MLADINA Trgovina

Vlado Miheljak

15. 12. 2017  |  Mladina 50  |  Kultura

S kom se (ne) pogovarja sociolog?

Knjiga, ki skozi sociologa Nika Toša predstavi kompleksnost in večplastnost raziskovanja javnega mnenja

Nemški pregovor pravi, da ni nič tako zastarelo kot včerajšnji časopis. Zato je vedno vprašanje, ali in kako je smiselno objavljati raziskovalne izsledke, analize in refleksije v dnevnem ali tedenskem tisku, ki se včeraj natisne, danes prebere, jutri odloži in kmalu pozabi. Kako, če sploh, naj vstopa družboslovec v medijski prostor. Slovenija ima razmeroma bogato izkušnjo z gostovanjem družboslovcev v javnih medijih, v katerih in skozi katere ne izražajo zgolj svoja mnenja, kritike in stališča, ampak na laični javnosti in bralcu razumljiv, a strokovno korekten način predstavljajo tudi raziskovalna dognanja. Kontinuiteta in razmeroma visoka kakovost treh osrednjih slovenskih dnevnih časopisov (in njihovih prilog) ter tednikov, kot je Mladina, nekoč tudi (Naši) Razgledi, sta vselej omogočali dialog med družboslovci in javnostjo, ki sta ga zaznamovali refleksija in upodobitev onkraj cenenega, morda tudi marketinško ali piarovsko navdahnjenega koketiranja s to isto javnostjo.

Niko Toš, nestor slovenske empirične sociologije in empiričnega družboslovja nasploh, je zgodaj spoznal, da je ne le smisel, ampak tudi dolžnost družboslovca, da javnosti, ki jo ujame v svojo javnomnenjsko profilacijo, vrača spoznanja o njej sami. Največkrat so se takšne, laični javnosti dostopne in razumljive refleksije dognanj dogajale v obsežnih intervjujih in občasno tudi v krajših avtorskih besedilih. Profesor Niko Toš je bil vseskozi eden tistih, ki ni imel ne zadržkov ne predsodkov do dialoga z javnostjo prek medijev. Zato se je teh pogovorov in besedil nabralo za debelo knjigo. Ali Žerdin je za knjižno serijo Refleksije pri Znanstveni knjižnici FDV zbral, uredil in s spremno besedo opremil zapuščino intervjujev (in nekaj besedil v esejski formi), ki jih je profesor Toš objavil v obdobju treh dekad. Od leta 1987 do 2016. K Žerdinovi uredniški spremni besedi je v uvodu priloženo še skupno besedilo treh akademikov, dr. Zdravka Mlinarja, dr. Veljka Rusa, dr. Tineta Hribarja, velikih sodobnikov in dolgoletnih sodelavcev, v katerem so ob petdesetih letih njegovega neprekinjenega delovanja izrisali portret družboslovca, ki je pričevalec in snovalec slovenske empirične sociologije in empiričnega družboslovja. Od zgodnjih zasnov pa vse do danes. Tošev center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij (CJMMK) je vsekakor bil pred padcem železne zavese unikum v socialistični srednji in vzhodni Evropi. Sicer (še zlasti v Jugoslaviji) ni bil edini, ki se je loteval empiričnega proučevanja javnega mnenja, ki ga je oblast anatemizirala, ampak mu je edinemu uspelo zadržati striktno kontinuiteto od prvih sondaž do danes. In v tem sta fenomen in največji pomen Toševe zapuščine. Ker to zaradi različnih implicitnih ali tudi eksplicitnih pritiskov v različnih obdobjih ni bilo niti samoumevno niti enostavno.

Da bi lažje razumeli in celovito dojeli položaj pol stoletja empiričnega raziskovanja javnega mnenja, je priporočljivo prebrati zbirko intervjujev kot celoto. Tako hitro dojamemo, da pritiski na institucijo in Toša, ki jo pooseblja, niso vezane zgolj na neki specifični, preddemokratični čas, ampak na vsa obdobja. Nobena oblast ni popolnoma imuna proti kritičnemu odslikavanju stvarnosti in lastne podobe v javnem mnenju. A poskusi pritiskov niso bili samo s strani politike, ampak tudi, denimo, cerkve. Ko je pred leti pod okriljem Pastoralnega foruma z Dunaja skupaj s teologoma Paulom Zulehnerjem in Miklosom Tomko zasnoval in izvedel odmevno empirično raziskavo o položaju vere in vernosti v postkomunističnih državah (Gott nach dem Kommunismus, 1997), ga je vestni in budni profesor ljubljanske Teološke fakultete naznanil avstrijskim teologom raziskovalcem kot neprimernega. A ker niso poznali jugoslovanske manire »političke nepodobnosti«, so se takšnemu ovajanju zgolj čudili. No, med posameznimi obdobji in akterji pa so vsekakor precejšnje razlike v slogu in konsekvencah pritiskov.

A kakorkoli. Ker se v Sloveniji vse zvede na vprašanje in implikacije politike, je v senci vprašanj in dilem t. i. političnega javnega mnenja v širši javnosti pogosto spregledano ključno področje delovanja Centra za raziskovanje javnega mnenja in Toševega osebnega prispevka. Namreč, Tošu je takoj po prehodu iz prejšnjega sistema uspelo povezati svoj center z velikimi, kontinuiranimi longitudinalnimi mednarodnimi projekti empiričnega raziskovanja vrednot, vrednotnih orientacij, stališč, socialnih struktur, socialne stratifikacije ... Med najpomembnejšimi takšnimi projekti so World Value Survey (WVS, od 1991), International Social Survey Programme (ISSP od 1991), European Value Survey (EVS, od 1991), The Comparative Study of Electoral System (CSES, od 1996), European Social Survey (ESS, od 2002). Umestitev Slovenije v te projekte in njihove empirične baze je širokemu krogu družboslovcev omogočala kakovostne primerjalne analize. Z osebnim poznavanjem velike večine ključnih evropskih in svetovnih raziskovalcev pa je mlajšim kolegom omogočil navezavo neposrednih stikov in gostovanj po uveljavljenih raziskovalnih centrih.

Pričujoča knjiga iz posameznih intervjujev, pasaž, misli sestavi kompleksno in večplastno mozaično podobo empiričnega raziskovanja javnega mnenja. Vredna branja.

Knjiga:
Sociolog v dialogu – pogovori z novinarji v obdobju 1987–2016
Kdo: Niko Toš, avtor, Ali Žerdin, urednik in spremna beseda
Založba: Znanstvena knjižnica FDV, 2017

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.