MLADINA Trgovina

Zoran Smiljanić

15. 12. 2017  |  Mladina 50  |  Kultura

Veleizdaja slovenskega stripa

Ob 90-letnici slovenskega stripa je izšla že druga izdaja Zgodovine slovenskega stripa, tako napeta, razburljiva in nepredvidljiva, da se tudi sama bere kot strip

Naslovnica nove izdaje Zgodovine slovenskega stripa, ki se poglobi v obdobje med leti 1927 in 2017, je delo Mateja Kocjana - Koca.

Naslovnica nove izdaje Zgodovine slovenskega stripa, ki se poglobi v obdobje med leti 1927 in 2017, je delo Mateja Kocjana - Koca.

Slovenski striparji smo dolga leta tavali po puščavi kot izgubljene ovčice, brez cilja, namena in smisla. Nismo vedeli, kdo smo, ne kaj hočemo, niti kam gremo. Ko pa smo pred desetimi leti dobili prvo Zgodovino slovenskega stripa s pripisom 1927–2007, se nam je prikazala Marija. Končno se je našel pastir, ki nas je vzel v varstvo, nas popisal, stehtal, razvrstil, določil pasmo in pokazal, kje je naše mesto. S to knjigo smo dobili svojo Biblijo, državo, državljanstvo, ustavo in vero.

Prvič v 80-letni zgodovini tega zaničevanega medija je bilo na enem mestu popisano skoraj vse, kar diši ali smrdi po slovenskem stripu: od avtorjev in njihovih del prek klasifikacije stripovskih ustvarjalcev v štiri generacije do stripovskih revij, prevodov tujih del in še česa. Vsekakor gre za orjaško delo, za katero bi bil v normalnih okoliščinah potreben celoten tim profesionalcev, v našem primeru pa ga je opravil en sam samcat človek.

Vendar mi ne bi bili mi, če ne bi v Sitarjevem jajcu našli tudi kakšne dlake. Marsikomu je šla v nos naslovnica, ne toliko zaradi motiva z zmuzljivo metaforo, pač pa zato, ker jo je narisal srbski avtor Vladan Nikolić. Drugi očitek je, da je Sitar marsikatero informacijo v knjigi pridobil od cehovskih kolegov, kar je sicer povsem legitimno, saj nihče ne more vedeti vsega, le da se jim je na koncu pozabil zahvaliti. Hvala je včasih čudežna beseda.

A to so malenkosti, izdaja iz leta 2007 je kljub vsemu temeljno referenčno delo o domačem stripu, ki ima poučno, pregledno in uporabno vrednost za ustvarjalce, bralce in tiste, ki se bodo z njim nekoč v prihodnosti šele srečali. Ja, knjiga ima dolg rok trajanja in zdelo se je, da še dolgo po njej ne bo nastalo nič podobnega. Potem pa je odjeknila novica, da bo po pičlih desetih letih izšla nova izdaja Zgodovine slovenskega stripa, tokrat s pripisom 1927– 2017. Je domača stripovska scena v eni sami dekadi res izbrizgala toliko novega črnila, da si zasluži novo izdajo?

Z eno besedo: da. Druga izdaja v marsičem prekaša predhodnico in ponuja veliko novega. Prva izdaja je štela 160 strani, nova jih ima 232, prva je predstavila 80 avtorjev, v drugo jih je uvrščenih kar 130. Bistveno okrepljena je ženska sekcija, ki šteje 22 izčrpno popisanih avtoric. Poleg posodobljenih besedil, ažurirane stripografije in modificirane likovne opreme so povsem nove opombe in pa Mejniki slovenskega stripa, kjer Sitar zakoliči vse prelomne trenutke iz naše stripovske zgodovine, ki se primerno končajo z letošnjo nagrado Prešernovega sklada Tomažu Lavriču. Podrobno je predstavljena dejavnost revij Zvitorepec, Zabavnik, Stripburger in Strip Bumerang, pri čemer izvemo številne dragocene insajderske informacije. Zanimiv je tudi pregled prevodnih izdaj in založnikov, teoretskih del, razstavne dejavnosti ... Ni da ni.

