MLADINA Trgovina

Neoliberalizem na steroidih, levica pa na kiviju in mangu

Zakaj upam, da se slovenska nova levica ne bo spremenila v nekakšno liberalno/new age komodificirano zgodbico

6500 podpisov, ki jih je zbrala stranka Levica v podporo predlogu za zvišanje minimalne plače

6500 podpisov, ki jih je zbrala stranka Levica v podporo predlogu za zvišanje minimalne plače
© Borut Krajnc

Dunajska podzemna, proga U2, postaja Museumsquartier. V gneči hitečih pripadnikov srednjega razreda, med katere je za dober okus pomešanih nekaj alternativnih brezdomcev z irokezami, ki so videti, kot da se vračajo s koncerta Exploited, se kot samosvoj miniorganizem v dokaj kompaktni formaciji premika skupina petih moških, ki nekako štrlijo iz te dunajske vinjete. Čeprav so to beli moški, da ne bo kake prehitre vizualizacije skupine temnopoltih čakalcev na azil, se mi že pri prvem vizualnem stiku zdijo popolnoma drugačni od drugih. In nekako domači hkrati. Nekako balkanski. Ko vstopijo v moj vagon in spregovorijo, mi misli z Dunaja in avtoportreta Egona Schieleja v Leopold Museumu, na katerem je umetnik videti kot Sid Vicious, in ugotavljanja, da stvari morda v resnici ne stojijo tako slabo, kot se je zdelo še pred nekaj leti, odletijo na skrajni jug Srbije, v topliške in jablaniške kraje. Tja, kjer je v besedju in melodiji srbskega jezika močno čutiti globoki jug in bližino bolgarske in makedonske meje, v kraje, kjer sem nekoč davno v vasi, razmetani okrog velikega partizanskega spomenika, kot dedov spremljevalec in pomočnik na prikolici njegovega motokultivatorja z njim obhajal njegove njive in sadovnjake, zadružne trgovine in zadružne mline in vse hiše v vasi, ki so bile takrat polne ljudi vseh generacij. Močni fantje. Videti so, kot da z njimi ni šale. Govorijo precej razposajeno, drug čez drugega, o delu in spanju. No, o delu in nespanju. »Ne vem več, kdaj sem pokonci in kdaj spim. Non stop delamo. Malamo stanovanja, hiše od jutra do sutra. Potem se nažremo in napijemo in gremo spet malat. Nimamo časa niti, da bi se vsaj za silo streznili.« Gastarbajterji. Tisti pravi. Živijo tukaj na Dunaju, brez žena in družin, da lahko delajo. Poceni delajo. Tukaj so torej. Vsi tisti ljudje, ki so izginili iz meni dragih krajev na jugu Srbije. Kjer so danes vasi, če ne štejemo starcev, bolj ali manj prazne.

Pošaljimo mlade u dijasporu da rade,
 da kopaju kanale i farbaju fasade.
Pošaljimo mlade u dijasporu da rade,
da ribaju tanjire, do kraja balade. 
(Dubioza kolektiv, Pionirska, Pjesmice za djecu i odrasle, 2017)

Nevidna, poceni in brezpravna delovna sila so, kurivo novega konjunkturnega cikla, hrana, s katero se siti prepričanje spet vase zagledanega srednjega razreda t. i. jedrnih evropskih držav, da je znova vse v redu. Da sta kriza in recesija mimo, da se nam je nekaj let samo grdo sanjalo in da lahko zdaj zgolj nadaljujemo točno tam, kjer smo leta 2008 ostali. Da lahko vsi mi, ki smo še včeraj na raznih subversive/occupy/ diem festivalih in dogodkih vpili, kako izginjamo, kako nas neoliberalni stroj melje pri živem telesu, za vedno vržemo v kleti in na podstrehe vso to svojo subverzivnost, nekateri, tisti v času krize najbolj goreči, celo svojo revolucionarnost, in se vrnemo k vsem tem neskončnim izbiram, ki nam jih ta spet krasni novi svet potrošništva, uživancije in vsakovrstne zajebancije ponuja in zagotavlja. Ne samo k izbiram med neštetimi vrstami sira in džinsa, tudi k tistim pomembnejšim, identitetnim oziroma etičnim, tistim, recimo, med različnimi življenjskimi slogi ali prehranskimi praksami, med svetovljansko odprtostjo in nacionalistično zadrtostjo in še med marsičim. Svet je spet neskončno lep. Vsak dan je črni petek nakupov in izbir.

