MLADINA Trgovina

Ljudska republika Disney

Kaj nam Disneyjev nakup Foxa pove o dobi medijskih imperijev, ki so preveliki, da bi sploh smeli obstajati

Premiera zadnje Vojne zvezd v Los Angelesu 9. decembra letos

Premiera zadnje Vojne zvezd v Los Angelesu 9. decembra letos

Poslednji Jedi – drugi del nove trilogije Vojne zvezd – je prvi konec tedna pridelal 450 milijonov dolarjev, in sicer 220 milijonov v Ameriki, 230 pa širom po svetu. Kar je ogromno. Še toliko bolj, ker na Kitajskem, zdaj drugem največjem filmskem trgu (ki bo zelo kmalu postal največji), sploh še ni startal. Poslednji Jedi je imel drugo najmočnejšo otvoritev v zgodovini sveta. Več je na otvoritveni konec tedna pridelal le prvi del te trilogije, Sila se prebuja, ki je na koncu – samo v kinu – pobral več kot dve milijardi dolarjev. Tudi veliki total Poslednjega Jedija naj bi na koncu znašal približno dve milijardi. Ni kaj, Vojna zvezd je res tovarna silovitih mitov, hitov in profitov.

In ker živimo v času, ko se lahko Batman in Superman – lika iz različnih filmskih franšiz – povsem mirno in dobičkonosno znajdeta v istem filmu (npr. Batman proti Supermanu), si lahko živo predstavljate, kako dobičkonosna bi bila šele Vojna zvezd, če bi se ob Luku Skywalkerju, princesi Leii, Kylu Renu, Poeju Dameronu, Rey, Finnu, Chewbacci, Jodi in robotku C-3PO pojavili tudi Možje X, saj veste Wolverine, Mystique, Storm, Beast, Rogue, Quicksilver, Colossus in Apokalipsa ( ja, Oscar Isaac bi nastopil v dveh vlogah, v vlogi Poeja Damerona in Apokalipse), za nameček pa še nadvse priljubljeni Deadpool.

Ali pa si predstavljajte, kako dobičkonosna bi bila po drugi strani franšiza Možje X, če bi se ob Wolverinu, Mystique, Quicksilverju, Colossusu in drugih pojavili Maščevalci, saj veste, Iron Man, Stotnik Amerika, Hulk, Thor in Črna vdova.

Holivudski studii so voljni poročiti vse franšize, vse serije in vse like, toda te »sanjske« poroke doslej niso bile mogoče – zdaj pa so. Pravno in poslovno. Studio Disney – The Walt Disney Company – namreč kupuje Murdochovo korporacijo 21st Century Fox, ki ima v lasti filmske pravice za Može X in za Deadpoola. Jasno, Disney ima po drugi strani v lasti filmske pravice za Vojno zvezd in Maščevalce. Kar pomeni, da je film Maščevalci proti Možem X zdaj neizbežen. Prej je bil nemogoč.

Ko so mediji sporočili, da se je Disney odločil za nakup Foxa, je Murdocha panično poklical predsednik Trump, ki ga je zanimalo, ali bo Disneyju prodal tudi Fox News. Ne, je odvrnil Murdoch.

Superjunake, ki jih najdete v Maščevalcih in Možeh X, je ustvarila stripovska firma Marvel, ki pa je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zabredla v tako hude finančne težave, da je morala filmske pravice za nekatere svoje franšize prodati, tako da je Spider-Man pristal pri Sonyju, Hulk pri Universalu, Možje X in Fantastični štirje pa so pristali pri Foxu. Ko je Marvel leta 2008 ustanovil filmski studio (Marvel Studios), ki je začel producirati superjunaške spektakle (Iron Man je bil prvi), ni mogel računati na Može X in Fantastične štiri. Zdaj lahko. Možje X in Fantastični štirje so se vrnili domov, k Marvelu, Marvel Entertainment – filmski studio in stripovski imperij – pa je Disneyjev. Leta 2009 ga je ta kupil za štiri milijarde, kar pa je bilo še malo, če pomislite, da tako rekoč vsak Marvelov superjunaški spektakel pridela milijardo, in to še preden ga prelevijo v televizijsko serijo, videoigrico, igračo in atrakcijo v tematskih parkih.

