MLADINA Trgovina

Rastli pod napačnim županom

Redkokdaj se zgodi, da kako aktualno družbenopolitično dogajanje nek Mladinin kolumnist v dveh zaporednih številkah časopisa interpretira in skorajda papagajsko ponovi argumentacijo, ki ni nič drugega, kot obrambni mehanizem premeščanja ter bagatelizacije. To se je žal pripetilo Bernardu Nežmahu, intelektualcu velikega formata. Najprej je to storil v kolumni z naslovom „Rastli pod napačnim županom“ (12.1.2018) in potem še v „Spet brez dialoga“ (19.1.2018), kot da enkrat ni zadosti, ko nedavni kriminalni raboti Janeza Janše in njegove SDS prostodušno minimalizira pomen, ji daje potuho in jo obravnava kot nekaj zanemarljivega, s tem, ko ji ob bok postavi po teži mnogo večje grehe finančnih malverzacij, za katere bi naj bil bojda odgovoren Jankovićev klan.

Tako Nežmah brez pridržka uporablja dvojna merila, črno-beli diskurz, ki se za intelektualca njegovega kova enostavno ne spodobi. Kje mu je ostala konsistentnost? Kakopak si ob predložitvi dokazov Janković zasluži vso obsodbo, kaj pa Janez Janša? Zakaj umanjka obsodba tudi njegove goljufije, še ene v nepreglednem nizu podobnih? Nevzdržna dvoličnost, nobene kritične distance, kar je razumeti kot posledico fanatične privrženosti, malikovanja in prav infantilnega idealiziranja te toliko sporne figure v slovenski politiki.

Danes vemo o pojavu avtoritarnosti mnogo več, kot ob objavi pionirskega dela „Avtoritarna osebnost“ (Authoritarian Personality) Adorna in sodelavcev iz davnega leta 1950 – in to zahvaljujoč bolj dovršenim psihometričnim instrumentom, vključevanju zelo obsežnih vzorcev

(več deset tisoč oseb) in t.i. metaanaliz, kjer gre za sintezo empiričnih spoznanj zelo velikega števila raziskav v različnih časovnih obdobjih. Po celem svetu obstajajo številni raziskovalni timi, najbolj razveseljivo pa je, da se v zadnjih letih število znanstvenih objav skokovito povečuje. Ne naključno, če vemo, kako usodne posledice ima za človeško družbo ravno ta pojav.

A socialna in politična psihologija ne moreta zlahka s svojimi spoznanji prodreti v javnost. Jasno je, da vladajočemu razredu ni v interesu tovrstni diskurz, saj je vzdrževanje avtoritarnosti temeljno orodje vladanja. Le kaj drugega bi si oblastniki lahko želeli, kot pokorne, poslušne podanike (avtoritarna submisivnost), pripravljene zavračati drugačne in drugače misleče (avtoritarna agresivnost) in take, ki se slepo držijo socialnih norm (konvencionalnost). Avtoritarni hrbet je biča vajen in željan! (morda je kaj o tem slutil že Cankar, kdo ve). Večina znanstvene skupnosti se danes strinja, da je avtoritarnost, torej nekritična podložnost neki etablirani avtoriteti, predvsem desničarski fenomen. Za levico ni tipičen in morda je v tem vzrok, da se ta opcija ne zmore konsolidirati ter da ji mnogokrat pripisujejo narcisizem majhnih razlik.

Socialna konformnost postaja ultimativni pogoj preživetja neoliberalizma. Najbrž nikoli doslej v zgodovini človeške družbe, ko ekološki in ekonomski problemi postajajo neobvladljivi, ko se sesuva družbena struktura in ko postajajo medčloveški odnosi zmeraj bolj dehumanizirani, ni vladajoči razred tako krvavo potreboval posameznikov, katerim eden od največjih poznavalcev avtoritarnosti, kanadski psiholog Bob Altemeyer, pravi „sovražniki svobode“. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.