MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

15. 12. 2017  |  Mladina 50  |  Uvodnik

Izgubljena levica

Čudne stvari se dogajajo v levem političnem prostoru. Pojdimo najprej v Nemčijo.

»V našo državo vabijo zdravnike iz Iraka, Sirije in Nigra,« je pred kratkim potožila Sahra Wagenknecht, poslanka Levice (Die Linke), ki sicer spada v vrh stranke. Je mogoče, da nekaj takega izjavi kdo iz Levice? Že vsebinsko je izjava z drugega pola, pa še drži ne. Glede na statistiko nemške zdravniške zbornice v Nemčiji trenutno ni niti enega zdravnika iz Nigra. Od kod v Levici taka stališča?

A to še ni vse. Tudi Andrea Nahles, predsednica poslanske skupine Socialdemokratske stranke Nemčije v zveznem parlamentu, je svoj mandat začela – z napadom na begunce. Poslanci levih strank v Nemčiji prevzemajo govor desnice. Ne vsi, ne v celoti, pa vendar. A volitve so mimo, ne gre za poskuse prevzemanja volivcev Alternativi za Nemčijo.

V obeh strankah so zaradi tovrstnih izjav zelo ostre debate. A stranki sta obe razcepljeni. Ali kot je zapisal politični analitik, avtor knjige Razred, levi populizem in dediščina 1968, Mario Neumann: Ne gre ne za taktiko, ne zgolj za retoriko, ni naključje. »To, kar trenutno doživljamo, je predvsem nadaljevanje spora o prihodnosti leve politike, ki sega daleč onkraj stranke in je po vsej Evropi v polnem razmahu. Wagenknechtovi pri tem ne gre za taktični cilj, da bi zbirala volilne glasove v okoljih, naklonjenih Alternativi za Nemčijo, temveč jo zanima predvsem dolgoročna strategija renacionalizacije Leve stranke. Gre za sistematičen napad na politike nove levice, novih socialnih gibanj in dediščino gibanja 1968 – to ni zgolj letnica, temveč začetek globalne konjunkture novih socialnih bojev in nove levice. Korenine ima v pretežno nereflektiranem pomenu, ki ga ima za Levico pojem socialne države. Stranka sama do grla globoko tiči v idealizaciji preteklosti, čeprav predsedniki nekaterih njenih frakcij begunski politiki vlade ugovarjajo s humanitarnimi argumenti.«

Problema, s katerim se srečujejo Socialdemokrati in Levica v Nemčiji, ni mogoče preprosto preseliti v Slovenijo. Čeprav. Odnos socialdemokratov do beguncev je v Sloveniji pomembno slabši od nemških socialdemokratov – ne nazadnje sedijo v vladi, ki je dostopnost Slovenije za begunce omejila bolj kot na primer vlada Viktorja Orbana, karkoli si že o njem mislimo. In Levica je imela v času begunskega spora malodane upor članstva, ki se ni strinjalo z odprto politiko do beguncev, ki jo je vodilo vodstvo. Primer Šami, za katerega so se zavzeli posamezni poslanci socialdemokratov (ne pa vsi in še zlasti ne ministri, s predsednikom stranke vred), zavaja – socialdemokrati pač socialno državo zavijajo v konservativni plašč. Ali kot pravi Neumann v članku v Neues Deutschland: »Zemljepisno in politično obzorje je nacionalna socialna država, prostor z jasno določenimi mejami, na katerem jasno določen narod postavlja socialno vprašanje.«

In prav to vprašanje, kaj je socialna država, je trpek problem samovzpostavljanja leve politike na političnem parketu. Če so slovenski socialdemokrati v resnici zavestno odšli v polje nacionalnega – a ne v smislu nacionalnega interesa, to je nekaj čisto drugega –, se Levici še ni uspelo vzpostaviti kot nekaj, kar bi volivci dojeli kot progresivno novo Levico, ki skupaj sestavlja humanistične, feministične in ekološke vidike. Je nabor vidikov presenetljiv? Ne bi smel biti. Dejansko so to trije ključni vidiki, ki bi jih morala moderna Levica vezati na osnovni pojem socialne države. Levica zadnje čase stavi na ekološki vidik, ves čas uspešno zagovarja najšibkejše sloje, a humanistični in feministični vidik sta že nekaj časa postavljena na stranski tir. A danes politike levice ni mogoče graditi na delavskem gibanju z dodatkom ekologije, bazen zajemanja volivcev je premajhen. In to se slovenski Levici pozna. Popustila je prav tam kot nemška levica: pri humanističnem in feminističnem vidiku, pri obeh vidikih, ki sta ključna motivatorja za sodobne svetovljanske volivce, ki jih primarno ne opredeljuje njihov socialni položaj – in ki jih v Sloveniji še zdaleč ni tako malo, nasprotno. Brez teh volivcev Levice ne bo v parlamentu ali pa bo zelo majhna.

Velik del volivcev Levice je nezadovoljen, vse bolj. Levica tudi ne doseže nujne čeznacionalne paradigme, pa čeprav tako pomemben del volivcev hlepi po tem; to živijo in to so, to iščejo, vendar tega v slovenski politiki sploh ni. Ali kot za nemško Levico pravi Neumann: »Nacionalna socialna država ni levi odgovor na globalizirani kapitalizem, temveč oznanilo bankrota.«

Da, propad levice je mogoče primerjati z bankrotom. Že zadnji mandat je pokazal, kako pomemben korektiv je močna levica. Brez tega nagovora bo politični prostor po juniju 2018 močno zamaknjen v desno. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Martin Gramc, Berlin

    Srednji razred ali kako do kredita

    Zadnji Mladinin uvodnik, pisan 15. decembra, se začne s pripombo, da se v levem političnem prostoru dogajajo čudne stvari. Izjava, s katero se ni mogla bolj strinjati, ampak jo za razliko od njenega avtorja razumem drugače. Več