Nakup stoletja

Toda Disney se je diverzificiral in napihnil že pred nakupom Marvela: leta 1996 je za 19 milijard kupil medijsko korporacijo Capital Cities/ABC, kar mu je prineslo TV-mrežo ABC (Talenti v belem) in športne kanale ESPN, deset let kasneje pa je za 7,4 milijarde kupil animacijski studio 2006 Pixar, tovarno animiranih megahitov (Svet igrač, Neverjetni, WALL-E, Iskanje malega Nema ipd.). In seveda, po nakupu Marvela se je še dodatno diverzificiral in napihnil: leta 2012 je za štiri milijarde kupil Lucasfilm, kar mu je prineslo oba Lucasova studia, tistega za specialne efekte (Industrial Light & Magic) in onega za zvok (Skywalker Sound), ter vse Lucasove franšize, od Indiane Jonesa do Vojne zvezd.

In kot rečeno, Disney zdaj kupuje še 21st Century Fox, medijsko-filmski imperij Ruperta Murdocha, ki ga bo stal 52,4 milijarde. Maščevalci se bodo lahko spopadli z Možmi X. In Deadpool – veliki cinik – bo lahko slekel Mikija Miško. Ali kot bi rekel Ryan Reynolds, ki igra Deadpoola: »Čas je, da sprostimo tisto eksplozivno seksualno napetost med Deadpoolom in Mikijem Miško!«

Toda Disney bo za ta denar dobil bistveno več? Kaj vse? Tole:

* Lukrativne filmske franšize, kot so Osmi potnik, Umri pokončno, Sam doma, Ledena doba, Predator, Noč v muzeju, Planet opic, Dan neodvisnosti in kakopak Avatar, ki naj bi se – s štirimi nadaljevanji v letih 2020, 2021, 2024 in 2025 – prelevil v pravi komercialni opus dei, navsezadnje, prvi del je prinesel tri milijarde. John McClane se bo lahko spajdašil z Iron Manom, Maščevalci bodo lahko svoje »neskončne vojne« prenesli na Planet opic, junake Vojne zvezd bi lahko zaneslo na avatarsko Pandoro, Indiana Jones se bo lahko spopadel z osmim potnikom (ali predatorjem), Kevin McCallister bo lahko plesal z Muppetki (ob štiklih iz Lepotice in zveri, Levjega kralja, Aladdina, Pocahontas in Neverjetnih), pirati s Karibov bodo lahko zamenjali agregatno stanje in padli v Ledeno dobo, Disneyjeve princese, recimo Moana, Merida iz Pogumne, Riley iz Vrveža v moji glavi ali Ana iz Ledenega kraljestva, pa se bodo lahko družile s Simpsonovimi in Family Guyem, kajti tako Family Guya kot Simpsonove, ki po 30 letih ravno potrebujejo reboot, bo dobil Disney, ki bo lahko vse te »magične« kombinacije in mutacije sproti predeloval tudi v ringelšpilske atrakcije v svojih zabaviščnih parkih, recimo Disneylandu, bodisi ameriškem, evropskem ali kitajskem.

* Ugledno filmsko hišo Fox Searchlight, ki je v zadnjih letih pobrala kar nekaj glavnih oskarjev (Revni milijonar, 12 let suženj, Birdman), v oskarjevski tekmi pa ji – z del Torovo Obliko vode in McDonaghovimi Tremi plakati pred mestom – zelo dobro kaže tudi letos. Disney, nasprotno, ni še nikoli osvojil glavnega oskarja.

* Dve skupini »linearnih« filmskih kanalov, mogočni prinašalki oglasnega denarja, FX, kjer domujejo hardcore serije (Ameriška grozljivka, Američani, Fargo), kakršnih Disney nima v svojem portfelju, in National Geographic, kjer domuje narava, ki se odlično poda Disneyjevi ekologiji (vsaj tisti iz animiranih filmov).

