MLADINA Trgovina

Borut Mekina  |  foto: Uroš Abram

22. 12. 2017  |  Mladina 51  |  Družba  |  Intervju

Pater Karel Gržan, duhovnik in doktor literarnih ved

»Naj se naše hinavščine bog usmili«

Gržanov vrt, urejen po simbolih starih civilizacij: trojstva, labirinta in spirale.

Gržanov vrt, urejen po simbolih starih civilizacij: trojstva, labirinta in spirale.

Karel Gržan (1958) je duhovnik in doktor literarnih ved. Širši javnosti je postal znan leta 1997, ko je na Razborju pod Lisco ustanovil don Pierinovo komuno za dekleta. Ljudje ga poznajo po številnih literarnih delih, ljudskih igrah in tudi arheološkem delu, nedavno pa je zaslovel s političnoekonomskimi besedili s pomenljivimi naslovi, kot so Vstanimo v suženjstvo zakleti ali 95 tez, pribitih na vrata svetišča neoliberalnega kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma. To besedilo je napisal letos, ob 500. obletnici reformacije. Biva na samotni domačiji nad Lučami skupaj s kobilo Kapro. Tja se je pred leti umaknil po možganski kapi.

Kako pride do tega, da začne duhovnik iskati resnico o ekonomiji?

Duhovništvo sem začel v redu sv. Franči -ška, pri bratih kapucinih, in moje najuspešnejše duhovniško leto je bilo tisto, ko sem bil na cesti. Takrat sem doživel stisko ljudi. Srečeval sem ljudi, ki so živeli v nedopustnih razmerah, za katere sami niso bili krivi.

Prej tega niste zaznali?

Če sem oblečen kot duhovnik in pristopim k sočloveku, ta odnos ni pristen, ampak je institucionalen. Človek se prilagodi mojim pričakovanjem: lahko postane zelo pobožen, zelo lepo govori in podobno. Drugače pa je bilo tisto leto, ko sem hodil nezavarovan s funkcijo med ljudmi. Takrat sem zaznal pristnost. Tedaj sem se recimo seznanil s problemom zasvojenosti, srečal pa sem se tudi z mnogimi, ki se v življenju niso znašli in so bili v stiski, ker zanje ni bilo dostojno poskrbljeno.

Zaradi tega ste se začeli spraševati, kaj je narobe z našo ekonomijo?

Točno. Pri ljudeh sem zaznal neke vrste krč, notranjo prestrašenost, nemoč, zaskrbljenost, brezizhodnost in napetost v razmerju do tistih, ki so poklicani, da te težave rešujejo. Po eni strani sem na cesti spoznal stisko, po drugi pa so politiki ali ekonomisti trdili, da se trudijo za najboljše rešitve. Nisem mogel razumeti, ne samo globalno, ampak tudi lokalno, kako je lahko ob tako velikih ekonomskih strokovnjakih beda nekaterih ljudi nerešljiva. Kaj je tista blokada, zid, zaradi katerega ni mogoče preskrbeti vseh ljudi oziroma zadovoljiti njihovih osnovnih človekovih potreb. Zakaj so ob tolikšni pameti ljudje ogroženi? Ali se učinkovitost vseh teh institucij, ekspertov ne meri ravno po najšibkejših? Povprečno gledano smo morda preskrbljeni, ampak od tistega leta se mi beseda povprečje upira, ker skoznjo spregledamo najšibkejše. Po šibkih se meri učinkovitost družbe. In ko sem eno leto po zgledu sv. Frančiška živel brez evra v žepu, sem ta kontrast dojel še jasneje.

Od tedaj poudarjate, da je naša ekonomija izrojena oziroma nekaj, čemur so starogrški filozofi rekli hrematizem.

Zelo rad imam jezik, stare civilizacije in filozofe. Obožujem predsokratike. Že pri Platonu je ta ločnica jasna. Zanj so ekonomija, oikos, pravila, ki veljajo v domu, v katerem je poskrbljeno za preživetje ljudi in njihove osnovne potrebe. Temu nasproti postavlja krivični in nedopustni model, v katerem večina ljudi v bolj ali manj suženjskih razmerah služi izbrancem. Temu pravi hrematizem. Zanimivo je, kako jasno so stari Grki videli te fenomene, mi pa danes ne zmoremo prepoznati jezika prevare, v katerem nam govorijo o ekonomiji, dejansko pa gre za hrematizem. Ker danes s svojim jezikom in pojmi niti misliti več ne znamo, kateri tip ekonomije je nedopusten, sem prepričan, da živimo v veliki prevari. To je bil tudi razlog, zaradi katerega sem napisal knjigo o 95 tezah, nabitih na vrata svetišča neoliberalnega kapitalizma. V starogrškem pomenu besede je ekonomija nujno potrebna, a kopičenje dobrin ali kapitala je na tem področju omejeno; v hrematizmu pa ni. Sprašujem se, v katerem sistemu potem živimo, če si lahko posamezniki na račun večine pridobivajo enormen kapital, ki ga ne morejo potrošiti, večina pa živi morda ugodno, vsekakor pa v manipulativnem strahu pred prihodnostjo, v nemoči, v skrbi zaradi brezizhodnosti in večne grožnje revščine ter nemožnosti preživetja.

