Ko so naša medsebojna razmerja parazitska

Drama Kri na mačjem vratu je bila prvič uprizorjena leta 1971 in takrat obveljala kot primer antigledališča

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega bodo 17. novembra ob 20.00 premierno uprizorili dramo Kri na mačjem vratu, nemškega dramatika Rainerja Wernerja Fassbinderja v režiji Ivane Djilas, ki je bila prvič uprizorjena leta 1971. Takrat je veljala za primer antigledališča, ki je kritično obravnavalo jezik in govorico kot sistem družbenega podrejanja posameznika. Danes to besedilo, ki spretno prepleta banalno vsakdanjost s konfliktom kot prvinskim gibalom človeka, deluje kot veristični posnetek kaotičnega sveta, v katerem živimo.

Junakinja drame je vesoljka, ki se spusti na Zemljo in prevzame ime stripovske junakinje Phoebe Zeitgeist iz šestdesetih let. Odpravi se med ljudi, jih molče posluša ter opazuje, kakšni so odnosi med njimi. Od njih se uči besed, stavkov in njihovega jezika, da bi raziskala, kako deluje demokracija. Pred njo se zvrstijo ljudje različnih poklicev (policist, mesar, manekenka, učitelj) in usod. To so običajni ljudje, pripadniki nižjega in srednjega sloja, nekateri bolj, drugi manj nesrečni, ki v isti sapi govorijo o ljubezni, osamljenosti, poslu, bolečinah, strasti in smislu življenja. Njihovi dialogi so kratki in bliskoviti, njihovi odnosi pa grobi in površni. O ljubezni, preziru, naklonjenosti, strahu in tesnobi govorijo med preklinjanjem, prošnjami in poslavljanjem. Phoebe si od vsakega Zemljana zapomni nekaj besed, kakšen stavek ali misel. Ko se nazadnje z vsemi skupaj znajde na zabavi in jih končno ogovori z njihovimi lastnimi besedami, se sooči s komičnimi nesporazumi, tragičnim nerazumevanjem, zaničevanjem in popolno brezbrižnostjo.

"Rainer Werner Fassbinder nam torej že s podnaslovom namigne, da smo ljudje krvosesi, ki drug drugemu pijemo kri. Naša medsebojna razmerja so v bistvu parazitska."

"Ko Phoebe končno spregovori, naleti na različne odzive, od posmehovanja, zgražanja, obsojanja do popolne zavrnitve. Potem vsakega od udeležencev ugrizne v vrat in ga s tem obsodi na jezikovno amnezijo. Od tod tudi podnaslov drame: Marylin Monroe proti vampirjem. Rainer Werner Fassbinder nam torej že s podnaslovom namigne, da smo ljudje krvosesi, ki drug drugemu pijemo kri. Naša medsebojna razmerja so v bistvu parazitska. Phoebe na koncu igre pove odlomek iz Heglove Logike znanosti, o problemu razumevanja pojmov, ki ga v celoti ne razume nihče, razen mogoče peščice filozofov. Tako smo kot gledalci postavljeni v Phoebejino izhodiščno situacijo: opazujemo, poslušamo in pri tem, ko razumemo vse posamezne besede, ne razumemo govorice oziroma pomena. Izplen Phoebejinega raziskovanja človeške demokracije je potemtakem pičel, saj smo ljudje drug do druega nasilni in grobi, globoko ksenofobni, kot posamezniki pa večinoma osamljeni in zagrenjeni v nenehnem pehanju za denarjem in izmikajočo se srečo," je v gledališkem listu zapisala dramaturginja Ira Ratej.

Rainer Werner Fassbinder je eden najprepoznavnejših nemških filmskih režiserjev 20. stoletja. Ko je leta 1982 v starosti 37 let umrl, je za njim ostalo 44 filmov, ki jih je posnel v petnajstih letih. Njegova ustvarjalna pot se je, kot pri veliki večini filmskih režiserjev in igralcev, začela prav v gledališču. Najprej je hotel postati igralec, potem se je preizkusil kot gledališki režiser in dramatik ter bil nazadnje kratek čas tudi intendant. Kot dramatik se je tematsko praviloma posvečal kritiki družbe in bičal ozkosrčnost, malomeščanstvo pa tudi politično korupcijo. Njegovo najslavnejše in največkrat uprizarjano delo je igra Grenke solze Petre von Kant.

V predstavi nastopajo: Tina Potočnik Vrhovnik, Mojca Funkl, Anuša Kodelja AGRFT, Karin Komljanec, Bernarda Oman, Gaber K. Trseglav, Matic Lukšič, Gregor Gruden, Tomo Tomšič k. g., Žan Perko k. g. in Murat. Dramaturginja: Ira Ratej, lektorica: Barbara Rogelj, scenografka: Nastja Miheljak, kostumografka: Jelena Proković, oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik, koreografij: Maša Kagao Knez, glasba: Murat.