MLADINA Trgovina
Janko Lorenci

Janko Lorenci

15. 12. 2017  |  Mladina 50  |  Kolumna

Razcepljenci

Medijski mainstream brez barve in okusa

Pred kratkim je izšla knjiga novinarja Petra Jančiča, nekoč tudi odgovornega urednika Dela. To je prejšnji teden o tej bolj poflasti, polresnic polni knjigi objavilo dolg, naklonjen članek. Čudno, saj je bil Jančič Delu vsiljen kot izrazit politični (Janšev) nastavljenec, v tej neslavni vlogi je pohodil osnovna novinarska načela in časopisu pobral lep kos verodostojnosti in bralcev. Jančič je t. i. desni novinar.

Poleg desnih obstajajo še levi in sredinski novinarji, enako tudi mediji. Nazorske, ideološke in politične razlike med njimi so odraz podobne razdeljenosti družbe. Te razlike so normalne in produktivne, dokler je med tabori mogoč dialog in dokler ti spoštujejo zahteve novinarskega profesionalizma. Desni mediji praviloma bolj odkrito kažejo svoj profil kot levi. Med drugim zato, ker so njihova moštva strumno enake barve, pri drugih dveh pa vsaj deloma mešana. Pa tudi zato, ker je levica na splošno izgubila kompas in samozavest.

Mediji sami teh razlik praviloma ne tematizirajo. Nasploh se pri nas ideološka, nazorska in politična usmeritev bolj ali manj skriva ali prikriva. Samoopredeljevanje marsikje velja celo za nespodobno. To med drugim omogoča mimikrijo, skrivaštvo, pretvarjanje – govoriš nekaj, delaš nasprotno. V tujini marsikje (npr. v Nemčiji) eni mediji veljajo in se imajo za leve, drugi za desne, tretji za sredinske. Identitete ne skrivajo in to od njih pričakujejo tudi konzumenti.

V Sloveniji so kar dolgo prevladovali levi mediji, zdaj pa se tehtnica že lep čas preveša v korist desnih. To je seveda odvisno od meril, po katerih ločimo desno od levega. Če vzamemo za kriterij kulturne in sorodne usmeritve (odnos do polpreteklosti, LGBT, priseljevanja, vloge cerkve ...), se levi, recimo jim liberalni mediji, nekako še držijo. Povsem drugače je glede socioekonomskih vprašanj, ki določajo družbeno in posameznikovo življenje bolj kakor kulturna. Tu so mediji, enako kot politika in deloma vsa družba, v veliki večini vzeli neoliberalne dogme za svoje in se dokaj izenačili. Pri tem mislimo, da neoliberalec apriori ne more biti levičar, ampak nazorsko kvečjemu protislovna, razcepljena ali zaslepljena osebnost.

Ne glede na to izenačenost so nekatere razlike med levimi in desnimi novinarji (mediji) očitne.

Levi in sredinski novinarji se z redkimi izjemami ne enačijo z ustreznimi strankami, ampak znajo biti do njih poudarjeno kritični, včasih tudi kritikastrski. Velika večina desnih novinarjev pa do desne politike, zlasti pa ne do vladarja na tej sceni, SDS in Janše kot njenega poosebljenja, ne zmore niti milimetra distance. Njihova pamet je pamet SDS, njihova etika tudi. Pri tem je SDS skrajna desnica z vso pripadajočo agresivnostjo, demagogijo, širjenjem sovraštva itd. Ta enačaj med nazorsko-politično usmeritvijo in popolno, brezrezervno pripadnostjo konkretni stranki (včasih pa tudi finančno odvisnostjo od nje) se jasno odraža v medijski kulturi desnih medijev. Levega časopisa ali revije, ki bi bil na tako nizki ravni, kot so Demokracija in sestrice, ni. Skratka, medijska kultura štrlečih desnih medijev (novinarjev) je nekultura, in to v tesni zvezi s pripadnostjo SDS. To se bolj zabrisano kaže tudi na ravni posameznikov v mešanih moštvih zmernih medijev; desni novinarji v glavnem zastopajo svoja prepričanja in kažejo politično pripadnost znatno bolj agresivno kot levi (npr. Možina in Peskova na nacionalki). So pogumnejši ali samo brezobzirnejši?

A bistveno večja težava kot skrajni desni mediji je spreminjanje nekoč levosredinskih resnih medijev v glasila brez barve in okusa. To je medijski mainstream, delež brezbarvnih novinarjev v njem pa se še krepi. Gre za prepleteno dogajanje. Po eni strani so dolgotrajni politični in lastniški pritiski med novinarji povzročili veliko oportunizma, ki se mu lahko nemočni mladi prekarci samo prilagajajo. Po drugi strani so mnogi novinarji razcepljene, tako rekoč shizofrene osebnosti, če se v njih meša libertarno in neoliberalno. Hkrati se zlasti v tiskanih medijih bojijo za službe. Tak zdelani novinar, ki po neumnem v glavnem tudi ni sindikalno aktiven, se raje izmika jasnim stališčem, jih skriva, taki pa so potem tudi mediji. Izgubljanje jasnega profila (podobno je v politiki z etabliranimi strankami) pa medijem samo škodi – pobira jim bralce, gledalce in poslušalce. Ti iščejo v »svojih« medijih orientacijo, potrditev svojih mnenj, se z njimi identificirajo itd. V medijih, za katere ne veš, kam bi jih dal, tega ne morejo.

V družbi pa tako izgubljanje medijske identitete veča zmedo in krepi status quo, sistem, ki je družbeno in ekološko očitno nevzdržen in dolgoročneje obsojen na propad. Danes so jasno, a brez lajanja in bevskanja izražene ideološko-nazorske razlike potrebne vsaj toliko kot v času, ko sta še tekmovala kapitalizem in socializem. Slednji je mrtev, kapitalizem pa se je izrodil v neoliberalno varianto. Kako iz njega? To je čas za velike razprave o družbeni ureditvi – sedanja svet očitno vodi v nora tveganja. Mediji brez ( jasnih) stališč ali pa z več identitetami, nekakšni medijski štrasenpotpuriji, v taki razpravi o prihodnosti ne morejo pametno sodelovati. So kot državljani, ki več ne volijo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.