MLADINA Trgovina
Janko Lorenci

Janko Lorenci

12. 1. 2018  |  Mladina 2  |  Kolumna

Zastoj

Levica ima skrbi

Nakazana polemika o Levici je tudi izraz tega, da se bližajo volitve in da je stranki, sodeč po anketah, nekoliko pošla sapa. Razlogov za paniko ni, a stranka se, kot vse druge, spopada s kočljivimi vprašanji. Osnovno je, ali dobro izbira prioritete, kako in koga vse z njimi nagovarja. Bistvene prioritete so tri: socialnoekonomska vprašanja, okolje in identiteta nagovarjanih. Na Levico letijo s tem v zvezi pisani očitki; eni ji očitajo, da je premalo ali preveč »razredna«, drugi, da je premalo ali preveč »identitetna«. Vendar se zdi, da še kar dobro lovi ravnotežje med omenjenimi komponentami. A ima tudi težave.

Ena, sociala. To je upravičeno osrednja točka strankinega delovanja, ki se (poleg okolja) najbolj dotika ljudi. Levica nastopa v parlamentu z mnogimi konkretnimi, v glavnem pametnimi pobudami in glasovanji. Hkrati je edina parlamentarna stranka z alternativnim programom – socializmom. Ta jo najbolj loči od drugih strank, vendar to jedro svoje drugačnosti premalo poudarja. Konkretnosti so nujno potrebne, enako tudi njihov splošni okvir, socializem. O njem ni nujno interno in javno govoriti vsak dan, občasno pa je treba, sicer se izgubiš v posamičnostih, izgubiš smer. Socializem tudi ni več strašilo – ljudje res ne razmišljajo v ideoloških terminih, vendar so kapitalizma v marsičem do grla siti.

Skratka, socializem mora biti ponujan in razlagan kot pojem in kot konkretne zamisli. Ljudstvo je, ne samo pri nas, lačno sprememb, čeprav se nikoli ne ve, koliko radikalnosti prenese. Levica je to uganko rešila s tezo o postopnem uvajanju socializma, a pri tem je premlačna. Laburist Corbyn radikalno napoveduje velika podržavljenja, odpravo visokošolskih šolnin, omejitev višine stanovanjskih najemnin, močne injekcije v javno zdravstvo – izrazito socialističen program. Zlomil je družbeni konsenz o neoliberalnem kapitalizmu in pravi, da laburisti nočejo več »družbenega prerazdeljevanja blaginje v sistemu, ki ne deluje, ampak preobrazbo sistema samega«. S takimi bogokletnimi napovedmi se mu nasmiha volilna zmaga v ultrakapitalistični Britaniji.

Drugič, identiteta. Ta težavna, izmuzljiva vprašanja močno vplivajo na odločanje volivcev. Zahodni levici radi očitajo, da je identitetna (kulturna) vprašanja postavila v ospredje, socialna pa zanemarila, zato je izgubila delavstvo in volilno opešala. Naši levici tega ne gre očitati. Lahko pa rečemo, da njena identitetna politika ni dosledna. Mesec ima prav, ko pravi, da je treba nagovarjati proletariat, prekariat in tudi bolj »kozmopolitski« urbani srednji sloj. Da se torej ne sme sprejeti stereotip o zarukanem »nižjem« sloju in kultiviranih »elitah«. Toda potreben je realizem – upoštevati gre tudi pri lastnih potencialnih volivcih razširjene strahove, frustracije, občutke pripadnosti in identitete. Torej tudi nacionalno, ki je ena izmed osnovnih identitet ljudi in se zaradi globalizacije, migracij, težav EU, beguncev, terorizma še krepi. Naša skrajna desnica (SDS) jaha na domovini, narodu, strahu pred tujci in si je nekako prisvojila braniteljstvo slovenstva, patriotizma itd., čeprav je v resnici globoko nepatriotska, saj je nesocialna. Levica kot da se o tem boji govoriti. Ni se treba grabiti za srce, a zakaj, za božjo voljo, jasno ne pove, da se poteguje za interese Slovenije in navadnega Slovenca (besede Slovenec se ni treba bati, s tem še ne segregiramo neslovenskih sodržavljanov), in to neprimerno bolj kot desni in levi neoliberalci. Taka torzična identitetna politika samo krepi prav te in skrajno desnico.

Tri, okolje. Izrazito dobro je, da Levica poudarja problematiko okolja. To so tla, na katerih stojimo, to zadeva vse ljudi, grožnje pa so hude. A tudi tu je treba, podobno kot pri socializmu, biti zraven na terenu, hkrati pa obdržati pred očmi veliko sliko. Kmetijstvo, energetika, promet, z okoljem povezane kulturne navade (npr. vegetarijanstvo) so za okolje zelo pomembni. Toda dramatično goltanje nature je predvsem posledica celote (neoliberalnega) kapitalizma. Socializem in občutljivost za okolje, rdeče in zeleno, sta organska celota in zahteva časa.

Štiri, kako nagovarjati ljudstvo. Zakaj Mesec (in sotovariši in sogospodi) kdaj ne reče: »Vem, kaj je revščina, izobražen sem, demokrat in socialist, zaupajte mi.« Nagovor Levice je v marsičem preozek, medel, včasih hermetičen, premalo ofenziven in gre zato mimo mnogih ušes. Tu se lahko Levica kaj nauči tudi od populistične desnice. To seveda ni nasvet, da bi posvojila njena stališča in sovražni jezik. A ponovimo za Oliverjem Nachtweyem: Leva politika lahko navduši volivce. Leva politika se obrača na mnoge, ne na maloštevilne, dobra politika je vedno populistična.

To vprašanje je tesno povezano z odprtostjo/zaprtostjo stranke. V nacionalno se Levica ne zapira – poglejmo njen odnos do begunstva. Drugače je s kadriranjem – tu je preveč zaprta do pritoka novih ljudi. Če bi v svoje vrste aktivno vabila štrleče zdravnike, znanstvenike, ekonomiste, umetnike, ekologe ..., bi imela več volivcev, članov in strokovnjakov, več prepoznavnosti in zaupanja. Če ne bo zlezla iz pasti sijajne osamljenosti, bo zašla v resne škripce. K problemu (ne)odprtosti seveda spadajo tudi odnosi s staro levico, SD. Ta je brez volje za globlje spremembe, Levica pa je šibka. Če hočeta kaj spremeniti, bosta sodelovali.

Enako pomembna pa so tudi praktična vprašanja – terensko delo, nastopanje na internetu, sodelovanje s sindikati ne samo na funkcionarski ravni, ampak tudi v podjetjih ... Brez teh profesionalno opravljanih »banalnosti« ne bo mogoče za Corbynom ponoviti: Mi smo mainstream.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.