Razen seveda, če si brezpravni gastarbajter z evropskega obrobja. Ali pa recimo azijski tekstilni delavec. Ali pa recimo neregistrirani afriški obiralec sadja. Ali pa outsourcana čistilka na ministrstvu (za delo?). Ali pa recimo posredovani izvajalec pristaniških storitev. Ali pa samostojni podjetnik pod pragom revščine. Ali pa upokojenec pod pragom revščine. Ali pa recimo franšizni trafikant. Ali pa recimo samostojno podjetni voznik nizkocenovnega kombija ali avtobusa. Ali pa recimo polnozaposleni delavec s plačo pod mejo minimalne plače. Ali pa recimo prekarni mladi intelektualec, zaposlen na slovenski univerzi. Ali pa samostojno podjetni novinar. Ali pa samostojno vrhunski kulturnik (pod pragom revščine seveda).

Osmoljenci in neuspešneži, nekateri zaradi geografskega izvora, drugi zaradi tržno nezanimivih kompetenc, nekateri pa celo po lastni izbiri, se priduša spet razposajeni, uspešni, urbani, svetovljanski srednji razred na izhodišču novega hedonistično-potrošniškega plesa, zanje bo poskrbela močna socialna država, ki jo srčno zagovarjamo, vendar znotraj sedanjega sistema, brez prevratov in revolucij. Teh pa res nočemo. Krvave so in nasilne. Točno ta pozicija je podobno naivna, kot je bila tista o pluralizmu mišljenja in idej znotraj enopartijskega sistema, ki so jo konec osemdesetih let ponujali v zameno za odpoved zahtevam po izvedbi demokratičnih, večstrankarskih volitev. V resnici pa seveda ne more biti pravega pluralizma mišljenj znotraj enopartijskega sistema, tako kot ne more biti močne socialne države znotraj zdajšnjega, neoliberalno podivjanega kapitalizma, ki se ni v ničemer, ampak prav v nobeni točki spremenil in je točno tak, kot smo ga spoznali po letu 2008, samo še bolj brezobziren je. Še vedno temelji na surovi eksploataciji dela (bodisi v obliki nizkih plač bodisi v obliki popolnega prisvajanja prostega časa zaposlenih) in naravnih virov ter devastaciji okolja. Kaj je potem danes drugače kot leta 2014, ko je bila nova levica s svojim prizivanjem socializma in izzivanjem neoliberalne ideologije tako simpatična tudi svetovljanskim liberalcem urbanega srednjega razreda, ki pa bi jo danes bolj kot antineoliberalno enotno radi videli sestavljeno iz različnih identitetnih zgodb, ki so vsaka zase seveda vredne boja in obrambe, vendar nemočno partikularne, če niso vpete v enotno matrico boja proti neenakosti. Nič ni drugače, samo banke spet dajejo posojila. In poravnavo računov prestavljajo v prihodnost. Vsi problemi so še vedno tu, samo s svežim denarjem so očitno prekriti. Kako se je že začela prejšnja finančna kriza? Kako že gre zgodba? Banke so dajale posojila, cene nepremičnin so rasle, nakar so ta posojila začeli pakirati kot izvedene finančne instrumente in potem so se nekega dne znižale cene nepremičnin … Saj se še vsi spomnimo. Danes so cene nepremičnin višje, kot so bile pred krizo. Zdaj bi že morali vedeti, kaj prej ali slej zagotovo sledi … Zato je politika, ki vladajoče neoliberalne ideologije ne izziva in ne prevprašuje kot sistema, kot celote, lahko marsikaj, samo leva je težko.

