Boljše olimpijske igre so mogoče

Treba je narediti korak stran od nenasitnega neoliberalnega sistema, ki v imenu kapitalizma želi in zahteva vedno več

Zimske olimpijske igre v Pjongčangu so tako rekoč pred vrati, do otvoritvene slovesnosti iger, ki se začnejo 9. februarja, nas ločita še približno dva meseca. Prav zdaj je primeren čas za premislek o težavah, ki spremljajo olimpijske igre v zadnjih letih. Olimpijske igre že dolgo niso zgolj športna prireditev, so tudi kulturni, družbeni in politični dogodek. Šport je katalizator globalizacije družbenih odnosov in kulturnih navad. Prav mednarodni športni dogodki, kot so npr. olimpijske igre, pa najbolje orišejo dobre in slabe plati globalizacije.

Mednarodni športni dogodki so tesno povezani z oglaševalci, mediji in neoliberalno mantro organizacije dogodkov. Zaradi velikega števila nacionalnih olimpijskih komitejev – trenutno jih je 206, torej 13 več od držav članic Združenih narodov – so olimpijske igre privlačne za številne akterje. Športni dogodek se je spremenil v igre kapitala, kjer je hierarhija jasno določena. Zgolj v obdobju med letoma 2005 in 2008 je imelo olimpijsko gibanje (sestavljajo ga: nacionalni olimpijski komiteji, mednarodne športne federacije, organizacijski komite olimpijskih iger in druge ugledne organizacije, kot npr. Svetovna protidopinška agencija) dohodke v višini 5,45 milijarde dolarjev.

Oglaševalski sporazumi so temelj poslovnega modela sodobnih mednarodnih športnih dogodkov. Oglaševalci sodelujejo z Mednarodnim olimpijskim komitejem v okviru programa olimpijskih partnerjev, t. i. TOP (The Olympic Partner Programme). V TOP so vključena številna podjetja, ki skupno prispevajo kar 40 odstotkov celotnega proračuna. Tam, kjer potekajo boji za odličja, so oglasi prepovedani, zato pa podjetja obiskovalce in gledalce nagovarjajo povsod drugod – z reklamnimi panoji pred prizorišči, z oglasi prek spleta in televizije ... Med partnerji olimpijskih iger najdemo pisano druščino multinacionalk. Med njimi v oči najbolj bode Coca-Cola, ki s prodajo sladkih pijač zagotovo ne spodbuja k zdravemu načinu življenja, ki naj bi ga šport poosebljal. Sladke pijače znatno prispevajo k pojavu debelosti in sladkorne bolezni tipa 2. Drugi zdravju škodljiv partner olimpijskih iger pa je podjetje Dow s področja kemijske industrije. Dow je aprila Trumpovo administracijo pozval, naj ne upošteva svaril strokovnjakov pred škodljivostjo pesticidov, ki jih v podjetju proizvajajo in so nevarni za okolje ter zdravje ljudi.

Tam, kjer potekajo boji za odličja, so oglasi prepovedani, zato pa podjetja obiskovalce in gledalce nagovarjajo povsod drugod – z reklamnimi panoji pred prizorišči, z oglasi prek spleta in televizije ...

Tudi televizijske pravice so zaradi velikega zanimanja in velikega števila gledalcev pred zasloni po svetu pomembno področje, kjer je kapital postavljen pred šport. Olimpijske igre bi lahko ljudem približali s cenejšimi vstopnicami ali pa s povečanjem števila športov, za katere se vstopnice ne prodajajo. Vstopnice za otvoritveno in zaključno slovesnost v Pjongčangu stanejo od 168 do 1147 evrov, za hokejsko tekmo pa se cene začnejo pri 229 evrih. Cene vstopnic za dogodke, ki v Južni Koreji niso zelo priljubljeni, kot na primer biatlon, so na voljo po nižjih cenah, saj si organizatorji želijo zapolniti tribune. Zgolj polne tribune navijačev lahko zagotovijo uspeh olimpijskega in športnega duha.