Zahtevate torej, da se ekonomija omeji?

Ali bolje: ko imajo vsi dovolj, lahko imajo nekateri več. Če vsi nimajo dovolj, pa nekateri ne smejo imeti preveč. Ni problem, da ima danes osem posameznikov toliko bogastva kot revnejša polovica človeštva, če ne bi vsak dan zaradi pomanjkanja umrlo 36 tisoč otrok. Ko bi samo eden umrl zaradi revščine, bi postala posest enormnega kapitala pri posameznikih vprašljiva. Prav to bi morala politika v skrbi za skupni blagor rešiti. A kaj se dogaja? Politika na globalni ravni služi modelu hrematizma, spodbuja torej bogatenje bogatih in kopičenje kapitala. Večina politikov tega jezika prevare niti ne pozna in celo misli, da so s svojimi odločitvami v službi ekonomije. Govorijo o edinih mogočih rešitvah, a so to edine mogoče rešitve hrematizma, ne pa rešitve gospodarskega položaja. Prepričan sem, da je to tudi v nasprotju s cerkvenim naukom. Ko so Jezusa vprašali, kako naj kličejo boga, je rekel, naj ga kličejo oče. Sistem, v katerem imamo očeta, je sistem starega tipa ekonomije, v katerem smo vsi odgovorni drug za drugega. To je koncept doma, v katerem mora biti za vse poskrbljeno. Evangeljski model je model prave ekonomije in poslanstvo cerkve je, da zagovarja to logiko, ne pa logike kapitala.

Jezus je postal kmalu po rojstvu begunec, in če ne želimo zatajiti božičnega sporočila v samem bistvu, ga moramo v beguncih sprejeti.

Pravzaprav je še huje, današnji čas, kot opozarja marsikdo, je tudi čas cinizma, v katerem je dovoljeno trditi, da je pohlep dober. Še celo cerkvene institucije, kot pred časom slovenska, kdaj pa kdaj trdijo, da bi moral vsak prevzeti več odgovornosti zase.

Ja, češ da, ko bodo bogati še bogatejši, bodo postali dobrotniki ljudstva. To je seveda iluzija. Če je človek pohlepen, je iztirjen. Pravimo, da živi v grehu in je na napačni poti. Sebe notranje obremenjuje, druge pa pahne v nedopustne razmere.

Vendar morate priznati, da je svet iz perspektive pohlepneža videti drugače. Za nekoga je lahko potreba po četrti kopalnici vprašanje zadovoljevanja osnovnega standarda.

Ruski oligarh Roman Abramovič potrebuje recimo za en tank svoje jahte milijon evrov, sam pa za poln tank svojega golfa potrebujem 50 evrov. To je ta iztirjenost, ki bi jo morala urediti politika, če je res v službi ekonomije. Če ni, pa naj pove, da je v službi hrematizma, torej v službi sistema, ki je krivičen v razmerju do šibkih členov družbe. Zakaj sem recimo to kritiko poudaril v okviru reformacije? Zato, ker je tudi Martin Luther pred 500 leti reformiral besedovanje o bogu. V istem smislu, sem prepričan, moramo mi reformirati besedovanje o ekonomiji. Da lahko o ekonomiji sploh govorimo, moramo prepoznati jezik prevare – ločevati moramo pojme, da znamo reči, to je ekonomija, to pa je koncept hrematizma.

Vaše razmišljanje je blizu marksističnim mislecem, ki so poudarjali, da ekonomija kot taka ne obstaja, saj da je vse plod človekovih odločitev in da bi bilo pravilneje govoriti o politični ekonomiji.