Ja sam pička
koja maše zastavom
support Pirate bay
support Edward Snowden
support Julian Assange
make my organ rage again
support make make support.
 (Damir Avdić, Anarhokapitalizam, Amerika, 2017)

Strah pred revolucijo, ki bi jo zakuhala neka parlamentarna stranka nove levice, je seveda popolnoma prazen in odveč. Bolj utemeljen in realnejši je strah pred izginotjem naracije nove levice, tiste pristne antineoliberalne, iz parlamentarnega in sploh iz političnega diskurza. Ko bo ta umanjkal, bomo imeli ideološko monoliten politični prostor, v katerem bodo različni le identitetni (verski, nacionalni, kmečki, upokojenski, liberalni) odtenki iste, neoliberalne barve. Če bomo imeli srečno roko, kar (zaradi popolnega deficita intelekta in suficita volje v prihajajočih novih zvezdah političnega prizorišča) ne bomo, bomo dobili nekega slovenskega Trudeauja ali Macrona, sicer pa bomo skoraj gotovo na naslednjih volitvah dobili neko avtoritarno (slabo) kopijo Orbana ali pa Vučića (tega nam njegovi slovenski trilateralni oboževalci že nekaj časa dajejo za zgled), ki bo potreboval, vsaj na ravni temeljne naracije, levi korektiv, ki ga za primer navedena predsednika vlad Madžarske in Srbije in še kak njun podobnik v Evropi danes nimajo, kar ima, to nam je, upam, popolnoma jasno, pogubne posledice za demokracijo v njihovih državah. Zato upam, da slovenska nova levica (ki jo namenoma pišem z malo), katere prisotnost na sceni, najprej v političnem prostoru in nato še v parlamentu, jemljem kot civilizacijsko pridobitev in vsaj bledo sled, če že ne dokaz slovenske avantgardne narave, ne bo podlegla skušnjavi, notranji ali zunanji, da bi se iz enotne antineoliberalne fronte – ki je prav zaradi nevarnosti ideje same za vladajočo ideologijo izpostavljena smešenju in diskvalifikacijam – spremenila v nekakšno liberalno/new age komodificirano zgodbico. Doslednost v nasprotovanju kakršnikoli neenakosti, predvsem pa socialni, tako ali tako zajame tudi vse partikularne identitetne boje, ki se v takšni doslednosti počutijo samo še bolj doma.

Mene ne zanima jel navijaš
za Želju, Čelik, Široki, Velež il Slobodu,
dal si u muškom, ženskom il nekom transrodu,
jel se ložiš na vjeru il si ateista
tu će se za svakog bolan naći malo mjesta
dal nosiš gaće il si možda nudista
svejedno je musliman, jevrej, kršćanin il budista,
jel voliš meso il jedeš samo vege,
dal slušaš narodnu, rok ili rege,
strejt ili gej fakat je svejedno,

al je bitno da ne pustiš da te jašu!
(Dubioza kolektiv, Pakšu, Pjesmice za djecu i odrasle, 2017)

Medtem ko smo se bali neke namišljene razredne revolucije in si jo na vsak način želeli preprečiti (tako kot so se je ustrašili in zbežali pred njo v liku Bernieja Sandersa ameriški demokrati in kot pred njo v podobi Jeremyja Corbyna poskušajo pobegniti etablirani laburisti v Veliki Britaniji), se povsod okoli nas popolnoma brez težav in brez pomembnejše rezistence vladajoče ideologije in sistema dogajajo vsakršne drugačne revolucije. Tiste konservativne, retrogradne, kot jih vidimo na Madžarskem, Poljskem, v sosednji Hrvaški in navsezadnje z zmago Donalda Trumpa tudi v Združenih državah Amerike. Te ne ogrožajo vladajoče neoliberalne ideologije, zato lahko nemoteno cvetijo in se širijo. Tako kakor je po drugi strani popolnoma v ničemer ne ogrožata niti liberalna razsvetljenca, kot sta Emmanuel Macron in Justin Trudeau. Od širine duha nacije je odvisno samo, katera zvrst istega neoliberalnega modela ji bo pripadla. Tistim širšega pogleda in intelekta liberalnejša, vsem drugim pa avtoritarna variacija. Istega.

Anarhokapitalizam
posljednja velika
i konačna
pobjeda
drkati u intimi svoje tastature
posljednja velika revolucija
mi smo shvatili što kapitalizam nije
 nije dovoljno da su ljudi samo sirotinja
sirotinja mora drkati
dok im je kurac u rukama
ne mogu pucati na nas.
(Damir Avdić, Anarhokapitalizam, Amerika, 2017) 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.