmanj priljubljenimi politiki v državi. Za politični poraz okrivi »strice«, vendar nikoli ne pove, kdo naj bi bil zares zrušil njegovo vlado. Spomladi 2012 ga v bitki za predsednika stranke SD premaga Igor Lukšič.

A Borut se ne da, napove kandidaturo za predsednika države in se odpravi delat. Dobesedno. Mesece hodi po Sloveniji in opravlja različna dela, je mizar, kosec, klepar, čistilec, mesar, gasilec, gozdar, radijski napovedovalec, ni službe, ki je ne bi opravljal. Na jesenskih volitvah leta 2012 nepričakovano premaga Danila Türka in postane četrti predsednik republike Slovenije. Pri vseh teh delih ga spremlja fotograf Mladine Borut Krajnc in nato za umetniški projekt Made in China izda koledar Politika z Borutom delavcem. Koledar postane uspešnica, doživi nekaj ponatisov, a predsedniku Borutu ni všeč. Trdi, da naj bi bili tudi v tujini izhajali koledarji z njegovo podobo in da ta ni nič posebnega.

Prvih pet let predsedniškega mandata prekrmari razmeroma mirno, morebiti zato, ker v predsedniško palačo prinese zlato ribico, imenovano Princeska, ki naj bi mu izpolnjevala želje. Tudi na njegovo pobudo opravijo prekop žrtev iz Hude Jame, v središču Ljubljane pa zraste spomenik žrtvam vseh vojn. Septembra 2013 si odpre profil na Instagramu in na njem v nekaj letih objavi več kot 500 fotografij. Njegov profil postane orodje za komuniciranje z volivci, oprime se ga naziv Instagram predsednik, nekatere izmed objavljenih fotografij pa povzročajo vihar v javnosti. Med njimi je recimo tista, na kateri osamljen in domotožen v Kairu leži na stopniščni ograji in zre v objektiv. Objava sproži spletni fenomen »boruting«, ko se množica ljudi slika v podobni pozi.

Borut leta 2015 na maturantski paradi z govorniškega odra ves navdušen zakliče: »Ajde, miška mala, gremo! To mi deli, to mi deli.« Kasneje se opraviči in izjavi, da sta za spodrsljaj kriva »njegova odprtost in temperament«, ter doda, da se bo potrudil biti boljši, da pa tega ne more zagotoviti. Na predsedniškem položaju se bolj kot s politiko vseskozi ukvarja z ugajanjem, svoje pomanjkljivosti pa uspešno predstavlja kot vrline. Zmaguje še vedno rad, sin Luka v nekem intervjuju pove, da je oče »non stop tekmovalen. Ko teče sam, po mojem tekmuje z rastlino ob stezi.« V dirko za drugi predsedniški mandat se Borut zagrize z vso resnostjo, najprej izjavi, da ni moralna avtoriteta, potem pa se odloči, da bo po dolgem in počez preromal čim več Slovenije, medtem ko protikandidat Marjan Šarec križari z avtobusom. Števec kilometrov, prehojenih na tem čudovitem potovanju in spoznavanju prekrasnih ljudi, se zelo približa številki 1000.

Projekcija: Po končani politični karieri se Borut usmeri tja, kamor ga je vseskozi vleklo srce. V šport. Po dolgih mesecih treninga se odpravi na tekmovanje Ironman na Havaje in v kategoriji nekdanjih predsednikov zasede prvo mesto.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.