MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

19. 1. 2018  |  Mladina 3  |  Uvodnik

Naj klečeplazijo

»Da pa se je nekaj v smeri prenove kulturnega modela na Ministrstvu za kulturo za časa ministra Toneta Peršaka le premaknilo, smo lahko prvič izvedeli po objavi razpisnih pogojev novega štiriletnega programskega razpisa, saj je bila iz razpisne dokumentacije jasno razvidna namera ministrstva za kulturo, da ob pravzaprav manjših sredstvih, kot so bila za ta razpis na voljo pred štirimi leti, drastično zmanjša število njihovih upravičencev.«
— Tomaž Zaniuk, direktor Radia Študent, v sredo, 17. januarja 2018, v komentarju Tiha kulturna revolucija

Radio Študent je medij, na katerega se človek lahko vedno znova zanese. Mladina in Radio Študent sta sicer v nekem večnem ravsu – a tako je bilo vedno. In če ne bi bila, bi bilo nekaj zelo narobe, z enim ali drugim, verjetno pa z obema medijema. Tudi tokrat je direktor Radia Študent Zaniuk ost glede delitve denarja kulturnega ministrstva obrnil drugače kot vsi mediji: pač neusmiljeno je pokazal na dejstvo, da se je v trenutku, ko je bil objavljen razpis za izbor javnih kulturnih programov na področju umetnosti, ki jih bo v letih 2018–2021 sofinancirala republika Slovenija iz proračuna, vedelo dvoje: da bo denarja manj in da je ministrstvo vnaprej sprejelo odločitev, da drastično zmanjša število upravičencev – vnaprej se je vedelo, da bo tokrat izbranih le 27 programov. A so vsi, ki so računali na ta sredstva, ob objavi razpisa molčali. Zakaj so molčali takrat, če so vedeli, da bo tokrat veliko programov izpadlo? Zakaj takrat niso priredili javnega protesta zoper razpis sam? Zakaj niso zahtevali spremembe pogojev? Seveda vemo, zakaj. Ker so računali, da bodo oni tisti, ki bodo izbrani. Ker so računali, da bodo izpadli tisti drugi. A vsi so vedeli, da bo tokrat prišlo do selekcije.

Naj vas zgornja dikcija ne zapelje: ne bomo jih obsojali zaradi njihovega ravnanja. Pač, to je to. Tako se vedeš, če si odvisen na takšen način, kot so te kulturne institucije – ja, tako pomembne so te ustanove, da jih mirno imenujemo institucije, od Carmine Slovenice do Mini teatra – odvisne od države. Ne od države kot take, ampak dejansko od politikov in uradnikov ministrstva za kulturo, odvisni od njihove prijaznosti, osebnih simpatij in antipatij, pa od članov komisij, ki morajo, da ohranijo obraz in hrbtenico, sodelovati v tem navideznem strokovnjaštvu pri odločanju, kdo bo dobil denar. Seveda kulturne ustanove, ki se prijavljajo na razpise, veliko delajo narobe: namesto da bi se povezali, računajo, da jim bo lažje in bolje, če bodo delovali vsak zase, namesto da bi si najeli skupaj vsaj eno odvetniško pisarno, vsak sam krpa svoje papirje in upa, da mu uspe. Nič nenavadnega sicer: tako je, ker je treba biti pripravljen na vsako vlado, kaprice vsakega ministra, ideje državnega sekretarja ali prebliske vodje direktorata, vsakega izmed njih s svojimi muhami – in nič ne bi teh ljudi bolj raztogotilo kot povezane kulturne ustanove. To bi imeli za upor. Ker iz tega, da vsak izmed kulturnikov klečeplazi in se trudi sam, črpajo svojo pomembnost, svojo moč. To ne pomeni, da so vsi na ministrstvu za kulturo taki, med njimi so seveda svetle izjeme, ki se ves čas trudijo normalno delovati: a ta incestuozna situacija, ki izhaja iz načina odločanja, sama ustvarja prav taka razmerja med financerjem in financiranimi.

Dramaturg in publicist Rok Vevar v intervjuju za Mladino pravi, da je ministrstvo za kulturo postalo ekspozitura ministrstva za finance, nekakšen finančni servis oziroma slaba banka slovenske kulture ali njen stečajni upravitelj. In to je v veliki meri res. A je problem še večji. Kaže se nam namreč tudi, da ministrstvo za finance (ali pa kulturo, pač ljudje vlade Mira Cerarja) ne razume ekonomije. Da ne ve niti za notorično dejstvo današnjega časa, da se kulturo res splača financirati, saj ima multiplikator višji od vsakega železniškega tira do Kopra ali pa avtomobilske tovarne na obrobju Maribora. To na primer razume ljubljansko županstvo, ki ves čas povečuje sredstva za kulturo, mestne kulturne institucije in njihova vodstva pa v nasprotju z državo tudi nagrajuje z dodatnimi sredstvi. Zakaj? Ker ima župan tako rad kulturo? Pač ne, ampak zato, ker razume, da je kultura tista, ki proizvaja sodobni način življenja in povzroča rast najbolj propulzivne dejavnosti na svetu in pri nas, turizma. Zato tudi financira ogromno kulturnih dejavnosti, nekatere zelo obrobne, ki bi jih država kot drobtine kruha odpihnila s svoje mize. Mar ni neverjetno, da ima glavno mesto neprimerno bolj resno kulturno politiko kot pa država – in da so na mestni ravni zaposleni boljši strokovnjaki kot na ministrstvu?

A vrnimo se na koncu k Zaniuku, ki je ravnanje ministrstva poimenoval kar Tiha kulturna revolucija. Oznaka je pač prava. To, kar dela ministrstvo danes, je povsem brez razmisleka, nekaj nadvse birokratskega, hkrati pa vpliva na toliko institucij in ustvarjalcev, da drugače tega procesa ni mogoče poimenovati.

Celoten Zaniukov komentar je objavljen na tem spletnem mestu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.