MLADINA Trgovina
Maja Novak

Maja Novak

12. 1. 2018  |  Mladina 2  |  Ihta

Priznanje

»Moje ime je Maja in zasvojena sem z računalnikom«

Draga Mladina! Pišem ti pismo bralke, le da ga bom zakamuflirala v kolumno, da bo hkrati opravljena še domača naloga, ki se je vsakokrat lotevam s čedalje večjim strahom. Preden sem se lahko lotila tega pisanja, sem morala celo uro igrati Candy Crush, da sem se pomirila in si dopovedala, da bom kos celo kolumni, če bom kos nekakšnim mežikajočim bombončkom v živih barvah, kakršne so po Douglasu Adamsu »ljube otrokom, norcem in generalom«.

Kot vidiš, kažem klasične znake digitalne zasvojenosti. Novoletni prazniki, ki sem jih preživela brez računalnika, so bili, milo rečeno, težavni. Če kak dan ne odigram zapovedane kvote računalniških iger in če ne všečkam vsega, kar se na Facebooku všečkati da, se počutim, kot da je moje življenje povsem neurejeno, zato na račun iger raje manj delam, pospravljanje stanovanja pa sem tako ali tako že zdavnaj opustila. Nemščine se ne učim zato, ker bi mi kaj koristila – v finančni stiski pač ne morem načrtovati niti enodnevnega izleta čez mejo –, temveč zato, ker je učenje jezika z računalnikom še ena igra, »umlauti« pa tako lepo svetijo z zaslona. Zato sem, draga Mladina, z zanimanjem prebrala oba članka o digitalni zasvojenosti v tvoji prejšnji številki, vsako vejico in piko, in všeč sta mi bila.

Pa si vseeno ne morem kaj, da ne bi kaj pripomnila – Mladina, saj me poznaš: nisem zdrava, če ne jezikam. Zmotilo me je, da si se pri svojem pisanju povsem osredotočila le na eno skupino prebivalstva, to se pravi, na mlade. Glej, saj te razumem. Mladi si zaslužijo vso pomoč in vso pozornost, kar jim ju lahko zagotovimo, hkrati pa so, če smem biti malce cinična, najljubša ciljna publika ne le vsiljivih oglaševalcev globalnega ter lokalnega kapitala, temveč tudi medijev, ki si vzgajajo prihodnje občinstvo. Ob govorjenju o mladih pa vse prevečkrat pozabljamo na druge ranljive družbene skupine, ki bi morale biti, čeprav so tržno manj zanimive, kdaj deležne tople besede ali dveh.

Koliko ljudi se pogreza v digitalno odvisnost zato, ker so upokojenci, brezposelni ali prekarci, ki ne vedo, od kod bo prišla naslednja avtorska pogodba, naslednje delo za določen čas, zato se z manj žara posvečajo tistemu, ki ga opravljajo zdaj? Koliko je, navsezadnje, med odvisniki prav mladih, tistih malo bolj brihtnih, ki zato, ker so na svojo smolo pametnejši od povprečja, kar slutijo, da jih po šolanju ne čaka služba ali pa bodo morali po sili razmer opravljati točno tako, kakršni so se želeli z izbiro poklica izogniti? O ljudeh brez prihodnosti govorim. Sama sem zapadla v odvisnost pred kakimi tremi leti, ko so ljudje, podžgani z novo potrošniško miselnostjo, dokončno nehali kupovati knjige in revije in se je nebo nad mano nepredušno zaprlo kot kak svinčen pokrov, torej v trenutku, ko sem spoznala, da mi v čedalje bolj krasnem novem svetu še tako prizadevno prevajanje knjižnih del ter publicističnih člankov ne bo več omogočilo dostojnega preživetja. Najbrž nikoli več. Čaka me samo revščina do upokojitve, ko bom prejemala kakih 200 evrov penzije, torej bom, še vedno revna, prevajala naprej. Dokler bo sploh šlo.

Je potemtakem čudno, da se zatekam v virtualni svet, kjer sem, drugače kot v življenju, uspešna?

Je potemtakem čudno, da se zatekam v virtualni svet, kjer sem, drugače kot v življenju, uspešna? Moja virtualna mačka je na spletni strani Neopets med 50 najinteligentnejšimi, moja virtualna kozica pa na drugem mestu častne liste kluba gurmanov. Genij sem.

Vseeno ne bi trdila, da si v 58 letih življenja nisem oblikovala »avtonomne vesti, notranjega kompasa in abstraktnega razmišljanja«, kot pravi tvoj članek, Mladina. A tako, kot si mladi, zasvojeni z računalnikom, tega ne morejo pridobiti, vse našteto pri ljudeh, ki so pahnjeni v stisko, sčasoma erodira. Tako kot erodirajo sposobnost pomnjenja, inteligenčni količnik, prožnost duha, moč volje in optimizem. Minimalna pokojnina, brezposelnost in prekariat so umiranje duše na obroke. To se seveda kaže med drugim tako, da kot nešteti ljudje v podobnem položaju tudi sama raje kako uro nabijam Candy Crush, kot da bi izpopolnjevala in zaljšala svoj CV – ta bi mi pri iskanju naslednjega prevoda morda celo kaj pomagal, le da sem preveč letargična, da bi se ga lahko še lotila. Če družba pahne človeka v brezup in ga zapre med štiri stene, pač ne more pričakovati, da bo pozneje, ko se mu bodo po čudežu kje odprla nova vrata priložnosti, skoznje stopil kot nov.

In zdaj, draga Mladina, bom izrekla tisto, kar od mene bralci mojih kolumn in ti tako ali tako že pričakujete, sploh pa to rešitev podpiraš tudi sama: pomagal bi UTD. Ko bi poleg svojih redkih in neredno prihajajočih avtorskih honorarjev prejemala še UTD, bi ob popoldnevih spet lahko zavila na pivo v najbližjo gostilno, ob pivu pa bi brala, namesto da se brezplačno igram s piksli – ker nimam ne za pivo ne za knjigo. Nemščine bi se lahko učila na pravem tečaju, kjer bi srečala žive ljudi – morda bi s katero od gospa, ki bi bila prav tako tam zato, ker bi ji to omogočil UTD, po učni uri zavila na kavo ali na sprehod, kjer bi se pogovarjali o njenih vnukih. To znam. Za zdaj. Če pa bomo siromašni še dolgo ždeli v osami in se tolažili z virtualnim svetom, bodo tudi naše komunikacijske sposobnosti zakrnele. In potem si z nami živ bog ne bo mogel več pomagati. In potem nas bodo delodajalci odslavljali, kadar se bomo potegovali za tako ali drugačno delovno mesto, češ da nismo fleksibilni. In potem bodo modrijani na Facebooku umovali, da ljudem, ki samo ždijo, pač ne kaže izplačevati takih ali drugačnih oblik socialne pomoči, ker itak samo ždijo; sram naj jih bo.

Tako, draga Mladina, izkašljala sem se, upam, da ne zameriš. Zdaj ko je to opravljeno, bi sicer lahko začela prevajati; vseeno pa mislim, da bom najprej odigrala nekaj iger na Neopetsu. Samo še deset tisoč točk mi manjka do naslednjega avatarja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.