MLADINA Trgovina

Goran Kompoš

15. 12. 2017  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Plošča

John Carpenter: Anthology: Movie Themes 1974–1998

2017, Sacred Bones Records

+ + + +

Da je tretja studijska plošča filmskega režiserja in skladatelja Johna Carpenterja izšla dober teden pred dnevom čarovnic, je logično. Ne zato, ker je po tem dnevu naslovil svoj kultni horror iz leta 1978, pač pa zato, ker je osrednja, suspenzivna glasbena tema iz njega postala tako rekoč univerzalen halloweenovski soundtrack. Tudi to skladbo je Carpenter, tako kot skladbe za številne druge svoje filme, napisal sam. Ker pa se marsikdo ob omembi filmov, kot so Noč čarovnic, Megla, Napad na policijsko postajo številka 13 ali pa Beg iz New Yorka, prej kot filmskih prizorov spomni glasbe, je bil skrajni čas, da se je naposled odločil objaviti prvo antologijsko zbirko svoje filmske glasbe.

Da ga po filmarskem (pol) pokoju spet zanima glasba, je pokazal že s ploščama Lost Themes (2015) in Lost Themes II (2016), nekakšnima soundtrackoma za nikoli posnete filme. To je nato potrdil z lani razprodano koncertno turnejo. Ta pa je zdaj zakrivila novo ploščo, ki jo je posnel skupaj s koncertno zasedbo, v kateri sta še njegov sin Cody in krščenec Daniel Davies. To ni Carpenterjeva prva bendovska izkušnja. Že sredi osemdesetih let je z dvema filmskima sodelavcema sestavil (napol parodično) sintpop zasedbo The Coupe De Villes in z njo med drugim posnel glasbo za film Velike težave v Kitajski četrti. Ena od teh skladb se je znašla tudi na novi plošči, ki je, čeprav je posneta na novo, ohranila ves tisti žlahtni kič iz osemdesetih let.

John Carpenter z netrendovsko, a kultno filmsko glasbo

John Carpenter z netrendovsko, a kultno filmsko glasbo
© arhiv založbe

Carpenterja sodobni glasbeni trendi preprosto ne zanimajo. Po tem niti ni potrebe, navsezadnje je njegova pionirska sintovska glasba še danes vir navdiha za elektronski podmladek in sintovske zanesenjake, ki jih količkaj zanimajo pomembne glasbene prelomnice iz preteklosti. Ja, pri vseh Carpenterjevih filmskih presežkih se rado pozablja, da je bil korak pred časom tudi z glasbo. Potem ko je, menda zaradi pomanjkanja nadarjenosti, še v najstniških letih opustil študij violine, se je v sedemdesetih letih zaljubil v sintetizatorje. Bolj kot v fetišiziranju (takrat nove) tehnologije je bil razlog v tem, da je bila to pač poceni in praktična rešitev, da mu ni bilo treba angažirati velikih orkestrov. Vse drugo je zgodovina. Da bodo njegovi subtilni elektronski ambienti in dramatičen sintpop postali tako rekoč standard v filmski in popularni glasbi, pa takrat niso slutili ne on ne glasbeni poznavalci.

Če poznate njegove filme, plošča Anthology: Movie Themes 1974–1998 torej ne ponuja nič resnično novega. Na novo posnete skladbe se ne razlikujejo bistveno od izvirnikov. Ponudi pa kompilacija pronicljiv vpogled v Carpenterjevo samosvoje glasbeno ustvarjanje za film in izbor iz njegove nepozabne filmske glasbe, ki se je z velikimi črkami zapisala v zgodovino pop kulture zadnjih štiridesetih let.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.