MLADINA Trgovina

Ohranjati pri življenju ali res živeti vsak dan?

Čas je, da se premaknemo iz domov počitka v domove norosti, iluzije in strasti

Nekoč je Stendhal zapisal, da starost ni nič drugega kot izguba norosti, odsotnost iluzije in strasti; njegov človek ima priložnost za večno mladost, ki transcendira starost telesa, to je človek, katerega oči žarijo z leskom in kljubujejo odvzeti ostrini spomina, vitalnosti okončin in zmožnosti zadrževanja mehurja.

Povprečna starost prebivalcev v zahodnih civilizacijah hitro raste, do leta 2060 naj bi 65 let presegla več kot tretjina Evropejcev. Pri tem se postavlja kar nekaj vprašanj, med drugim vprašanje nastanitve in nege ljudi, ki zaradi oslabljenega spomina in/ali opešanega telesa niso zmožni samostojnega življenja. Praksa na kulturnem zahodu je navadno precej nekulturna institucionalizacija v domovih počitka; v Sloveniji po ustanovah na bolniških posteljah leži več kot 20 tisoč starostnikov. Glede na smer demografskega razvoja se bo število oskrbovancev podvojilo, zato vlada pripravlja nov zakon o dolgotrajni oskrbi, s katerim bi država za oskrbo starostnikov namenila zgolj 0,9 odstotka BDP, kar je 0,4 odstotne točke pod povprečjem EU.

Prva stanovanjska zadruga za starostnike je bila ustanovljena leta 1978 v Minnesoti, danes pa samo v Ameriki delujejo 103 podobno samoorganizirane bivalne skupnosti.

Kultura institucionaliziranega bivanja starostnikov je potrebna temeljitega premisleka in progresivne obravnave. Ni dovolj, da v domovih starostnike ohranjamo žive, noben človek si ne zasluži vdaje v usodo bolniške postelje in postanega planinskega čaja. Če pogledamo iz Slovenije, hitro najdemo dobre prakse nastanitve starostnikov, ki jim omogočijo dostojno življenje. Beremo o hiši Babayage v Franciji, kjer v 21 neodvisnih stanovanjih prebivajo starejše ženske, ki zvesto upoštevajo moto skupnosti »Šla boš ven, imaš pravico, da si aktivna«, o številnih projektih v ZDA, kjer se v skupnih domovih združujejo starostniki, pa spet o ovdovelih ženskah, ki so si v Angliji zgradile skupnost, in o mešani skupnosti, ki si je raje kot v mestu mir ustvarila na podeželju, zanimiva je tudi zgodba o upornih Špancih, ki so staranje prav tako vzeli v svoje roke. Pravno-formalni model, najprimernejši za sobivanje starostnikov in zato tudi v praksi najbolj razširjen, je model stanovanjske zadruge. Prvo stanovanjsko zadrugo za starostnike so ustanovili leta 1978 v Minnesoti, danes pa samo v Ameriki delujejo 103 podobne samoorganizirane bivalne skupnosti, ki ponujajo neodvisno življenje, utemeljeno na demokratičnem načelu soodločanja. Vsak stanovalec je član zadruge, ki ji vsak mesec plačuje stroškovno najemnino, to pomeni, da vsi člani skupaj krijejo stroške upravljanja, posojila in zdravniške oskrbe ter negovanja. V Minnesoti, ki ima več kot dvakrat višji BDP na prebivalca kakor Slovenija, je mesečna najemnina od 500 dolarjev (430 evrov) do1500 dolarjev (1270 evrov). To je podobno mesečnim stroškom bivanja v slovenskih počivalnih ustanovah. Praksa pa ni omejena samo na ZDA, v Španiji je prišla že tako daleč, da se starostniki podobnih zanimanj in vrednot povezujejo prek portala Joyners, ki poleg samega povezovanja omogoča tudi celotno podporno infrastrukturo in storitve, od iskanja primernih bivalnih objektov do čiščenja, negovanja in prostočasnih dejavnosti. Portal je do danes obrodil tri Casa Joyner, bivalne skupnosti starostnikov, vendar te v Španiji niso osamljene. Tam najdemo rezidenco Santa Clara, ki deluje od leta 2000 in povezuje 76 stanovanj, bazene in skupne prostore, v katerih ponujajo različne terapije, kosila, čiščenje, gibanje in zabavo. Santa Clara je zadružna skupnost višjega razreda, vsak član mora plačati 66 tisoč evrov osnovnega deleža (ki se njemu ali sorodnikom ob prenehanju članstva povrne ali pa se podeduje pravica do bivanja v skupnosti) in mesečno najemnino od 1000 do 1300 evrov. Čeprav se mesečna najemnina lahko primerja s ceno mesečnega bivanja v domu, po morebitnem sprejetju novega zakona Santa Clara ponuja izredno visoko raven sobivanja, v Španiji pa je na voljo tudi precej cenejših možnosti, med drugim sta to projekta Trabensol in Profuturo, ki si ju lahko ogledate na svetovnem spletu. Izredno zanimiva je že omenjena francoska hiša Babayage, feministično obarvana stanovanjska zadruga starejših žensk. Že 15 let se v samooklicani »hiši čarovnic« povezujejo ženske, ki svojo skupnost večkrat tudi politizirajo. Thérèse Clerc, danes 85-letnica, je leta 1999 začela projekt, ki ne ponuja samo prijazne bivalne izbire, temveč tudi ruši stigmo staranja, ki, kot pove gospa Clerc, »ni bolezen, temveč je samo življenje na drugačen način«. Skupnost spodbuja dejavno življenje, starostnice se odločajo o skupnih dejavnostih, večerih in pohajkovanju po mestu, hkrati pa si omogočajo prostor za neodvisnost in zasebnost, ko ju potrebujejo, med drugim takrat, ko katera izmed njih v hišo spusti kakšnega ljubimca. Če se sprašujete, koliko denarja je potrebnega za udobno bivanje v središču francoskega mesta Montreuil v družbi somišljenic, za kakovostno in dejavno preživljanje jeseni življenja v 35 kvadratnih metrov veliki bivalni enoti, ob rutinskem obisku ustreznega zdravstvenega osebja – za alternativo bolniškim posteljam v domovih počitka je potrebnih 420 evrov na mesec.