Lahko se samo strinjam. Ta naša ekonomija ni več pristna, ampak zlagana; je konstrukt pohlepa in izkoriščanja. Tako pridelujemo oba tipa revežev. Reveža, ki je reven zaradi svojega pohlepa, in reveža, ki je reven v materialnem smislu zaradi potez prvega. Najboljše počutje človeka je stanje dovolj. Kdor želi še več, mora iskati drugo dodano vrednost, zaradi česar mu bo notranje prijetno. Ena od stvari, zaradi katerih ti bo notranje prijetno, pa je sklonjenost k tistim, ki jih zaznaš v stiski življenja. Ko odpreš srce sočloveku, živali ali naravi, stopi sreča tudi k tebi. Če pa imaš srce sebično zaprto samo zase, sreča ne more stopiti k tebi. Sreča tudi v slovenščini izhaja iz srečevanja, zaprto srce pa ni sposobno srečevanja, ampak zgolj brezmejnega kopičenja, ki je izraz posebnega tipa revščine in pomanjkanja.

Moramo pa ob tem priznati še nekaj. V skupini desetih odstotkov najbogatejših na planetu ima v povprečju posameznik v lasti okoli 60 tisoč evrov. Globalno gledano smo mi ti svetovni privilegiranci ali izkoriščevalci. > Res je, če se ne bomo ozavestili in spremenili konceptov krivičnosti, se nam dolgoročno slabo piše. Ja, mi smo tisti, to je tudi treba priznati. Kdo je globalni terorist? Zahodna civilizacija. Tisti, ki sprožajo posamezne bombe, so večinoma obupanci, ki bi radi bili slišani. Seveda uporabljajo nedopustne metode, ampak ozavestiti moramo tudi ta egoistični, nabuhli jaz zahodne civilizacije in se vrniti k tistemu drugemu, ki ga ta civilizacija tudi ima.

V 95 tezah o kapitalizmu ste izvor tega zla našli v veri. Zlo zlagane ekonomije naj bi izviralo iz religioznih ustanov zahoda. Zakaj so krive verske ustanove?

Vse na tem svetu je v znamenju dvojnosti. V vsakem človeku se prepleta dinamika dobrega in slabega, tudi v religioznih ustanovah. Cerkev sama pravi, da je po eni strani sveta, po drugi je grešna. V cerkvi imate mater Terezijo, a tudi Borgijce. V trenutku, ko se je cerkev spajdašila s svetno pozicijo, je šla na področje, ki je zanjo izredno nevarno. Ne moreš namreč, kot pravi Jezus, služiti hkrati bogu in mamonu. In ko hočeš ohranjati svetno oblast, dejansko začneš uporabljati orodja, ki so izjemno sporna. To je zastraševanje, vzdrževanje ljudi na minimumu, ločevanje enih v nebesa in drugih v pekel. Ko postane sprejemljivo, da bodo eni za večno žurirali v nebesih in opevali dobrega boga, medtem ko bodo morda njihovi sorodniki večno trpeli v peklu, postane sprejemljiv tudi model, po katerem eni živijo v rajskih razmerah na zemlji, drugi pa v pomanjkanju. To so nevarni teološki koncepti, ki se prenašajo v družbeno prakso. K sreči imamo v cerkvi danes papeža Frančiška, ki edini od svetovnih voditeljev govori, kot bi morali govoriti skrbniki javne blaginje. Vedno več ljudi ve, da je položaj nor. In mislim, da papež to razume in opozarja, da se napetosti, ki jih povzroča hrematizem, ne bi sprostile v medsebojnih konfliktih. Potrebna je reformacija.

Zakaj številnim pomembnim predstavnikom naše cerkve ta papež ni všeč? Lahko se spomnimo recimo strupenih izjav moralnega teologa Ivana Štuheca o papežu in tako naprej.

Seveda, če je nekdo ugnezden v modelu hrematizma, ga papeževe besede nedvomno motijo. Še posebej, ker papež začenja tudi reformo znotraj cerkve. Sicer pa sem vesel, da mu je bila izročena moja knjiga o 95 tezah kapitalizma v angleškem prevodu.

Zakaj torej ta nova miselnost, reforma ne pride do slovenske cerkve? Zadnja novica je, da ta poleg 24 milijonov evrov odškodnin za neuporabo gozdov želi še dodatnih 28 milijonov. 

Ko sem v enem od intervjujev samo mimogrede opozoril, da morda domačini niso najbolj zadovoljni s škofijskim odnosom do gozdov in gospodarjenja z njimi, sem dobil že naslednji dan po objavi grozilni dopis, češ da me bodo tožili, ker povzročam cerkvi materialno in nematerialno škodo.

