MLADINA Trgovina
Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

22. 12. 2017  |  Mladina 51  |  Pamflet

Serijski zmagovalci

O učinkih dopinga

Pred poldrugim desetletjem je bila kolesarska tekma Tour de France rezultatsko dolgočasna: sedemkrat zapored je zmagal Lance Armstrong. Podobno je zadnja leta, ko je Chris Froome odnesel štiri zmage, potem pa še naslov na dirki po Španiji, na kateri so drugi zvezdniki iztisnili poslednje atome, a brez upanja na uspeh. Sedaj se je izkazalo, da je imel Froome v telesu dvakratno dozo zdravila proti astmi. Problem je v tem, ker zdravilo deluje hkrati tudi kot doping, ki je kajpak prepovedan. A enkratni odmerek mu je bil dovoljen, ker velja za bolehnega moža s šibkimi pljuči. Na veliki španski tekmi je povedal, da se mu je zdravje še posebej poslabšalo, se zdravil z dvojnim odmerkom in gladko pometel z vso konkurenco. In smo pri paradoksu, ko nihče izmed čilih in zdravih kolesarjev ni bil kos težko obolelemu Froomu. In poprej Armstrongu, ki se je boreč proti smrtonosnemu raku tako mimogrede okitil z nazivom nepremagljivega šampiona. Pogoj za superzvezdnika je prav težka bolezen, ki je nimajo tekmeci.

Svetovni šport takšne dopinške tekmovalce detronizira in jim odvzame naslove, saj so zmagali v nepošteni bitki, v kateri so si pomagali s sredstvi, ki so bila drugim prepovedana.

Enaki pogoji za vse so pravilo tudi v demokratičnih odločanjih. Pred Ustavnim sodiščem je tako vprašanje, kako presoditi zadnji referendum s stališča zakonitosti. Potem ko je prejšnji teden vlada izstrelila serijo zahtev US, da naj čim prej odloči, jasno z mislijo v njen prid, saj da gre za veliki državni projekt, je po enem tednu akcijo ponovila. Uprizorila je spektakel podpisa pogodb z gradbenimi izvajalci za izvedbo drugega tira. V trenutku, ko je v zraku celo opcija razveljavitve referenduma, njeni predstavniki in ministri nonšalantno podpisujejo papirje o gradnji.

Premier Miro Cerar, ml. v intervjuju v Studio ob 17h na nacionalnem radiju sploh ni odgovoril na vprašanje o spornem samofinanciranju kampanje, ampak je osebno napadel pobudnika referenduma in tožitelja Vilija Kovačiča kot zgolj orodje v rokah Janeza Janše.

A kaj je bilo že s kampanjo? Predsednik vlade je iz proračuna nakazal 100 tisočakov svoji ekipi, sklicateljem referenduma pa nič. V tekmo za glasove se je vladna stran pognala z mošnjo, s pomočjo katere si je plačala serijo televizijskih oglasov, ki so ljudi prepričevali v njihov projekt, medtem ko nasprotniki niso imeli novcev za propagando. Tako kot Froome z dvojnim odmerkom salbutamola. Referendumska kampanja je bila nepoštena - vlada si je pomagala z denarnim dopingom in zmagala.

Pri čemer so imeli Cerar in tovarišija vso možnost, da tekmo izvedejo formalno pošteno. Vedeli so, da je to resen pravni problem, Kovačič se je zaradi tega pritožil na US, lahko bi preprosto potem še iniciatorjem referenduma odšteli enako vsoto, ali pa svojo zmanjšali na polovico, drugo pa namenili tekmecem.

A svojevrstni doping najdemo tudi v sodstvu. Slehernik na začetek svoje tožbe lahko čaka tudi leta, denimo delničar Turboinštituta, ki ga je prevzel Petričev Kolektor, je zaradi iztisnitve za smešno nizko ceno delnice vložil tožbo, a v treh letih še ni pričakal prve obravnave.

Povsem drugače sodstvo streže razvpitima zakoncema Login. Po prepovedi posebne številke Reporterja je podobna usoda doletela tudi oddajo VV Faktor. V dobrem dnevu je sodnica spisala prepovedno sodbo na več deset straneh in jo dala poslati kar po e-pošti. Koliko primerov tako bliskovite sodne reakcije poznamo???? In to ne v šablonskih sporih, kjer je procedura utečena, ampak na področju omejevanja medijske svobode, ki je doslej sodišča sploh niso preganjala na tak način. Zaradi interesa milijonarskega para je sodstvo začelo delovati v tempu Froomovega poganjanja pedal.

Približuje se čas parlamentarnih volitev. Po zadnji anketi, ki jo je objavila nacionalka, bi SDS prejela 21 sedežev v parlamentu, SD 20, SMC 13, Desus 10, Šarčeva lista 9, Levica 8 in NSi 7.

Dosedanja opozicija SDS, NSi in Levica bi skupaj prišla do 36 skupščinskih glasov, medtem ko bi jih preostali nabrali 52. In kakšno je bilo stanje na zadnjih volitvah? – SMC 36, SDS 21, 10 Desus, 6 levica in SD, 5 NSi in 4 ZaAB. Sedanja vlada je nastopila z 52 glasovi v parlamentu. Kaj se je zgodilo v štirih letih? Spremenile so se moči le med člani vladajoče koalicije, ki bi hipotetično leta 2018 osnovala vlado SD, Desus, SMC in Šarčevi.

Zakaj imamo potem volitve, če kaže, da volivci odločajo le med strankami iste opcije?

Kot da smo padli v šestdeseta leta, ko bi tedanji partijski vrh dopustil parlamentarne stranke: eno bi denimo vodil profesor in liberalec Ljubo Sirc, poprej emigrant v Angliji, drugo krščanskodemokratski Ciril Žebot, profesor in emigrant v ZDA. Na volitvah 1967 bi zmagal liberalni komunist Stane Kavčič, ki bi tvoril koalicijo s partijskimi centralisti Mitje Ribičiča in konservativnimi komunisti Franceta Popita. Žebot in Sirc pa bi ostala v opoziciji. Na naslednjih leta 1971 pa bi se pojavili zmagoviti mladokomunisti pod vodstvom Milana Kučana in nastala bi spet vlada komunistov, le da bi bili zdaj v njej v manjšini Kavčičevi, Popitovi in Ribičičevi. Opozicija Sirca in Žebota pa bi z istim številom glasov ostala na robovih parlamentarnih klopi. Podobno kot danes.

Tudi na volitvah ni serijskih zmagovalcev brez dopinga, medijskega kajpak.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.