Mednarodni športni dogodki so lahko tudi priložnost za državo, ki tekmovanje organizira. Z organizacijo dogodka se država predstavi mednarodni skupnosti, morebitnim tujim vlagateljem, turistom in potrošnikom. Olimpijske igre mestom gostiteljicam ne ponujajo veliko, Mednarodni olimpijski komite gostiteljem »obljublja«, da bodo privabili turiste in ljudi spodbudili k športu in gibanju. Žal pa ni konkretnih podatkov, ki bi govorili v prid prebujenemu turizmu in športnemu udejstvovanju. Olimpijske igre so v zadnjih letih postale sinonim za breme mest, ki se odločijo za organizacijo dogodka. Za potrebe olimpijskih iger v Pekingu 2008 so kitajske oblasti preselile 1,5 milijona prebivalcev, v Riu de Janeiru je podobna usoda doletela približno 22.000 družin. Njihova domovanja so bila namreč na območjih, kjer je bila načrtovana gradnja prizorišč ali pomožne infrastrukture.

Prav visoki stroški gradnje olimpijskih kompleksov ter povezav pa številna mesta odvrnejo od kandidature. Od kandidature za organizacijo iger so odstopili npr. Rim, Hamburg in Budimpešta za poletne olimpijske igre 2024. Problem ni gradnja objektov, temveč njihova uporaba po olimpijskih igrah. Mestom, ki vložijo kandidaturo, pogosto manjka dolgoročna vizija, torej uporaba prizorišč in infrastrukture po koncu iger. Mnoga prizorišča po olimpijskih igrah bodisi porušijo, zapustijo bodisi zanemarijo. Primer zapuščene infrastrukture je kultni stadion Maracana v Riu de Janeiru, kjer so se olimpijske igre končale pred letom dni. Pri gradnji infrastrukture pa upravljanje objektov ni največja težava.

Prav visoki stroški gradnje olimpijskih kompleksov ter povezav pa številna mesta odvrnejo od kandidature. Od kandidature za organizacijo iger so odstopili npr. Rim, Hamburg in Budimpešta za poletne olimpijske igre 2024. Problem ni gradnja objektov, temveč njihova uporaba po olimpijskih igrah.

Najtežavnejše so nevarne delovne razmere zaposlenih v gradbenem sektorju. Med gradnjo objektov za olimpijske igre v Atenah 2004 je pri delu umrlo najmanj 14 ljudi. V začetku leta je Japonsko, ki mrzlično gradi infrastrukturo za olimpijske igre leta 2020, pretresla novica o samomoru delavca, ki je v enem mesecu oddelal kar 190 nadur! Izkoriščanje zaposlenih pa je žal le odraz požrešnosti kapitala, ki je ugrabil olimpijske igre. Kot je v svojem članku za Jacobin že zapisal Jules Boykoff, so olimpijske igre postale praznovanje oz. čaščenje kapitalizma. Kaj pa je treba storiti, da se na prvo mesto spet postavi šport?

Olimpijske igre je treba decentralizirati. Mesta, ki prirejajo igre, bi tako razbremenili ogromnih vlaganj v infrastrukturo, ki je po dogodku ne uporabljajo. Razširitev na celotno ozemlje posamezne države bi znižala stroške organizacije ter k obisku športnih dogodkov privabila več ljudi. Poleg tega pa bi organizacija takih iger mesta in države spodbujala k smotrnemu investiranju v infrastrukturo v okviru dolgoročne vizije. Obsežen projekt so si zastavili npr. pri evropski nogometni zvezi, kjer bodo evropsko prvenstvo leta 2020 organizirali v 13 mestih v 13 državah. Nekatere gostiteljice prvenstva pa so že oznanile, da bodo investirale v nadgradnjo že obstoječih stadionov.

Olimpijske igre je treba decentralizirati. Mesta, ki prirejajo igre, bi tako razbremenili ogromnih vlaganj v infrastrukturo, ki je po dogodku ne uporabljajo. Razširitev na celotno ozemlje posamezne države bi znižala stroške organizacije ter k obisku športnih dogodkov privabila več ljudi.

