MLADINA Trgovina
Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

8. 12. 2017  |  Mladina 49  |  Dva leva

Četrti dobri mož

(skupinski portret s predsednikom)

»Tri sodišča so razsodila – med drugim je dalo svoje mnenje tudi luksemburško sodišče, dokončno pa je razsodilo ustavno sodišče – da prosilcu za azil niso bile kršene človekove pravice in da ga Slovenija lahko izroči Hrvaški, ne da bi mu bile s tem kršene človekove pravice. Ker po mojem mnenju ne obstaja kakšen poseben interes, da bi prav ta gospod ostal v Sloveniji, je treba ravnati v skladu z odločitvijo sodišča.«
— Tudi Borut Pahor bi poslal sirskega begunca v betlehemski hlev. (Dnevnik, 2. 12. 2017)

»To je strategija, s katero poskuša kandidirati za predsednika stranke, saj nima drugega programa kot to, da vleče energijo ljudi nase s tem, ko je kandidat za vse možne funkcije. To je edini program, ki ga ima, se pravi piar in zbujanje pozornosti.«
— Igor Lukšič o Borutu Pahorju leta 2012

»Je izvolitev Boruta Pahorja za predsednika države razlog za alarm? Je. Dobil je premajhno podporo. Podporo za to, kar je počel in kar je naloga države v mednarodnem prostoru. Pahor je predstavil koncept, ki je imel za sabo neko prakso ...«
— Igor Lukšič o Borutu Pahorju 2017

V Sloveniji že nekako postaja pravilo, da vsak advent okrasimo z grdimi zgodbami. No, saj ni daleč od izročila. Krščanski advent ni izročilo lepega, ampak cenzuriran spomin na grdo. Adventna zgodba je zgodba o tem, kako človek iz Juda postane jud. Je tudi zgodba o tem, zakaj je jud zastopnik vseh tujcev in vsake tujosti. Aktualno zgodbo lahko prevedemo v to, kako begunec postane Begunec. Pritepenec, nebodigatreba. Tudi na nesrečnega Ahmada Šamija. Vsi, ki bi lahko racionalno ali emocionalno prispevali k razrešitvi enega samega, enostavnega, netveganega primera, so odpovedali. Tudi tisti, ki so najprej kazali vsaj kanček empatije. Je na delu jedrna antiintracepcija političnega razreda? Res je sicer, da gre v primeru Ahmada Šamija za zgolj eno, epizodno zgodbo v množici nerešenih ali celo slabo zaključenih. A ta ena zgodba reprezentira celoten odnos Slovenije do begunske problematike. Nesporno je, da suverena država mora imeti in ima diskrecijsko pravico. Je pa vprašanje, ali jo želi uveljaviti. In prav Pahor kot predsednik republike, brez ujetosti v formalnopravne in birokratske obligacije, v katere so zapleteni akterji izvršne oblasti, bi lahko pozival k humanosti, k zaščiti človekovega dostojanstva, človeške usode. Ne samo, da tega ni storil. Celo neposredno se je obrnil proti konkretnemu človeku in njegovi usodi. Ko je najprej zgolj opozoril, da je treba morebitni odstop od odločitve sodišč dobro utemeljiti, so nekateri menili, da je slabo razumljen. A po intervjuju v Dnevnikovem Objektivu je nesporno potrjeno, da ni šlo za nesporazum. Da mu za človeka preprosto ni mar.

To seveda ni nič novega. Tak Borut Pahor je. Tak je vedno bil. Zato za Pahorjeva stališča prevzemajo polno odgovornost tisti, ki so stali za njim. Simbolno in dobesedno. Skupinski portreti s Pahorjem še pred finalom in na zmagovalnem odru zadnjih volitev so predvsem portreti politične sprevrženosti. Za njegovim pobeljenim in prebeljenim nasmehom so se zvrstili tisti, ki so bili ob različnih priložnostih nadvse kritični do prav tistih slogovnih in vsebinskih značilnosti, ki so pripeljali Pahorja do drugega mandata. Nekateri pomembni podporniki niso povedali, s čim si je Pahor zaslužil njihovo podporo. Denimo, nič ne vemo, kako je ministrica Anja Kopač uskladila svoje prizadevanje za udejanjenje družinskega zakona s Pahorjevimi predsodki do posvojitev v istospolne družinske skupnosti. Nič ne vemo, kako je evropska poslanka Tanja Fajon uskladila funkcijo podpredsednice Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov (S&D) s Pahorjevo eksplicitno antimigrantsko politiko. Nič ne vemo, kako je vodja poslanske skupine Matjaž Han uskladil svoja glasna prizadevanja za javno šolo s Pahorjevim relativiziranjem vstopa religioznih institucij in obredja v šolski prostor ... Vemo pa, kako je svojo apologijo Pahorja izpeljal in racionaliziral Igor Lukšič. Lukšič je bil med vsemi člani SD v preteklosti najbolj neizprosen kritik Pahorjevega vulgarnega populizma, nenačelnosti in oportunizma. No, takrat ko je te kritike izrekal, je bil konkurent za strankarski tron. Ne vemo, ali so nepristna, preračunljiva Lukšičeva stališča do Pahorja v letu 2012 ali tista v letu 2017. Slej ko prej so nepristna oboja. Takrat so bila v funkciji boja za prevzem oblasti, tokrat za preživetje v Pahorjevi predsedniški senci. Tako se je v apologetskem sestavku v Sobotni prilogi Dela (18. 11. 2017) v podnaslovu vprašal, ali znamo intelektualci misliti politično realnost sveta in Slovenije. Retorično vprašanje je odveč. Oziroma je nepopolno. Pravo vprašanje, ki si ga Lukšič ne zastavlja, se glasi: ali znamo intelektualci misliti politično realnost sveta in Slovenije onkraj strankarskih spon in interesov? Ne samo, da Lukšič t. i. skupini 34 intelektualcev implicitno očita kritike Pahorja, ki jih je svoj čas tudi sam izrekel, ampak skrajno poenostavlja komparativno analizo dosedanjih predsednikov. Pahorjevo samozazrtost in ujetost v družbena omrežja je hotel relativizirati in enačiti z domnevnim Kučanovim udeleževanjem pasjih procesij. »Cvetličnega kronanja« Janeza Drnovška v zaključni fazi kariere in življenja nihče od kritičnih intelektualcev ni podpiral, a prav v tej fazi je ta isti bolehni Drnovšek na božični večer peljal preganjani družini Strojan kontejnerje in se spopadel s podivjanimi domorodci. In Danilo Türk ni izgubil volitev zaradi tega, ker je bil preveč vzvišen, kot meni Lukšič, ampak ker se je netalentiran spustil v tekmo s Pahorjevim populizmom. In razlike v korist Pahorja takrat niso naredili levi, pač pa desni volivci.

V svojem aktualnem političnem kotiranju Lukšič spregleda, da se na dolgi rok Pahorjev sindrom vpiše v DNK stranke in akterjev. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.