Nekatere raziskave kažejo, da je velika ovira na poti do dostojnega življenja starostnikov njihov odnos do spremembe, saj z leti navadno privzamejo konservativnejši pogled.

Opisani primeri nam dovolijo miselni eksperiment, v katerem si zamislimo majhno družbo starejših slovenskih parov, tam nekje na začetku osmega desetletja življenja, ki se redno družijo ob kavi, v hribih ali po apartmajih v Istri. Nobeden izmed njih si ne želi institucionaliziranega počitka, in ker je praksa v tujini bogata z drugačnimi možnostmi, jim ni treba odkrivati tople vode, da bi se institucionaliziranemu počitku izognili in si oblikovali svojo skupnost. Predstavljajmo si, da imata izmed prijateljev dva para 200 kvadratnih metrov veliki hiši, tretji manjše stanovanje v večstanovanjski hiši, zadnji par pa stanovanje v bloku. Te nepremičnine prodajo, z izkupičkom pa kupijo hišo na Primorskem, jo preuredijo v večstanovanjsko bivalno enoto s skupno kuhinjo, velikim dnevnim prostorom, pralnico in savno. Denarja od prodaje je dovolj, da hišo primerno prilagodijo za čase, ko jim bosta telo in um opešala, opremijo jo z moderno informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, ki omogoča nadzor nad njihovim zdravjem, poškodbami in drugimi nevarnostmi, ki bodo pretile druščini, najamejo pa tudi negovalko, ki jih bo vsak dan oskrbovala. Edina preostala stvar je, da stvarno odgovornost prenesejo na formalno institucijo, ki je najprimernejša za želeni način povezovanja.

Zadružni model sobivanja ponuja kar nekaj prednosti v primerjavi z neformalnim povezovanjem ali ustanavljanjem drugačne pravne osebe, odgovorne za morebitna posojila, upravljanje objekta in podobno. Prva prednost je odločanje – to je v zadrugi popolnoma demokratično, poteka po načelu en član en glas. Stanovalci v zadrugi se odločajo z glasovanjem, k participaciji pri odločanju jih zavezuje statut zadruge, ki odgovornost za skupne odločitve glede vrtnih površin, savne, kolesarnice ali drugih skupnih površin nalaga vsem. To seveda ne vpliva na večjo razliko v načinu, kako bi se prijatelji med seboj odločali o stvareh glede skupnega doma, je pa pomemben dejavnik, če v večjih stanovanjskih skupnostih živi več starostnikov, ki se med seboj pred vselitvijo niso poznali. V teh večjih bivalnih enotah vseh vsakodnevnih odločitev prav tako ne sprejemajo na sejah, vendar imajo pravico, da demokratično določijo upravljavca, drugače kot v zavodu, kjer upravljavca določi zunanji lastnik. Drugi pomemben vidik zadružnega sobivanja je finančni. Glede na to, da imajo vsi od prijateljev nepremičnine oziroma premoženje, se med seboj dogovorijo za način enakovredne participacije, to pomeni, da za življenje v skupnosti vsak prispeva enako. Z nekaj truda ocenijo celotno vrednost začetne naložbe, ki recimo nanese 400 tisoč evrov, to pomeni 50 tisoč evrov na osebo. Par, ki ima v lasti stanovanje v bloku, si naenkrat ne more privoščiti celotnega zneska sto tisoč evrov, zato določijo obvezni delež za vstop v stanovanjsko zadrugo s polovico potrebnega vložka, torej 25 tisoč evrov na osebo, skupaj pa zberejo 200 tisoč evrov. S tem finančnim kapitalom že lahko zavarujejo desetletno posojilo pri banki, ki pokrije polovico naložbe. Dogovorijo se – in dogovor vtisnejo tudi v statut zadruge –, da mesečna najemnina krije stroške posojila, stroške obratovanja in hkrati polni dodatni sklad, ki ga ustanovijo z namenom, da si bodo v bližnji prihodnosti iz njega plačevali negovalne storitve. Mesečni strošek desetletnega posojila (200 evrov/osebo), strošek obratovanja (50 evrov/osebo) in vplačevanje v sklad (50 evrov/osebo) skupaj nanese 300 evrov najemnine na osebo, pri čemer jim z normalno pokojnino ostane dovolj za aktivno življenje.

