MLADINA Trgovina
Janko Lorenci

Janko Lorenci

5. 1. 2018  |  Mladina 1  |  Kolumna

Kasta

Posebni svet bogatih

Naj jih sovražimo? Mislimo na bogate in superbogate, na manjšino, ki pa je, drugače od navadno odrinjanih, zatiranih manjšin, privilegirana in izjemno vplivna. Vseh teh sodobnih krezov seveda ni mogoče dati v isti koš, a scela postajajo svet zase, materialno in psihološko.

O sovraštvu kasneje, najprej o tem, da biti bogat ni samo natrpana mošnja, ampak tudi stanje duha. Mnogo študij nakazuje, da so bogati manj empatični in sebičnejši. Slabše naj bi tudi prepoznavali čustva drugih, kar naj bi bilo eno od meril za empatijo – če ne veš, kaj se dogaja drugemu, ga ne moreš razumeti, mu pomagati itd. Bernie Sanders je rekel, da so ultrabogati psihiatrični primer, ki se kaže v bolestni odvisnosti od denarja in izgubljanju stika z realnostjo. F. S. Fitzgerald je zapisal, da se imajo po tihem za boljše od nas. Po neki raziskavi vozniki luksuznih avtov na prehodih bistveno redkeje dajejo prednost pešcem kot vozniki manj dragih vozil.

Bogatim se to, da so nad drugimi, da živijo v drugem, posebnem svetu, zdi vedno bolj normalno, podobno, kot so se fevdalci samoumevno imeli za višjo kasto. Gradijo si vsakršne gete (ločene četrti, šole, sanatorije ...), hkrati pa se povezujejo. Pri tem igrajo staro igro deli in vladaj: spodbujajo trenja med sloji pod sabo. Bogastvo postaja odločilnejše od nacionalnosti: bogat Kitajec verjetno razmišlja podobno kot bogat Američan, Rus, Arabec in Slovenec. Vplivna korporacijska in finančna smetana plete globalna omrežja, ki se šibko identificirajo s svojim izvornim okoljem in zato, med drugim, toliko laže bežijo v davčne oaze. To je svojevrstna nova, kozmopolitska aristokracija. Bogati imajo še en privilegij vseh privilegijev: živijo dlje od slojev pod sabo – ultimativno zanikanje enakosti.

Ultrabogataši so kasta z nemalo zavezniki, brez katerih ne bi mogli; enako razmišljajo in delujejo majhni premožneži in ljudje, ki se trudijo prebiti na premoženjski vrh družbe. Vsaj višji srednji razred se identificira z vrhovi, ne z nižinami družbe. Neoliberalne dogme o tem, da je vsak svoje sreče kovač in podobno, so se zajedle v globino družbe, tudi v svet dela pa seveda v politiko, ki naj bi vladala v korist ljudstva, a bolj dela za bogato manjšino. Od tod nizki, komaj kaj progresivni davki, toleriranje davčnih oaz, nedotakljivost dedovanja itd.

Tako se lahko dobesedno blazna premoženjska neenakost nadaljuje, čeprav je globoko krivična. Bogataši so aktivni škodljivci – posredno zelo (zlasti ob pomoči politike in medijev) vplivajo na pisanje pravil, ki njim koristijo, množicam pa škodijo. Bogatijo vedno bolj, a so za to vedno manj zaslužni, saj so družbe vedno manj meritokratske – socialna mobilnost se zmanjšuje, znova nastajajo tudi denarne dinastije, v katerih imajo potomci 0,00 zasluge za podedovane privilegije.

Seveda še vedno (zlasti zaradi novih tehnologij, globalizacije, pešajoče demokracije) nastajajo novi ultrabogataši. Z obilico denarja, pravijo psihologi in izkustvo, jim v glavi nekaj klikne – aktivirajo se za bogate značilne lastnosti. A to pomeni, da skrite tičijo v vseh. Tako je bolj razumljivo, zakaj odnos navadnih ljudi do bogatašev ni enoznačen. Po eni strani zbujajo zavist, nezaupanje, tudi sovraštvo, po drugi občudovanje.

Tu se lahko vrnemo k uvodnemu vprašanju: kakšen odnos do bogatašev si oblikovati? Se sprijazniti s stanjem, kakršno je, in se tolažiti, da z bogastvom ni mogoče kupiti sreče in ljubezni? To je slaba tolažba, če tolčeš revščino. Jih posnemati v ravnanju, ki jim je prineslo bogastvo? Malo bo izbranih in pot do bogastva te lahko spridi. Jih sovražiti? Tudi slab odgovor – sovraštvo je slepo čustvo, ki zatira trezno razmišljanje. Če sovražiš, postaneš trapast in voliš trumpe, janše, kurze. Nenaklonjenost, tudi jezo pa je bogatunom dobro kazati – naj jih le postaja strah.

Vprašanje je težavno, ker bogastvo samo po sebi ni problem, če ni pretirano, če ni sistemsko spodbujano in če velja za neproblematično, kakorkoli roparsko je pridobljeno. Problem je sistem, ki bogate na račun revnih producira, jim omogoča nadaljnje bogatenje in spravlja v stisko večino, zraven pa še okolje. Bogataši, tudi filantropski, so simptom in hkrati tvorec globoko zavožene ureditve.

Ta še skuša upravičiti svoj obstoj in nas prepričati, da zanjo ni alternative. Čez čas bo posodobljeni fevdalni red zacementiran – ljudstvo bo preveč sprijaznjeno s krivicami in še bolj nemočno kot zdaj. Stvari se pospešeno gibljejo v to smer, saj bogati ob pomoči zaveznikov vedno bolj obvladujejo razvoj in uhajajo slehernemu nadzoru. Vse kljub demokraciji, volitvam in nominalni suverenosti ljudstva teče tako, da se bogastvo še naprej koncentrira. Bolj ko polzi v maloštevilne roke, bolj je na udaru skupno dobro (torej tudi naravno okolje), odločilno za spodobno življenje navadnih ljudi. Socialne razlike so ogromne, neznosne in dobesedno ubijalske.

Zaradi njih postaja svet manj civiliziran, bolj konflikten in nevaren. Bogastvo daje moč in moč v tako malo rokah je nujno zlorabljena. Seveda tudi v Sloveniji.

Ključna značilnost demokracije je razpršenost bogastva, moči in odločanja. Njihovo sedanjo in še naraščajočo koncentracijo je treba torej znova razpršiti. Če se to ne bo zgodilo – zgodi pa se lahko samo pod pritiskom množic, bogati se nas sami od sebe ne bodo usmilili – potem je bilo celotno obdobje po veliki depresiji do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, obdobje nastanka socialne države in znosne neenakosti, pomota. Potem teče čas nazaj. A čas ne more teči nazaj – živimo v sanjah? Ah, saj se bomo zbudili.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.