MLADINA Trgovina

Srednji razred ali kako do kredita

Zadnji Mladinin uvodnik, pisan 15. decembra, se začne s pripombo, da se v levem političnem prostoru dogajajo čudne stvari. Izjava, s katero se ni mogla bolj strinjati, ampak jo za razliko od njenega avtorja razumem drugače.

Bolj ne bi moglo biti res, da se na levici dogajajo čudne stvari, ko levičarke napadajo begunke, ki nam bodo sesule državno blaginje, in ko levičarji pavšalno trdijo, da so delavci iz Vzhodne Evrope resnična grožnja delavskemu razredu na Zahodu. Obe izjavi spregledata in hkrati črpata vir iz dobrega rasizma kulturnih razlik; prva jasno poudari, da si zaslužijo uživati blagodati države blaginje le tisti, ki ji pripadajo po krvi in grudi. Druga spregleda, da so delavci iz Vzhodne Evrope poceni delovna sila, ker so v očeh Zahoda percipirani kot njegov Drugi, ki je glede na razredno pozicijo podrejen v globalnem in regionalnem okvirju in ki se mu pripisuje in dodeljuje vse možne slabšalne pomene. V obeh primer je prisotno radikalno zanikanje enakosti, za katerega prostora v polju političnega ni. Žal se vedno znova izkaže, da del levice ne razume osnov politične abecede.

Druga, prav tako skrb vzbujajoča premisa, ki jo je avtor izpostavil v prej omenjenem uvodniku in okrogli mizi v Pritličju, je ta, da se vsi mi nahajamo na istem čolnu: da je bil tudi on sam v mladosti v nestabilnem delovnem razmerju in da sodobna levica pozablja nagovarjati tisti del volilnega telesa, ki mu socialnii položaj ni pomemben.

Avtor ne razume, da so bila devetdeseta leta čas, ko je bila zaposlitev na nedoločen čas nekaj povsem običajnega, čeprav ne nujno takoj, medtem ko je danes skoraj polovica delovne sile v Sloveniji prekerno zaposlena. Predvsem novinarski poklic je eden izmed tistih, ki prekipeva od prekernosti, zatorej imajo novinarke še kako dober vpogled, kaj se dogaja na trgu delovne sile. Uredniki in višji ešaloni, vse manj.

Zadnje, ampak morda najpomembneje je to, da levica ne nagovarja svetovljank, ki jih bojda ne omejuje njihov socialni položaj. Prvič, levica, ki izhaja iz marksizma, je že vselej svetovljansko naravnana. Kdor je bral Komunistični manifest, bi to moral vedeti. Drugič, izjava predpostavlja, da je danes delavski razred ubog in zaplankan, ker ni v stiku s svetom, ampak poleg viktimizirajočega podtona te izjave, ne morem spregledati tudi dejstva, da avtor pozablja, da živimo v času množičnih občil, med katerimi internet omogoča neskončno možnosti informiranja, ne glede na socialni položaj. Vprašanje je, kdo ima dostop do interneta in kakšni so interesi uporabnikov. In tretjič, izjava namiguje, da so svetovljanski ali z drugo besedo malomeščanski levičarki krogi razsvetljeni. Če bi bilo to res, potem ne bi brali novic o vseh možnih oblikah zanikanja enakosti na progresivni levici. Levica ni ena in miselni horizont mnogih vodilnih in na pomembnih položajih sedečih mož je omejen. Ti imajo, tako kot avtor uvodnika, težave s pojmovanjem (delavskega) razreda, ki je razdrobljen in obeležen z drugimi osmi izkoriščanja.

Danes ne moremo več prisegati na politično delovanje, ki vključuje nekatere in druge pušča na cedilu, ampak je povezovalne narave, išče zavezništva in podporo. Zakaj? Ker bi tudi mi, ki smo prisiljeni v prekerno delo, nekoč radi prilezli do kreditne spodobnosti in si kupili dvonadstropno hišo in pasata.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.