* Star, indijski satelit, ki vključuje tudi HotStar, platformo za streaming s 50 milijoni naročnikov (tu domuje kriket, ki je za Indijo in regijo to, kar je za Evropo nogomet), pred njo pa je še vse, če pomislite, kako hitro rastoč trg je Indija, da o Kitajski, nori na fantazijske superprodukcije, kakršne zagotavljajo prav Disneyjevi Marvel, Pixar in Lucasfilm, niti ne govorimo (no, Dangal, največji indijski hit na Kitajskem, je produciral Disney oziroma njegov indijski studio UTV).

* Okrog 300 mednarodnih TV-kanalov (Fox Crime, Fox Life, Fox Movies ipd. pa Skyi vseh vrst, ki ne preplavljajo le Britanije, temveč tudi Italijo in Nemčijo) in 22 ameriških regionalnih športnih kabelskih kanalov, ki se bodo dobro prilegli Disneyjevim rahlo usihajočim športnim kanalom ESPN.

* Tretjinski delež v Skyu, britanskem telekomunikacijskem gigantu, ki ga je skušal Fox v zadnjih letih tudi večinsko prevzeti, a neuspešno, tako da bi lahko več sreče imel snažnejši, moralno neoporečnejši, britanskim regulatorjem ljubši Disney, ki bi s tem lažje obvladoval evropski trg (tako kot bi mu Star olajšal obvladovanje Azije).

Strahovi pred distopično prihodnostjo, v kateri bodo vse medijske, spletne, fi lmske in televizijske vsebine dobavljale le tri, štiri megakorporacije, so bili upravičeni – zdaj smo v njej.

* Hulu, ponudnika streaminga filmov, serij in druge zabave, tekmeca Netflixa. Hulu, dom kultne Dekline zgodbe, je sicer joint-venture štirih gigantov, NBCUniversala, TimeWarnerja, Foxa in Disneyja, toda po novem ga bo večinsko obvladoval Disney, kar seveda pomeni dvoje: prvič, da bo postal Disneyjev Netflix, in drugič, da bo imel Disney več Netflixov, saj je letos kupil večinski delež v BamTechu, ponudniku streaminga, prek katerega naj bi Disney ponujal predvsem družinski entertainment (Disneyjeve in Pixarjeve animacije, Marvelove superprodukcije, Vojne zvezd, Indiane Jonese ipd.), Hulu pa naj bi bil rezerviran za bolj robate filme in serije.

In glede na to, kako zelo se pakiranje filmov in serij spreminja, nas ne bi smelo presenetiti, če bi se June Osborne, glavna junakinja Dekline zgodbe, kdaj v bližnji prihodnosti v imenu sinergijskih učinkov pojavila v Vojni zvezd, navsezadnje, Disneyjeva možnost »magičnega« kombiniranja različnih – magari nezdružljivih – »posesti« se bo zdaj dramatično povečala.

Jasno, spremenilo se ni le pakiranje filmov in serij, temveč tudi samo gledanje, ali natančneje – spremenil se je način, kako gledamo filme in serije. Digitalne platforme so odpihnile tradicijo. Ne kino, streaming je eldorado! Disney, ki že od nekdaj misli predvsem na družino (in družinske vrednote), bo zdaj res prišel na dom, in to z vso silo – agregati vsebin, streaming, vsemogoči kanali, kabli in sateliti ga bodo prelevili v novega družinskega člana. Hulu-hop!

Zato niti ne preseneča, da ponudniki telekomunikacijskih storitev in kabelski dispečerji tako divje kupujejo studie, producente vsebin in programov, filmov in serij: Comcast je že pred nekaj leti kupil NBCUniversal (za 19 milijard), letos je sledilo nekaj manjših, a pozornost zbujajočih akvizicij, ki so intonirale duha časa (Lionsgate je kupil Starz, Discovery je kupil Scripps Networks ipd.), AT & T, največji telekomunikacijski gigant na svetu, ki je predlani že kupil DirecTV, satelitskega dispečerja (za 48,5 milijarde), pa skuša – za 85,4 milijarde – kupiti konglomerat Time Warner, kjer domujejo HBO, CNN, Warner Bros in DC Comics. Regulatorji – FCC (Zvezna komisija za komunikacije) – to akvizicijo za zdaj blokirajo, toda če bodo odobrili Disneyjev nakup Foxa (kar naj bi se zgodilo v dobrem letu), bodo slej ko prej prikimali tudi temu, kar hoče AT & T.

