MLADINA Trgovina

Zametek nove EU?

Socialna Evropa naj bi postala novo politično lepilo, dokaz, da je EU več kot enoten trg in evro

Socialni vrh EU v Göteborgu želi po dvajsetih letih ponovno ustoličiti socialno unijo (ESU). Socialna Evropa naj bi postala novo politično lepilo, dokaz, da je EU več kot enoten trg in evro. Politične elite so očitno obtičale v kaosu nepredvidljivih in neobvladljivih volilnih sprememb. Boj za politično preživetje naplavlja želje, kako vrniti zaupanje v EU kot socialni projekt. Etika in produktivnost, enakost in rast, solidarnost in vključenost tržne družbe je nova retorika za izgubljeno desetletje razvoja in protikriznih zablod. Socialne unije ni brez transferne in fiskalne, oboje je zgolj druga stran monetarne in bančne, oboje zapira tesnejša politična unija. Socialna unija postaja nov zametek politične, bolj demokratične EU.

Sedanja Junckerjeva evropska administracija je že ob svojem nastopu poudarjala, da je socialna Evropa njena pomembna strateška usmeritev. Za evropsko komisijo je to predvsem steber socialnih pravic na trgu dela, pri pravičnejšem dostopu do trga dela, poštenih delovnih razmerah, socialni zaščiti in vključenosti. Dvajset načel evropskega stebra socialnih pravic naj bi poenotilo in uredilo pogoje zaposlovanja, sklepanje pravičnejših in bolj predvidljivih pogodb, tudi za prekarce, in delo prek informacijskih platform. Presenetljivo hitra pot od začetne zasnove leta 2015 do letošnje končne politične potrditve pomeni troje. Prvič, da je novo politično priznanje socialne Evrope posledica dolgoletnega evropskega povezovanja, socialni »acquis« je dejansko dolgoletni tihi temelj EU. Drugič, da socialna dimenzija ni zgolj privesek, temveč nova kvaliteta EU, zgrajena s sodelovanjem socialnih partnerjev, civilne družbe, regionalnih in lokalnih skupnosti. Tretjič, ESU ni »evropska država blaginje«, temveč zveza nacionalnih držav blaginje, pomeni socialno konvergenco članic in ne njihove prisilne harmonizacije. Za evropski konsenz razvojnih sprememb očitno potrebujemo legitimne temelje, spremembe od spodaj navzgor in spoštovanje različnosti. Zgovorna lekcija za politične arhitekte drugih želenih ekonomskih unij (EMU, EFU, EBU …).

Zgodba ni preprosta. Svetovno poročilo o socialni zaščiti 2017-2019 (ILO) govori, da to spada med temeljne človekove pravice. Toda zgolj 45 odstotkov svetovnega prebivalstva je deležno ene od socialnih pravic, 4 milijarde ljudi živi zunaj njih, od tega 1,3 milijarde otrok. EU je desetletja največji in najrazvitejši socialni otok sveta, njenih 7 odstotkov svetovnega prebivalstva proizvede četrtino svetovnega BDP-ja in zagotavlja svojim prebivalcem polovico globalnih socialnih izdatkov. EU se je v teh šestdesetih letih razvijala predvsem kot ekonomska in ne socialna unija. Toda povojni keynesianski model države blaginje je dejansko temeljil na socialnem konsenzu med kapitalom in delom. Evropska ekonomska skupnost s skupnim trgom širi in odpira ekonomski prostor, članice pa so odgovorne za blaginjo državljanov, tudi za trg dela in socialno zaščito. To sovpada s pomembno vlogo evropske socialne demokracije. Trideset let po vojni se z desne in leve dejansko vsi čutijo zavezani idejam korporativnega reguliranega kapitalizma, socialni konsenz je del splošne politične legitimnosti.

Obrat se zgodi v začetku osemdesetih. Zmagoviti povojni model države blaginje sta ekonomsko pokopala inflacija in fiskalna kriza države, politično pa neoliberalna tržna ideologija in močan politični zasuk na desno. Mitterrandov socialistični eksperiment v Franciji je padel, Kohl v Nemčiji začenja zmagoviti pohod CDU, v Veliki Britaniji s torijci kraljuje Thatcherjeva. Napad na socialno državo je neizbežen, konec je ideologije delovne družbe, Gorzeva knjiga »Adieaux au prolétariat« resignirano napoveduje prelom socialdemokracije z delavskim razredom. Nova »tretja pot« (Giddens) levičarsko socialno agendo vse bolj podreja tržni logiki novega »washingtonskega konsenza«, privatizaciji, financializaciji in globalizaciji. Nenavadno, toda konec osemdesetih osrednja iniciativa socialne integracije prihaja iz Bruslja. Delorsova administracija jo ponuja kot kontrapunkt nove ekonomske integracije (enotni trg, skupen denar). Politični dialog socialnih partnerjev postane del obveznih upravljavskih procedur, socialna zaščita mora rasti sorazmerno s poglabljanjem trga, delovne razmere in zaščita delavcev postajajo standard, kolektivna plačna pogajanja del zakonske ureditve članic. Želena monetarna integracija zahteva ekonomsko konvergenco, reforma trg dela, socialna in zaposlitvena politika postanejo njen temelj.

Evropski socialni model, desetletja utelešen v keynesianski socialni državi, se je temeljito spremenil. Hkratna širitev in poglabljanje EU sta prinesla notranjo diferenciacijo, divergenco namesto konvergence članic. Velika recesija 2008–2013 je ekonomska neravnotežja in socialno diferenciacijo med članicami nevarno poglobila, razkrila je institucionalna protislovja EU in nemoč učinkovitega protikriznega ukrepanja. Reafirmacija ESU nenadoma postaja ključ v boju proti krizi, način poglabljanja enotnega trga, sredstvo socialne legitimnosti evra. ESU mora postati vezni člen vseh drugih unij, o čemer dejansko govori 9. člen Pogodbe EU. Vse dejavnosti in politike EU tičijo v spodbujanju zaposlenosti, socialni zaščiti, preprečevanju socialne izključenosti, izobraževanju in usposabljanju, varovanju človekovega zdravja. Socialna dimenzija evropskega projekta je horizontalna, ne gre za steber, temveč za povezovalni temelj EU.

Socialna politika bi morala postati izhodišče fiskalne, monetarne, bančne, ekonomske, razvojne unije …Vse te vidike združevanja EU potrebujemo zaradi blaginje ljudi, socialno ekonomske konvergence držav. Trg dela je ključ, socialne investicije pogoj, vse drugo so orodja nove EU. ESU je v Göteborgu dobila politično legitimnost. Čakamo samo še na Junckerjevo trojno socialno boniteto AAA.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.