MLADINA Trgovina

Knjiga: Boljševiki prihajajo na oblast

Kot da ne bi bral iste knjige kot B.N., mi je šinilo skozi glavo, medtem ko sem počasi dvigoval čeljust nazaj na njeno naravno mesto. Od osuplosti je namreč popustila gravitaciji in se spustila navzdol. Celotna recenzija poudarja lažne mite, recimo tiste o puču, o stanju pred samo oktobrsko revolucijo pa piše samo, da je režim Kerenskega bil tako svoboden, da so boljševiki v zaporih lahko politično delovali ... to je tako, kot bi napisal, da je kraljevina Jugoslavija bila tako liberalna, da je Moša Pijade v Lepoglavi brez težav prevajal Kapital in da so zaprti komunisti v ječah brez težav politično delovali ...

Najmočnejši adut Rabinowitcheve knjige je seveda nekje drugje - v (za zgodovinsko čtivo) čudovito berljivem jeziku, izredno natančno popisuje sosledje dogodkov, dopolnjeno s pričevanji manj znanih akterjev in obširnim seznamom literature in bogatimi opombami. Pravzaprav je nekakšen učbenik, kako lahko družboslovno znanstveno delo približaš širokim množicam, ne da bi zaradi tega kakorkoli trpela znanstvena komponenta. Prevajalka Mojca Dobnikar je na srečo ostala zvesta temu duhu in založbi gre vsa pohvala, da so vztrajali pri tem pristopu in da ni izšla še ena obetavna študija, napisana v hermetičnem in odbojnem psevdokriptičnem jeziku, namenjena družboslovni kvazi eliti.

Od intelektualca bi pričakovali, da knjige, o katerih piše, bodisi prebere, ali pa da je, če že ni na njegovi politično/življenjski liniji, da premore toliko intelektualne poštenosti, da o njej napiše tisto, kar bistvenega sporoča. V tem kontekstu B.N. > boljševiki v nobenem sovjetu niso imeli večine, niti so „prevzeli“ vojaške enote in izvedli puč. Ne samo vojaki, celotno prebivalstvo, sploh na zahodnem delu Ruskega imperija, je bilo sito vojne, pomanjkanja in carizma. Zato so ga s februarsko revolucijo ukinili, boljševiki pa so na popularnosti pridobivali zato, ker so bili edina politična sila, ki je brezkompromisno zahtevala konec vojne, razlastitev veleposestnikov in industrialcev ter prenos oblasti na sovjete, ne pa na osovraženo in osamljeno buržoazno vlado Kerenskega, ki si je na vse kriplje prizadevala obdržati status quo oz. ohranitev carističnega sistema brez monarha.

Rabinowitch z nizanjem dejstev in pričevanj sesuje vse mite o boljševikih, Lenin je po umiku na Finsko skoraj izoliran, o dogajanju se večinoma informira prek časopisov, na CK in sploh boljševistično stranko skorajda nima vpliva, v sami partiji pa poteka živahna razprava na vseh nivojih in o vseh zadevah, tudi političnih strategijah in ciljih. Daleč od mitskega monolita, ki pod vodstvom V.I. Lenina z vojsko juriša na oblast. V bistvu je točno to zadnje simbolno dejanje, potem ko so oboroženi delavci, vojska in ostali državljani že zasedli večino strateških točk v Petrogradu, torej zasedba Zimskega dvorca, v katerem je na svoj politični konec čakal večji del vlade Kerenskega (sam se je že prej umaknil iz mesta pod pretvezo, da odhaja po vojaške sile, zveste njegovi vladi), bolj potekalo kot komična drama, kot pa organizirani prevzem oblasti. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.