Kdo je globalni terorist? Zahodna civilizacija. Tisti, ki sprožajo posamezne bombe, so večinoma obupanci, ki bi radi bili slišani.

Še preden je RKC po finančnem polomu dobila nadškofa, ste dejali, da bi ta moral biti karizmatik, silovito trmast, z jasno vizijo, da ga ne bodo cerkvene strukture povozile. Da bi moral biti presenečenje, kot je presenečenje papež Frančišek, ki so ga izbrali kardinali, sami postavljeni od konservativnih predhodnikov. Je tak danes ljubljanski nadškof metropolit Zore?

Tako bom rekel: vsak človek je v priložnosti. Tudi nadškof Zore je v priložnosti, še posebej kot človek, ki se je zavezal duhovni dediščini sv. Frančiška. Vsi smo neka možnost za izboljšanje sedanjega položaja. Tudi jaz, tudi vi. Zavedati se moramo, da nas naš »šef« čaka po tistem, ko bomo prestopili prag večnosti. Tedaj nobena moja uvidevnost do modelov, ki niso v skladu z evangeliji, ne bo opravičena. In to je to. Škofje imajo še dodaten privilegij preroške službe in v njej priložnost delati korake, s katerimi se lahko evangeljska logika bolje umesti v konkretni čas in prostor. Njihova odgovornost je v tem smislu še večja.

Zakaj je po vašem tukajšnja cerkev tako radikalna? Vemo, da so še v tridesetih letih prejšnjega stoletja hoteli v Sloveniji ustanoviti Kristusovo kraljestvo, imeli so torej nekatere totalitarne vzgibe, potem je cerkev prevzela politične funkcije in zaznamovala jo je kolaboracija z okupatorjem, danes ne sprejema papeža, še posebej ne vseh njegovih pozivov glede beguncev in tako naprej.

Neugodno je, če se človek ugnezdi v udobnosti. Za nas duhovnike je to večni izziv, ki ga bomo podoživljali tudi v letošnjem božičnem praznovanju. Ta izziv je dejstvo, da se Jezus uteleša v hlevu sveta. Jezus se ne uteleša v dvorcih in palačah. Jezus nima varnosti na svojem bančnem računu, ampak prihaja do izraza tam, kjer je blato. To je temeljno sporočilo zame in za cerkev. Moja pozicija mora biti v živem stiku s človekom. Tako kot mora ekonomija prečistiti pojme, ki spadajo k njej in ki ne spadajo k njej, tako se moramo tudi mi vprašati, kaj sodi v koncept evangeljske logike in kaj je tej logiki tuje. Zavedati se moramo, da je danes na cestah zahodne civilizacije strašna duhovna stiska, vprašanje pa je, ali je tam tudi cerkev. Ali je ta še vedno zaprta v svetiščih in ustanovah ali pa je tam, kjer človek ječi. Priznam, da sem bil zgolj leto dni v tem stanju, na cesti, kot je bil sveti Frančišek, za več pa nisem imel ne vere ne poguma. Sprva so mi govorili, da danes nihče več ne more živeti, kot je živel Frančišek. Danes lahko rečem, da se da tako živeti, in hkrati, da je bilo to eno od mojih najbolj fantastičnih let v življenju. Razlog, da nisem zmogel več, pa sta bila moja premajhna vera in pogum. To si moram priznati in biti iskren do sebe, ker sem prepričan, da je le še po tem možnost za kakšne nove korake. Isto velja za institucije. Če si institucije ne priznajo napak, je zanje prihodnost vprašljiva.

Se vam ne zdi, da je zadnja leta, po finančnem zlomu mariborske škofije, vse več duhovnikov prišlo do podobnih spoznanj, poleg vas še recimo Branko Cestnik pa Bogdan Knavs v Ljubljani … V devetdesetih letih je bila slovenska RKC veliko enotnejša, vendar s popolnoma drugačnimi stališči.

V devetdesetih letih je bila v zraku neka vznesenost, cerkev je bila prepričana, da bodo močne institucionalne strukture tudi duhovno močne, kar pa je čista neumnost. Bog in mamon ne gresta skupaj, materialno močna struktura ne more biti učinkovita v službi svetega duha. Papež Frančišek redovnike izziva, naj iz stanj privilegiranih po Jezusovem zgledu stopijo na ceste. Približno deset let sem delal z odvisniki od drog. Spomnim se, da sem prvi dan po ustanovitvi komune šel do njih, jaz, pater, in tam pri hlevu je sedel eden od fantov in me vpraša, Karel, kako si. In jaz rečem, dobro sem. On pa mi odgovori: kaj lažeš. Videl je, da z njim nisem odkrit, z menoj je hotel vzpostaviti pristnejši odnos. Četudi še nismo tam, kjer želimo biti, si moramo vsaj priznati napake. Če pa sem narejen in igram popolnost, to pomeni, da od revežev zahtevam, da pridejo k meni. Jaz – cerkev mora po Jezusovem zgledu sestopiti k njim.

