Peter Petrovčič

 |  Mladina 48  |  Politika

Ne 2000, pač pa 18 evrov

Manipulacije s stroški

Naslovna stran revije Demokracija

Naslovna stran revije Demokracija

Sirski begunec Ahmad Šami, ki ga želi ministrstvo za notranje zadeve deportirati na Hrvaško, je postal »obraz nezakonitega migranta«, s katerim manipulira politična desnica.

Poslanec SDS Branko Grims je prejšnji teden na Šamijevem hrbtu dokazoval dvoličnost vlade. »Ko invalida Šalamuna, veterana vojne za Slovenijo, na silo mečejo iz stanovanja; Vlada pa se sestane zaradi ilegalnega migranta Ahmada, za katerega je v dveh letih že zapravila več kot 50.000 evrov denarja slovenskih davkoplačevalcev,« je zapisal na Twitterju. Časnik Demokracija pa je objavil naslovnico s podobno srce parajočo primerjavo. Na njej sta gradbeni delavec, ki ga boli rama, in Ahmad Šami. Pri delavcu so zapisali »Zasluži 820 evrov«, pri Šamiju pa »Dobi 2000 evrov«. Podnaslov se je glasil: »Vlada Slovence izčrpava, nezakonite migrante pa podpira!« Sporočilo desnice oziroma SDS je jasno – država zanemarja in izkorišča svoje »lastne« ljudi, »nezakonitim migrantom« pa podeljuje ugodnosti in jim omogoča lagodno življenje.

A to seveda ni res. Poglejmo primer Ahmada Šamija, ki ni nezakoniti migrant, pač pa begunec pred vojno v Siriji. V Sloveniji je vložil prošnjo za azil, a je bil njegov status ves čas nekoliko specifičen, saj je država želela uporabiti pravila dublinske uredbe, v skladu s katerimi bi ga lahko deportirala na Hrvaško. Je država pod vodstvom sedanje vlade zanj v skoraj dveh letih bivanja v Sloveniji res »zapravila« več kot 50 tisoč evrov? Je od nje vsak mesec prejel 2000 evrov? Ne eno ne drugo.

Gre za manipulacije na podlagi podatkov iz analize finančne plati azilne politike, ki jo je pred skoraj dvema letoma opravilo računsko sodišče. SDS je podatke razumela tako, da »davkoplačevalce vsak prosilec za azil mesečno stane 1930 evrov«. Nič ni pomagalo, da je Miro Cerar odgovoril, da je pravi strošek več kot pol manjši in da vključuje številne druge stroške. Za osnovno oskrbo, h kateri sodijo nastanitev v azilnem domu, prehrana in oskrba z oblačili, obutvijo in sredstvi za osebno higieno, Slovenija na mesec nameni 386 evrov na prosilca za azil.

Nič ni pomagalo niti pojasnjevanje, da je prav ta analiza računskega sodišča, iz katere podatke črpa SDS, pokazala, da se kar 57,9 odstotka celotnega zneska porabi za plače zaposlenih na ministrstvu za notranje zadeve, dodatnih 18,6 odstotka so obratovalni stroški in stroški vzdrževanja azilnega doma. Po ugotovitvah računskega sodišča je kar 64 odstotkov stroškov fiksnih in neodvisnih od števila prosilcev za mednarodno zaščito. Osnovna oskrba in nastanitev prosilcev za azil pa pomenita le 15,3 odstotka omenjenega zneska, pa še to ni nekaj, kar bi prosilci dobili v evrih, pač pa v obliki postelje in treh obrokov na dan v ljubljanskem azilnem domu ali kaki njegovi izpostavi.

Je torej vlada za Šamija v dveh letih zapravila več kot 50 tisoč evrov? Ne, le 15 odstotkov tega, drugo je šlo za plače v javni upravi in podobno. Koliko od tega je dejansko dobil Šami? Dva tisoč evrov na mesec, kot trdijo pri Demokraciji? Seveda ne. Kot vsak drug prosilec je na mesec dobil 18 evrov žepnine. 18!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.