MLADINA Trgovina

Robert Botteri

22. 12. 2017  |  Mladina 51  |  Kultura

Pregled leta: Čarodej Tomaž Lavrič

Nagrada Prešernovega sklada po 30 letih ustvarjanja

Trideset let je že minilo, odkar se je pritihotapil na Mladino. Kot je sam zapisal v uvodu k zbranim delom Diareje 1988– 2003, je »imel že od mladih nog težave z avtoritetami vseh vrst in zato se je pridružil pobalinom, ki so rovarili proti najsvetejšim vrednotam avtoritarne oblasti – državi, vojski in partiji. Skupaj smo se hihitali vsakič, ko smo ušpičili kakšno novo. In z nami se je hihitalo pol Slovenije.«

Postal je protirežimski artist številka 1. Še dobro, da je bil za javnost in tajne službe anonimen, gotovo bi ga zaprli še pred četverico. Diareja je bila najusodnejši teroristični napad na kolosalne neumnosti prejšnjega režima, vsakotedenska porcija gverilskega boja. Udari kratko in jedrnato in se hitro skrije. Tako smo lažje preživeli zloglasni komunizem in se pri tem še dobro zabavali.

Potem so prišli drugi časi. Usodnih tem je bilo vse manj. Ampak na njegovo srečo je, kot pravi sam, »naša domovina, čeprav za silo urejena in mirna dežela, en navaden tesen kurnik, kjer se zaslužni velmožje drenjajo za najvišji klin, kjer se vojščaki petelinijo, dušebrižniki lovijo naše duše, dacarji naše denarce, predstavniki ljudstva v imenu ljudstva še vedno kvasijo neumnosti in delajo bedarije, ljudstvo pa nerga in se priduša.«

Tomaž Lavrič vsak teden ustvari najmanj eno Diarejo, ilustracijo za Izjavo tedna, ilustraciji za rubriko Rolanje po sceni, ilustracijo za Pamflet Bernarda Nežmaha, ilustracijo za kolumno Janka Lorencija, vedno še nekaj ilustracij za članke, vsaj dve naslovnici vsak mesec in polovico stripov v Mladini. In seveda nepogrešljivo pesmico na zadnji strani. Če bi vse njegove ilustracije in pesmice postavili drugo poleg druge, bi nastala daljša in lepša dekoracija od tehnične ovire med Slovenijo in Hrvaško.

Francozi so mu ponujali mastne denarce, samo da bi bil njihov stripovski avtor, a se je po hitrem uspehu raje vrnil v anonimno osamo njemu tako ljube mat’kurje, Slovenije.

»Sem kritik VSAKE oblasti. Kučana in komuniste sem špikal v prejšnji državi, zdaj so v penziji. Ko bo Janša v penziji, ga tudi ne bom več, častna pionirska.« Tomaž Lavrič v klepetu na MMC RTV SLO, januarja 2017

Leta 2002, na vrhuncu mednarodne slave, ki mu je prinesla kopico mednarodnih nagrad, je bil končno predlagan tudi za nagrado Prešernovega sklada. Prvič in zadnjič se je zgodilo, da za nagrade, ki jih podeljuje sklad, niso bili javno predlagani samo dobitniki, ampak so želeli, po zgledu podelitve oskarjev, do razglasitve držati več nominirancev v napetosti. Da bi bilo bolj »zanimivo« za televizijske gledalce podelitve. In nagrado za likovno področje je dobil ... oblikovalec Matevž Medja, ki je bil takrat tudi oblikovalec revije Mladina. Matevž si je nagrado nedvomno zaslužil, ampak nismo se mogli ogniti sumu, da je Tomaž Lavrič ni dobil zaradi svoje zajedljivosti do politike.

Minilo je 15 let, v katerih je ustvaril še za eno tehnično oviro ilustracij, Diarej, naslovnic, stripov in pesmic, in končno je dočakal nagrado Prešernovega sklada. Pa ne za Diarejo, ilustracije v Mladini, naslovnice ali pesmice, ampak za razstavo v Cankarjevem domu in za samostojna, vrhunska stripa Lomm in Čarodej, tolpa mladega Ješue. Njegovi politično nekorektni ironiji so se raje spet ognili. Niso se pa temu ognili predstavniki največje opozicijske stranke, ki so teden pred podelitvijo nagrade zahtevali, da se zaradi Diareje na račun njihovega poslanca Branka Grimsa Tomažu Lavriču nagrada ne podeli. Upravni odbor Prešernovega sklada jo je vseeno podelil, Lavrič pa je tudi ob tej podelitvi raje ostal doma in risal. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.