Vsak človek je v priložnosti. Tudi nadškof Zore je v priložnosti, še posebej kot človek, ki se je zavezal duhovni dediščini sv. Frančiška.

Kateri nadškof ali škof vam je bil ali vam je blizu?

Zelo ljub mi je domači škof Stanislav Lipušek, ki mi stoji ob strani in me podpira. Tudi ko so me hoteli nekateri ogroziti, me je zaščitil. Vse institucije imajo pač rade ljudi, ki so le pridni in ubogljivi.

Ampak tudi vi ste bili svojčas pridni?

Zelo. Zelo sem bil priden.

In kdaj ste postali »poredni«?

Ko sem prišel k sebi – svoje mu jazu, poslanstvu, takrat sem nehal biti »priden«. Kot vidite, se izogibam kritikastrstvu, hočem biti predvsem kritičen in iskren do sebe. Ne želim ogrožati in ne trdim, da so moje teze resnica, želim pa biti iskren iz naklonjenosti do življenja. Pravzaprav sem celo menil, da bodo moje teze zamolčane, in me je presenetilo, koliko ljudi jih je prebralo. Zdi se mi, da zadnje čase res srečujem vse več ljudi, pri katerih je zavest prebujena. Ravno včeraj sem bil na nekem srečanju, kjer so mi številni razlagali, kako so iz narejenosti in vzvišenosti sestopili k zemlji, k življenju.

Doslej sva govorila o kapitalizmu in slovenski cerkvi. Globalno gledano pa je katoliška cerkev deležna največ kritik zaradi odnosa do žensk. V RKC je še vedno ogromno pravil, ki namigujejo na umazanost ženske. Ali ni že čas, da se to neha? Ali ni čas za konec celibata?

Pravzaprav sam mislim, da je današnji čas čas ženske karizme. Kot sem že povedal, imam rad stare civilizacije in že Kelti so rekli, da je dal bog moškemu moč in meč, ženski pa srce in intuicijo. Mislim, da je danes čas srčnosti in intuitivnosti, ki morata znati speljati to moško moč in meč h konstruktivnosti. Kelti so ločevali tri faze v razvoju moškega, prva je bila fant, potem je bil bojevnik in tretja je bila modrec. Pri ženski pa dekle, žena in baba. Danes je čas bab, ki bodo znale popeljati moško moč v smeri konstruktivnosti. In pri moških bomo s tem največ težav imeli ravno kleriki. Vsaj dokler bo predpisan obvezujoč celibat.

Kakšno je vaše mnenje o celibatu?

Če bog ne povezuje duhovnega poklica s celibaterstvom, je vprašanje, ali ima katerakoli zemeljska ustanova pravico to dvoje povezati. Še posebej, če ustrezno ne pomaga te zahteve celibata tudi poosebiti. Te izkrivljenosti, ki se pojavljajo, so vsekakor kazalec, da pomoč pri poosebljanju tega v cerkvi ni bila učinkovita. Treba je namreč paziti, da za grehi posameznikov ne bo stal greh institucije, ker je ta nekoga, ki je sicer imel duhovni poklic, zavezala k obvezi, ki je preprosto ni mogel nositi.

Mislite na primere pedofilije med duhovniki?

Da.

Zato se zavzemate za odpravo celibata?

Da, sem za to, da je celibat stvar osebne odločitve. Meni osebno celibata ni bilo lahko sprejeti, marsičesa pa ne bi mogel storiti, če bi ne bil celibater. Vprašanje je, ali bi se upal miselno izpostaviti, če bi imel družino, ker bi verjetno mislil tudi nanjo. Hkrati pa, če bi imel družino, bi imel ženski navdih in bi lahko bil miselno še prodornejši. Če bi seveda imel za ženo pravo babo!

Bom odgovoril z vašimi besedami: vsak človek je v priložnosti. Nikoli ni prepozno.

Da, kar to napišite.

Kako sicer gledate na dva pola, tudi v cerkvi?