Za alternativo bolniškim posteljam v domovih počitka je v francoskem Montreuilu potrebnih le 420 evrov na mesec.

Zadružni sistem je odlična medgeneracijska rešitev starostnega vprašanja, saj omogoča, da se pravica do članstva tudi deduje, to pomeni, da se ob smrti starostnikov članstvo prenese na enega izmed družinskih članov, za katerega pa bo začetna naložba že pokrita, saj bo bančno posojilo v desetih letih poplačano. Ob menjavi generacij se v stanovanja vselijo novi starostniki, tudi sinovi ali hčere prijateljev, ki jim je prijazna nastanitev finančno (in miselno) dosti bolj dosegljiva, če se dediči tako odločijo, pa lahko podedovani obvezni delež (v našem primeru je to 25 tisoč evrov) tudi prodajo drugim starejšim parom, ki bi si želeli sobivanja v večstanovanjski enoti.

Zadružni model seveda ni omejen samo na srečnike, ki imajo dovolj denarja, in prijatelje, s katerimi se lahko odločijo za skupno življenjsko dogodivščino – izvorno je bil zasnovan kot bivalna rešitev predvsem za socialno šibke. Različni medgeneracijsko-solidarnostni in državno-redistribucijski mehanizmi lahko pomagajo do ustanovnega kapitala, potrebnega za ureditev bivalnih objektov za starejše prebivalce. Tukaj pridejo v poštev predvsem subvencije, nepovratna sredstva, zavarovanja bančnih posojil in ugodna posojila različnih skladov, ki bi državna in zasebna sredstva usmerili v večstanovanjske objekte, namensko prirejene za sobivanje starostnikov. V tujini je na primer hišo Babayage podprl državni program, ki socialno šibkim starostnicam zniža najemnino in obvezni delež za vstop v skupnost.

Nekatere raziskave kažejo, da je velika ovira na poti do dostojnega življenja starejših njihov odnos do spremembe, saj z leti navadno privzamejo konservativnejši pogled. Številni se bodo s težavo odpovedali svojim hišam, ki bolj kot energetsko neučinkovitost (tretjina upokojencev si v Sloveniji ne more privoščiti ogrevanja) in prostorsko neobvladljivost za starostnike predstavljajo spomine na mladost, družino, partnerja in podobno. Da bi dali prostor spremembi, bo nujna tudi nesebičnost mlajših, vsaj tiste prve generacije, ki se bo za udobje babice, dedka, očeta in mame primorana odpovedati hiši ali stanovanju.

Jasno je, da ima vsako gibanje, ki nasprotuje uveljavljenemu, svojo ceno; ekonomsko ceno začetne naložbe, kulturno ceno spremembe tradicije, zasebno ceno delne odpovedi dediščini ipd. Vseeno pa vsaka cena predpostavlja nekaj, kar z njo plačamo – kupimo, če hočete, v našem primeru izboljšanje kakovosti nastanitvenih zmogljivosti za starostnike, s čimer lahko zagotovimo življenje, ki izpolnjuje pogoje dostojnosti. Kakšno ceno smo torej pripravljeni plačati za spremembo sedanjega sistema institucionalizirane nastanitve, ki je tudi posledica dejstva, da mlajšim sorodnikom življenjski ritem ne omogoča večurnega dnevnega negovanja starejših sorodnikov? Narava sodobnega življenja je žal pretežno neizogibna. To pa ne upravičuje sedanje prakse in vsekakor tudi ne olepša kratkovidnosti naše nepremišljenosti.

Stanovanjske zadruge za starejše so priložnost, da v prijaznih, varnih in svobodnih skupnostih starostnikom zagotovimo kar se da veliko norosti, iluzij in strasti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.