V uvodnem delu Rojstvo slovenskega stripa je predstavljen zgodovinski kontekst, v katerega se je pred 80 leti rodil slovenski strip. Drugače od izrazito komercialno usmerjenih ameriških stripov so bili prvi slovenski stripi neodvisni, protirežimski in satirični izdelki, ki so udrihali čez oblast. Milko Bambič se je z Zamorčkom Bu-ci bujem (1927) ponorčeval iz Mussolinija in fašistične Italije, Hinko Smrekar pa si je s polpornografskim protostripom Izjemno zanimiv primer elefantiaze (1914) privoščil nemški nacionalizem, s Črnovojnikom (1919) pa je udrihal po militarizmu. Ta avtorska, angažirana, zajebantska in kritična nota, ki je bila slovenskemu stripu položena v zibko, je označila njegovo celotno zgodovino do danes.

Gre za pomembno, dragoceno in unikatno knjigo, ki posrečeno združuje prvine leksikona, slovarja in ljubiteljskega zgodovinopisja v novo, tekočo celoto.

V prvo generacijo slovenskih striparjev je Sitar uvrstil avtorje, rojene med letoma 1922 in 1925. Najpomembnejši so Saša Dobrila, ki se je zgledoval po Disneyju (Prigode porednega Mihca), zatem legendarni Miki Muster, čigar Zvitorepec je že ponarodel, ter izredno izvirni Marjan Amalietti (1923–1988), ki je prehodil dolgo pot od režimske satire (Gregor Tisiglavca) prek mladinskega stripa (Pika Nogavička) do šokantne erotične kriminalke z odlično zgodbo (Pet očetov Neninega otroka).

Druga generacija, rojena med letoma 1944 in 1949, se je ubadala predvsem s pustolovskim stripom: Iztok Šušteršič je risal kriminalke, avto-dirkaške stripe in vesterne (Potepuhi), Vasja Čuk zgodovinske drame (Zaklad Emone), Željko Lordanić je v strip prevajal pustolovske romane (Gulliverjeva potovanja, Klic divjine ...), Jelko Peternelj pa se je specializiral za vestern (Potepuh). Popolna izjema je bil Kostja Gatnik, ki je z Magno Purgo dosegel in mogoče celo presegel svetovne trende in se zapisal v zgodovino. Prvič, zadnjič in nikoli več.

Tretja generacija je prvič zavekala med letoma 1960 in 1965, sestavljena pa je iz avtorjev, ki jih je okoli revije Mladina zbral nesmrtni urednik Ivo Štandeker (1961–1992). Med jeznimi mladci, ki so se aktualne družbene stvarnosti lotili s težkimi kalibri (nebrzdano nasilje, odkrita spolnost in politična nekorektnost), nedvomno prednjači virtuoz Tomaž Lavrič (Diareja, Rdeči alarm, Bosanske basni, Ratman, Tolpa mladega Ješue ...), na distanci pa jezdijo Zoran Smiljanić (Hardfuckers, Meksikajnarji), Dušan Kastelic (Partizani, Afera JBTZ), Iztok Sitar (Glave, Zgodba o Bogu) in drugi ...

Naslovnica prve Zgodovine slovenskega stripa, ki je izšla leta 2007. Njen avtor je Vladan Nikolić.

Naslovnica prve Zgodovine slovenskega stripa, ki je izšla leta 2007. Njen avtor je Vladan Nikolić.

Med tretjo in četrto generacijo se je vklinila izgubljena ali Stripburgerjeva generacija (Sitar je ne poimenuje), ki je na svet prišla ob koncu šestdesetih let, sestavljajo pa jo žlahtno mrakobni Jakob Klemenčič (Štorija o malarju, Alma Karlin), ekspresionistični Andrej Štular (Lustri), hiperproduktivni Matjaž Bertoncelj (Barbar Macon) in penetracijski Marko Kociper (Jazbec). Med neuvrščenimi posebneži so tudi angažirani Damijan Stepančič (Trbovlje, Superga), odbiti Ciril Horjak (Endodontostrip), didaktični Matej Kocjan (Skrivnostni svet elementov) in filozofski Izar Lunaček, prvi Slovenec, ki je z živalsko kriminalko Animal Noir pristal na planetu ZDA.

Četrta generacija (rojena med letoma 1983 in 1987): izstopa Gašper Rus z Gugalnico (po scenariju Žige Valetiča), ki obravnava temo samomora skozi otroške oči in je izšla tudi v francoščini, pri angleški založbi Modesty Comics pa je v obliki e-knjige objavil zbirko krajših stripov. Uveljavil se je tudi David Krančan s Pijanim zajcem, tu je obetavni Gašper Kranjc z grozljivko Rite (Obred), poleg teh pa še kup mladih, ki prihajajo ...