Posredovanih iger, ki utrjujejo polarizacijo, recimo prek medijev, je danes ogromno. Skoraj vse je danes interpretirano skozi nogometni žargon. Pola sta sicer vedno dva, si je pa treba prizadevati za sintezo, kjer se razlikovanje izkorišča za preraščanje. Poleg Luthra ob tem rad pomislim tudi na Primoža Trubarja, ki je bil sposoben to slovensko občutljivost in raznolikost povezati v skupni imenovalec zbornega jezika. Anton Trstenjak je dejal, da je raznolikost naš temeljni kapital, Platon pa, da je v takšnih razmerah treba vaditi v glasbi, v skupnem, harmoničnem nastopu.

V devetdesetih letih je bila v zraku neka vznesenost, cerkev je bila prepričana, da bodo močne institucionalne strukture tudi duhovno močne, kar pa je čista neumnost.

Ni tudi slovenski model sprave zgolj ena od metod polarizacije?

Najpodleje je, če žrtve pr eteklosti, ki so žrtve polarizacije, postanejo naboji za obstreljevanje v sedanjosti. Teh vprašanj bi se torej morali lotiti izjemno pietetno. Sicer bomo ugotovili, da se iz zgodovine nismo ničesar naučili. Enako misleči ne bomo nikoli, lahko pa v primernem okolju razlike uporabimo sebi v prid, ne pa v prid bojeviti nestrpnosti.

Vaš oče je bil partizan, dedek pa oficir SS?

Da, v meni sta tako junak kot tudi zločinec.

V tem času, v katerem se, kot pravite, mnogi prebujajo, pa želi marsikdo tudi izkoristiti cerkev. Danes skrajne politične stranke v Evropi proti beguncem protestirajo s simboli cerkve, v Sloveniji pa se za vernike borita dve stranki, SDS in NSi. Kako naj se cerkev po vašem odzove? 

Cerkev oznanja boga kot sveto trojico. Cerkev ne more biti ne leva ne desna, ampak povezujoči člen. Tisti trenutek, ko stopi na stran lokalne politike, okrepi polarizacijo. To pa je nedopustno.

Kaj pa če nastopi v izjemnih okoliščinah nor politik? Tudi v Sloveniji se lahko zgodi kaj takšnega. Bo cerkev molčala?

Temeljna ustava cerkve je evangelij. In ta je zelo jasen glede beguncev, migrantov ali hinavščine. Treba se je držati te ustave. Cerkev tukaj ne sme biti privrženka ene strani, ampak na poziciji božjega delčka, ki ne vstopa v stranko, ampak je nadstrankarski. Nobena stranka ne more trditi, da je krščanska, vprašanje je le, kaj je evangeljskega v delovanju posamezne stranke. Danes številni v Sloveniji menijo, da je cerkev v svojem delovanju na desnem polu politike, a je lahko v kakšni levi stranki več evangeljskega kot v desni. Prej ste omenili Marxa. Da, tudi Marx se je približal evangeljskemu. In ko vsakodnevno govorimo o ekonomiji, bi morali biti še posebej odgovorni do najšibkejših členov družbe. Bi bilo tako težko poskrbeti za vse brezdomce? Z malo odškrnjenega denarja, ki gre na primer za vojsko, bi lahko imeli vsi zatočišča za čez noč. Zakaj zanje ni poskrbljeno, če politiki trdijo, da skrbijo za skupnost?

Ta čas je tudi čas, ko cerkveni dostojanstveniki objavljajo božične poslanice. Kakšna bi bila vaša?

Božič spor oča, da se Jezus sklanja v temine našega življenja. Tam se želi roditi – prebuditi se želi v nas kot Sveti – kot tisti, ki nas notranje svetli. Božič pa je tudi napotilo v sporočilu, da smo mi »božanski« takrat, ko se sklonimo v stisko sočloveka, da bi mu bili v pomoč. Jezus je postal kmalu po rojstvu begunec, in če ne želimo zatajiti božičnega sporočila v samem bistvu, ga moramo v beguncih sprejeti. V njih trka bog sam na našo vest in srce. Evangeljsko sporočilo je tukaj nedvoumno. In mi? Beguncem smo zaprli tako imenovano balkansko begunsko pot, zaradi česar se sedaj vsak dan utapljajo v Sredozemskem morju. Kako lahko praznujemo božični dogodek, če beguncem zapremo vrata, da nas ne motijo, ko se mastimo pri božični večerji. Naj se naše hinavščine bog usmili.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.