Začenja se »oboroževalna tekma studiev«, pravi Variety.

Brezmejna izbira, brezmejna represija

Doba velikih poslovnih akvizicij, aneksij in združevanj, ki potekajo v imenu nove nove ekonomije (okej, v imenu večje učinkovitosti, konkurenčnosti, sinergičnosti, kakovosti, skrbi za potrošnika ipd.), je dejansko napoved dobe monopolov, ki so tako distopični, kot so vsa ta združevanja »zgodovinska« in »vizionarska« in »optimalna« za konzumente.

Retorika te silne korporativne ekspanzije, ki izgleda kot vojna napoved, je sentimentalna, saj gre za »ljubljene like«, ki jih bo Disney vrnil »domov«, k svoji »družini«. Točno: za otroke gre! Disney jim bo lahko zdaj dal ves svet! Wolverine in Iron Man bosta lahko zdaj rešila svet in otroke. Prej tega nista mogla.

Toda pod to poezijo čemi proza, kruta in mračna, saj bo Disney zdaj še imperialnejše določal troje: prvič, kaj bodo ljudje gledali, drugič, kako bodo to gledali, in tretjič, koliko bodo za to plačevali. Ne, z Disneyjevo akvizicijo Foxa – z Disneyjevo konsolidacijo moči, tem neoliberalnim eksperimentom, ki ga prodajajo kot nekaj kulskega – ne bo profitiral potrošnik, temveč kapital. Izbira bo manjša, cene pa bodo višje. Disney, ki je kot vojska (baze ima v 24 državah), je že doslej slovel po izsiljevanju filmskih prikazovalcev (če hočete vrteti naslednjo Vojno zvezd, nam dajte večji delež iztržka!), kar seveda pomeni, da bo zdaj, ko bo močnejši kot kadarkoli, le še hujše. Na vseh frontah. Recimo: Disneyjev in Foxov tržni delež na ameriškem prikazovalskem trgu je že doslej znašal skoraj 40 odstotkov – zdaj, ko bosta eno, bo ta delež še večji.

Času »brezmejne izbire«, ki jo vsi tako opevajo, bo zavladalo prgišče megakorporacij, agresivnih, arogantnih medijskih behemotov.

Kaj to pomeni, veste: gledali bomo le še nadaljevanja, predzgodbe, rimejke in reboote superjunaških superprodukcij in drugih »pozitivnih kombinacij«. Disney hoče snemati le še megahite. Zadnja leta itak producira izključno fantazijske superprodukcije – animirane filme, superjunaške spektakle in Vojne zvezd. To je vse. Snema le to, kar je že vnaprej prodano – potemtakem le to, kar so gledalci v nekem smislu že videli. In seveda: le to, kar je sprejemljivo na vseh trgih, povsod – v Alabami in Savdski Arabiji, na Filipinih in Kitajskem, v Rusiji in Indiji. Toda te veselice so depresivne, ker je poslovni model, ki ga trži Disney, represiven.

Upanje bi lahko budilo le tole: megakorporacija takšnih razsežnosti in takšne moči, kot naj bi bil zdaj Disney, je nazadnje nastala leta 2000, ko sta se »briljantno«, »transformativno« in »vizionarsko«, kot so rekli tedaj, združila AOL, gigantski ponudnik internetnih storitev, in medijsko-filmski gigant Time Warner, kar pa so malce kasneje, ko se je AOL dot-comsko stalil in ko z vsemi napovedanimi sinergijami ni bilo nič, razglasili »za najslabšo združitev v zgodovini«.

Toda to naj vas nikar ne zavede: časi so se spremenili. AOL-Time Warner je bil le petelin, ki je prezgodaj zapel. Kino ni več tak biznis, kot je bil, televizija prinese več kot kino, filmi so predragi, filmska industrija izgublja tla, vsi iščejo bližnjice do publike, nihče ne bi več ničesar tvegal, magične so le še formule.

Columbia (Sony), Fox, Warner, Paramount, Universal in Disney so veljali za glavne in največje holivudske studie (»majors«), za temelj Hollywooda – da bi eden izmed njih požrl drugega, je bilo nepredstavljivo. Zdaj se bo to zgodilo. Kar govori o tem, kako zelo so se časi spremenili: če hočeš preživeti, moraš biti res velik.