Olimpijske igre je treba približati ljudem. Cenejše ali celo brezplačne vstopnice bi privabile več gledalcev, ki bi z navijanjem popestrili dogodke. V Riu de Janeiru 2016 so podelili več kot 200.000 brezplačnih vstopnic otrokom, ki si nakupa niso mogli privoščiti. Vključevanje celotne populacije v zdrav in športen način življenja bi moralo biti prednostna naloga vsake države, ne pa zgolj mesta, ki igre prireja. Dogodki na prostem, kot so na primer cestno kolesarstvo ali maraton, pa gledalce spodbudijo k pristnejšemu odnosu s tekmovalci in mestom.

Športnikom je treba zagotoviti enake možnosti. Z izjemo nekaterih športov na olimpijskih igrah prevladujejo evropski in severnoameriški športniki. Prevladovanje omenjenih skupin športnikov lahko pripišemo večjim vlaganjem v šport, boljšim razmeram za trening ter predvsem izboru športov, ki so se razvili v Evropi in Severni Ameriki. Pri tem se spomnimo zgodbe o Samii Jusuf Omar. Ta somalijska atletinja je leta 2008 v Pekingu zastopala svojo državo, zaradi državljanske vojne in želje po boljših možnostih za trening se je najprej preselila v Etiopijo, nato pa kot begunka skušala priti v Italijo, da bi zastopala Somalijo na olimpijskih igrah v Londonu. Aprila 2012 je med poskusom prebega iz Libije v Italijo utonila, stara le 21 let. Njeno zgodbo je zapisal in narisal Reinhard Kleist v stripu Sanje o olimpijadi.

Pravico do nastopa na olimpijskih igrah morajo imeti vsi razen tistih športnikov, ki jim je dokazana krivda zaradi jemanja dopinga. Izključitev vseh ruskih športnikov z olimpijskih iger je skrajni ukrep. Po podatkih Svetovne protidopinške agencije naj bi bilo v sistemski doping v Rusiji vključenih več kot 1000 športnikov.

Privilegiranost evropskih in severnoameriških športnikov se kaže v »dragih« športih, kot je npr. golf ali jadranje na deski (windsurfing). V golfu je na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru leta 2016 med skupno 120 tekmovalci v moški in ženski konkurenci nastopilo le pet športnikov iz Afrike. Podobno je bilo na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju leta 2014, kjer so nastopili športniki iz treh afriških držav (Maroka, Toga in Zimbabveja). Seveda, afriške države ne morejo sodelovati, ker v številnih državah snega sploh ne poznajo, torej nimajo primernih razmer za trening in razvoj športnikov. Ali lahko torej govorimo o globalnih igrah? Ne, ker nimajo vsi športniki enakih možnosti, treba je vključiti športe, kjer lahko vsi sodelujejo.

Pravico do nastopa na olimpijskih igrah morajo imeti vsi razen tistih športnikov, ki jim je dokazana krivda zaradi jemanja dopinga. Izključitev vseh ruskih športnikov z olimpijskih iger je skrajni ukrep. Po podatkih Svetovne protidopinške agencije naj bi bilo v sistemski doping v Rusiji vključenih več kot 1000 športnikov. Primere kršitev dopinških predpisov bi morala agencija obravnavati posamezno ter nastop dovoliti tistim, ki jih niso kršili. V Riu de Janeiru so ruski športniki, ki so dokazali svojo nedolžnost, lahko nastopili. Podobno bo na igrah v Pjongčangu. Mednarodni olimpijski komite je zaradi sistematičnega dopinga suspendiral rusko reprezentanco. Športniki, ki bodo dokazali svojo nedolžnost, pa bodo lahko nastopili pod nevtralno zastavo.

Olimpijske igre naj bi bile mednarodni dogodek, ki spodbuja množično udejstvovanje v športu, združuje države in jim omogoča enake možnosti za uspeh. Treba je narediti korak stran od nenasitnega neoliberalnega sistema, ki v imenu kapitalizma želi in zahteva vedno več. Boljše olimpijske igre so mogoče. Morda so prav olimpijske igre v Pjongčangu priložnost, da svet prejme sporočilo miru in potrebe po sodelovanju v mednarodni skupnosti.