MLADINA Trgovina

Borka

8. 12. 2017  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Plošča

King Gizzard & the Lizard Wizard: Polygondwanaland

2017, ATO

+ + + +

Avstralski psihedelični rockerji iz skupine King Gizzard & the Lizard Wizard so si leto 2017 zastavili velikopotezno. Napovedali so, da utegnejo v tempu, ki se spogleduje z morda kar najhitrejšim ploščarskim revolverašem Frankom Zappo, v pičlem letu izdati pet plošč. To jim nemara ne bo uspelo. A tudi, če jim časa zmanjka in decembra ne bodo potegnili asa iz rokava, bodo napoved zgrešili le za las, saj je ravnokar izdana zastonjska plošča Polygondwanaland njihova letošnja četrta.

Skupina King Gizzard že prej ni bila ravno počasna. To je že njena dvanajsta plošča, kar je neverjetna številka, sploh, če upoštevamo, da je prvo izdala pred zgolj petimi leti. Hkrati je vsak album čisto svoja zgodba. Prvi je bil popolnoma garažen, drugi je bil hommage žanru vesterna. Eden je bil konceptualen, eden matematično natančno razdeljen na štiri popolnoma enako dolge posnetke, četrtine (Quarters!, 2015), eden neskončen oziroma cikličen, saj se je konec vrnil na začetek. Eden je bil pripovedovalni, eden jazzovski. A kljub vsem tem impresivnim in precej različnim prijemom je skupina ohranjala prepoznavnost. Ta se ne kaže le s prepričljivimi živimi nastopi, ampak prav tako v spoju psihedelije, (garažnega) rocka, folka, tudi progresive. Le razmerja so vsakič drugačna. Enkrat čisto akustična, po navadi precej elektrificirana.

V tem pogledu je nova plošča urejen skupek preteklosti, hkrati pa se najbolj doslej ozira v tradicijo progresivnega rocka. In opusti večino garaže. Progresivna je v smislu, da je metodična. Da je premišljena, da ima povsem natančno, skoraj pretenciozno začrtano strukturo. Gre za glasbeno delo, ki je z občutkom razdeljeno na deset kosov, prehajajočih drug v drugega, z jasnimi vrhunci, neštetimi ritmičnimi obrati in skrbnimi aranžmaji. Lahko rečemo tudi, da se rahlo spogleduje z zlatim zgodnjim obdobjem metala. K temu občutku precej pripomorejo redki mogočni kitarski rifi, predvsem pa glas, način petja in fantazijska besedila, pravzaprav mantre Stuja Mackenzieja.

Skupina King Gizzard ne popušča z zvočno bogatimi presenečenji

Skupina King Gizzard ne popušča z zvočno bogatimi presenečenji
© arhiv založbe

To kompulzivno strukturiranje ali pa fluidnost plošče že takoj na začetku začrta najambicioznejši, pedantno načrtovani in odigrani uvodni posnetek Crumbling Castle, dolg deset minut. Pravzaprav gre za spoiler, saj postreže z bistvom plošče Polygondwanaland, (več)vokalne mantre in sijajno odmerjene sintetizatorske linije pa nas občasno le za hip spomnijo tudi na najbolj psihedelični pol glasbe italijanskih horrorjev sedemdesetih in osemdesetih let, na primer na najočitnejši kult skupine Goblin.

Polygondwanaland ni najrazburljivejša plošča skupine King Gizzard, je pa njena najnatančneje izpeljana, picajzlasto tekoča, a krepko dinamična in morda tudi najcelovitejša in najbolj sklenjena. In ne le da je zastonjska, Gizzardi fene celo spodbujajo, naj z njo počnejo, kar želijo, in jim za to ponujajo celo master trakove. Psihedelija v javni domeni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.