Kaj bodo storili drugi holivudski studii? Imajo le dve možnosti: da se združijo oziroma prodajo najboljšemu ponudniku, magari kakšnemu Facebooku, Amazonu, Applu, Netflixu ali Googlu, ali pa da izginejo.

Fox se je prodal, dokler se je še lahko. Ko ga bo Disney požrl, bo izginil. Holivudski studii, ki so nekoč veljali za prevelike, da bi jih lahko kdo požrl, bodo morali postati še večji, če nočejo, da jih odpihnejo ali požrejo večji od njih, Facebook, Amazon, Apple, Netflix in Google (ki se prav tako spreminjajo v producente filmov in televizijskih programov, kralje streaminga ipd.). In žrli jih bodo, dokler ne bodo ostali le še veliki, največji, pač takšni, kot je Disney, preveliki, da bi jih bilo mogoče ustaviti ali požreti. Disney je bil velik že, ko je imel ABC, ESPN, Pixar, Marvel in Lucasfilm – zdaj, po nakupu Foxa, pa bo naravnost imperialen, Darth Vader zemeljske zabave.

Lahko bo tekmoval z Amazonom in Googlom, Columbia in Paramount pa ne bosta mogla več tekmovati z njim. V primerjavi z njim bosta le nemočna palčka. To bo konec Hollywooda, kot smo ga poznali.

Disney bo filme naredil spet velike. Ja, superjunaški spektakli bodo še spektakularnejši. In ja, že itak jih je preveč – zdaj jih bo še več. Kino – kolosejski, multipleksni kino – bo namenjen le še njim. In Vojnam zvezd. Ti filmi ne bodo več žanr zase, temveč imperij zase. Invazija superjunaških spektaklov se ne bo le nadaljevala, temveč stopnjevala.

Kar je nevarno. Disneyjevi superjunaški spektakli bodo namreč redefinirali film in pričakovanja gledalcev – kino pod to ne bo več mogel niti smel. Držati se bo moral Disneyjevega »zlatega« standarda, Disneyjevega toucha, Disneyjevega algoritma. Brez kakšnih posebnih kreativnih tveganj. In brez osebnostnih motenj.

Vemo, kakšni bodo ti filmi: učinkoviti in optimizirani. Filmi stroji, a obenem filmi igrače. Filmi blockbusterji, a obenem vljudni, mili, pohlevni, nekontroverzni.

Disney ne bo določil le, kaj lahko ljudje pričakujejo, ko gredo gledat superjunaški spektakel, temveč tudi, kaj lahko pričakujejo, ko gredo gledat film. Katerikoli film! Še huje: Disney bo zdaj tako močan, tako imperialističen in tako invaziven, da ne bo standardiziral le filmov (med različnimi epizodami Mož X ali pa Fantastičnih štirih zagotovo ne bo več takšnih kakovostnih razlik kot pri Foxu, če smo že ravno pri tem), temveč tudi samo filmsko doživetje.

Disney bo po nakupu Foxa izgledal kot distopični agregat vsebin, kot monolit na koncu galaksije – kot Imperij, proti kateremu se v Poslednjem Jediju borijo Uporniki. Nič čudnega, da je Disneyjev tektonski nakup Foxa šokiral celo insajderje in da številni to, kar s tem nastaja, opisujejo kot nekaj »strašnega« in »srhljivega«, no, »zastrašujočega«, celo distopičnega. A če ste brali roman Atlas oblakov, ki ga je leta 2004 objavil David Mitchell, potem se gotovo spomnite, da se dogaja v distopični, postapokaliptični prihodnosti, kjer disney postane generični izraz za film. Junakinja ni gledala filma, naslovljenega The Ghastly Ordeal of Timothy Cavendish, temveč disney, naslovljen The Ghastly Ordeal of Timothy Cavendish. Točno, Atlas oblakov se dogaja v svetu, ki so ga prevzeli brendi, plutokratske znamke. V prihodnosti bo vsak film disney. Kar je približno tako, kot če bi rekli, da bo v prihodnosti vsak politik trump.