Sitar elegantno povezuje posamezne avtorje, generacije ali teme, s čimer se ustvarja občutek, da je zgodovina slovenskega stripa ena sama zaključena celota. To, kar bi bilo v rokah navadnega leksikografa zgolj serija nepovezanih gesel v abecednem ali kronološkem vrstnem redu, se v interpretaciji izkušenega stripovskega pripovedovalca zlije v smiselno povezano zgodbo, ki se bere kot napeto delo fikcije, hja, skorajda kot strip. Ko imamo časovnico domačega stripa tako razgrnjeno pred seboj, opazimo vzorce, ki se jih prej nismo zavedali. Vsaka nova generacija striparjev zavrača predhodnike in ustvarja nekaj čisto novega, hkrati pa se nanje navezuje. Dokler se tudi sama ne postara in je ne povozi nova, mlada, prihajajoča generacija s svežimi zamislimi in novim pristopom. Vse skupaj je večni krog ponavljanja istega procesa na drugačen način, vsi sodelujemo v tej veliki zgodbi, ki se bo nadaljevala tudi, ko se bomo sedanji avtorji preselili med rajnke klasike. Nekaj podobnega je resda rekel že ata Mufasa malemu Simbi v Levjem kralju, toda to spoznanje je vseeno plod naše lastne poti v stripovski socializem.

Jezik Zgodovine slovenskega stripa je funkcionalno informativen, trezen, a tudi subjektiven. Sitar je do stripovskih kolegov pretežno dobronameren, ponekod pa njihovo delo tudi okrca in omeni slabosti, poleg tega poznavalsko detektira vzore in vplive. Vse te kritične pripombe o kolegih drugi avtorji potem škodoželjno prebiramo in se privoščljivo hahljamo. Dokler ne pride vrsta na nas.

Ravno tako velja pohvaliti to, da Sitar novega besedila ni zgolj nalepil na tisto iz prve izdaje, pač pa je tudi to obdelal. Poglejmo primer, ki zadeva avtorja samega: v prvi izdaji se je razglasil za »najbolj kontroverznega slovenskega striparja«, v novi pa je to črtal. Pametno, saj je kontroverznost oznaka, s katero se ne kitiš sam, pač pa ti jo podelijo drugi.

Še nekaj pomislekov. Vprašanje je, ali vsak, ki je v mladostni zagnanosti zrisal nekaj strani stripa, že sodi v nabor slovenskih striparjev. Saj celo kriminalcem iz kartotek brišejo mladostne grehe. Ali je naštevanje vseh mogočih licenčnih stripov iz Zvitorepca ali Zabavnika še del slovenskega stripovskega korpusa? Po drugi strani pa so izpuščene informacije ali dogodki, ki bi se marsikomu zdeli pomembnejši: tako pri Cirilu Horjaku ni omenjen njegov psevdonim Dr. Horowitz, po katerem je tako rekoč že svetovno znan, umanjkal je tudi njegov nagrajeni strip Kuhna, s katerim je utemeljil serijo izobraževalnih stripov ... A kot rečeno, gre za neodtujljivo pravico avtorja, da zgodovino interpretira po svoje. Pa tudi do ščepca samoljubja.

Kaj pa naslovnica, je opravila popravni izpit? Tokrat jo je zrisal Slovenec Matej Kocjan, na njej je slovenski risar, okoli njega slovenski junaki. Čeprav so tu vsi zahtevani elementi, ostaja nekako neprivlačna za oko, zdi se, da se je vrli Koco ustrašil zgodovinske odgovornosti in naslovnico naphal s preveč sporočili in detajli. Mrtvaška bledica risarjevih rok zbuja vtis o kliničnem stanju slovenskega stripa, kar ni ravno v rimi z optimističnim tonom knjige, ki neomajno verjame v stripovsko svetlo prihodnost. Razlog več za novo izdajo čez deset let, ob stoletnici domačega stripa.

Pa vendar gre za pomembno, dragoceno in unikatno knjigo, ki posrečeno združuje prvine leksikona, slovarja in ljubiteljskega zgodovinopisja v novo, tekočo celoto. Z malo domišljije se da brati kot stripovska saga v nadaljevanjih, kjer nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo na naslednji strani ...

S to knjigo smo stopili ob bok velikim, ki imajo take enciklopedije že dolgo. Postali smo stripovska nacija.

Knjiga:
Zgodovina slovenskega stripa, 1927–2017
Kdo: Iztok Sitar Založba: UMco, 2017 (232 strani, trda vezava)
Cena: 24,90 evra

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.