Strahovi pred distopično prihodnostjo, v kateri bodo vse medijske, spletne, filmske in televizijske vsebine dobavljale le tri, štiri megakorporacije, so bili upravičeni – zdaj smo v tej distopični prihodnosti. Času »brezmejne izbire«, ki jo vsi tako opevajo, bo zavladalo prgišče megakorporacij, agresivnih, arogantnih medijskih behemotov.

Rečeno v distopičnem jeziku: izbira bo brezmejna, toda oblikoval jo bo Veliki brat. Zvestobo potrošnikov lahko očitno ohraniš le tako, da jih v zvestobo prisiliš.

Disney kupi svet

In kaj bo počel 86-letni Rupert Murdoch? Ker mu bo Disney kupnino – 52,4 milijarde – izplačal v delnicah, bo postal njegov največji delničar (s čimer bo prehitel pokojnega Steva Jobsa, ki je največji delničar postal po prodaji Pixarja). James Murdoch, njegov mlajši sin, naj bi prestopil k Disneyju (mogoče je celo, da bo leta 2021, ko se bo sedanji direktor Bob Iger upokojil, postal glavni, CEO), Lachlan Murdoch, starejši sin, pa naj bi vodil »novi Fox«, potemtakem to, kar bo ostalo od Foxa. A tega niti ne bo tako malo: Murdoch bo poleg TV-mreže (Fox Broadcasting Co.), številnih lokalnih televizijskih postaj, športnih kanalov (Fox Sports), poslovnega kanala (Fox Business) in dobrega starega studia v Century Cityju obdržal tudi Fox News, agresivni, konservativni, konspirološki informativni TV-kanal, ki ne prodaja informacij, temveč ideologijo, in ki si je »alternativna dejstva« izmislil, zato Donalda Trumpa ljubi bolj kot samega sebe, ali pa vsaj tako kot alt-right.

Še več: Murdoch naj bi se zdaj osredotočil prav na Fox News, dom lažnih novic. In ker povsod vstajajo populisti, ekstremna desnica, šovinisti, neonacisti, nacionalisti in nativisti, ki so Foxova ciljna publika, naj bi skušal Murdoch ta informativni model tudi globalizirati. Na to še najbolj stavi. Jasno, ne le zato, ker informativni programi potekajo v živo, tako da gledalci ne morejo preskakovati oglasov, temveč zato, ker gledalci ob gledanju informativnih programov, kakršen je Fox News, ne morejo preskakovati ideologije.

Izbira bo brezmejna, toda oblikoval jo bo Veliki brat. Zvestobo potrošnikov lahko očitno ohraniš le tako, da jih v zvestobo prisiliš.

Ko so mediji sporočili, da se je Disney odločil za nakup Foxa, je Murdocha, pravi Gabriel Sherman (Vanity Fair), panično poklical Trump, ki ga je zanimalo, ali bo Disneyju prodal tudi Fox News. Ne, je odvrnil Murdoch. Trump, ki sicer temu, da bi AT & T postal lastnik Time Warnerja, ostro nasprotuje, si je oddahnil. Murdochov odgovor ga je celo tako razveselil, da je dahnil, da bo ta transakcija odlična, ker bo ustvarila nova delovna mesta. Kar pa je le fake news: zaradi te transakcije bo delo – zaradi prekrivanja funkcij oziroma služb – izgubilo na tisoče Foxovih uslužbencev.

Vem, kaj ste si rekli: prerokovo delo ni nikoli končano.

Ali kot je v treh tvitih sporočil El Chupacabra: »2009: Disney kupi Marvela. 2012: Disney kupi Lucasfilms. 2017: Disney kupi Foxa. 2019: Disney kupi studio Paramount. 2022: Disney kupi studio Universal. 2027: Disney skuša kupiti Warnerja, a ga ta pošlje v kurac. 2036: Disney napove vojno industriji zabave. 2038: Disney bombardira Hollywood. 2044: Disney kupi Združene države Amerike. 2045: Disney ameriško vlado reorganizira v totalitarno diktaturo, imenovano Ljudska republika Disney.«

Dobrodošli v dobi medijskih imperijev, ki so preveliki, da bi sploh smeli obstajati. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.