MLADINA Trgovina

Borut Mekina

26. 1. 2018  |  Mladina 4  |  Politika

Tragični junaki

Izjemni dobički, rekorden izvoz, visoke dividende, slovenski gospodarski čudež – in anksiozni delavci na antidepresivih

Eden od najbogatejših Slovencev ima v lasti čistilni servis. Direktorjem milijone, čistilkam pa nove metle.

Eden od najbogatejših Slovencev ima v lasti čistilni servis. Direktorjem milijone, čistilkam pa nove metle.
© Borut Krajnc

Mihael Strmljan je eden najbogatejših ljudi v Sloveniji. Po oceni revije Manager iz leta 2015 ima 12 milijonov evrov premoženja. Njegova podjetja so mu v letih 2014 in 2015 izplačala za 2,4 milijona evrov dividend, leta 2016 pa je Strmljan kupil podjetje za varovanje Varnost Maribor, za katerega delež je po neuradnih podatkih plačal 1,6 milijona evrov. Lani, predlani in predpredlani je imela njegova skupina okoli 1,7 milijona evrov čistega dobička. Ta izjemni dobiček pa ni posledica visokotehnološkega know-howa, neverjetne dodane vrednosti na zaposlenega, ampak je večinoma sad dela najslabše plačanih. Strmljan se lahko za to bogastvo zahvali predvsem čistilkam, sobaricam, čistilkam specialistkam, čistilcem logistikom …

Strmljan je namreč lastnik največjega čistilnega servisa v državi, Aktive Skupine, ki zaposluje skoraj tisoč čistilk. Čistilke v podjetju, ki so nam pokazale plačilne liste, delajo za minimalno plačo, in kot pravijo, pogosto več kot osem ur na dan, saj naj bi jih nadrejeni, predvsem v turistični sezoni, pošiljali na različne konce Slovenije, iz Ljubljane v hotele na Bledu in nazaj, ne da bi jim plačali tudi za čas, ki ga porabijo za pot. Očitno je tudi, da bi Strmljan lahko čistilkam plačal precej več, kot jim dejansko plačuje, saj je razlika med plačami in dobički v tem podjetju prav v nebo vpijoča. A je seveda težko narediti korak nazaj iz že doseženega standarda. V zadnjem letnem poročilu za 2016 kot eno izmed največjih tveganj v podjetju Aktiva Skupina zato izpostavljajo »zvišanje minimalne plače, ki vsako leto povečuje dvig cen storitev, ki jih družba zaradi razmer na trgu s povečanjem prodajnih cen ne more v celoti prenesti na svoje kupce«. Sicer, dodajmo, dobički ne bi bili več milijonski. In to je lahko problem.

Angleška nevladna organizacija Oxfam je pretekli teden, pred srečanjem svetovne elite v švicarskem središču za petične goste Davos, ki se ga je udeležil tudi naš predsednik vlade Miro Cerar, opozorila na naraščajoče razlike med bogatimi in revnimi. Lani se je od vsega na novo ustvarjenega bogastva kar 82 odstotkov prelilo v žepe enega odstotka najbogatejših Zemljanov, so izpostavili, polovica vsega prebivalstva na svetu od lanskega povečanja svetovnega BDP-ja, ki je bilo 3,5-odstotno, pa ni imela nič. Plače delavcev so se od leta 2010 povečevale za povprečno dva odstotka na leto, bogastvo milijarderjev pa je raslo povprečno za 13 odstotkov na leto. »Eksplozija milijarderjev ni znak živahnega gospodarstva, ampak simptom nedelujočega ekonomskega sistema,« je poudarila izvršna direktorica Oxfama Winnie Byanyima.

Plače delavcev so se od leta 2010 na svetu povečevale za povprečno dva odstotka na leto, bogastvo milijarderjev pa je raslo povprečno za 13 odstotkov na leto.

Kdor bere njihova vsakoletna opozorila, si v mislih predstavlja neznosne razmere v Bangladešu ali v kakšni šivalnici športne opreme na Kitajskem. Toda ta isti izkoriščevalski pohlep je na delu tudi v Sloveniji. V Sloveniji so od leta 2013 do leta 2016 dobički podjetij poskočili za kar 19-krat, s 169 milijonov evrov leta 2013 na kar 3,2 milijarde leta 2016. Verjetno je že res, da so bili prvi skoki še razumljivi, glede na dno krize, proti kateremu so drsela mnoga podjetja, zato so bile prve milijarde najbrž uporabljene za t. i. razdolževanje družb, kolikor te svojih preteklih grehov že niso prevalile na državo. A ko so se podjetja že zdavnaj pobrala s tal, recimo leta 2016, so dobički glede na leto prej ponovno zrasli za več kot 94 odstotkov, medtem ko se je v tistem letu povprečna bruto plača zvišala le za 1,2 odstotka. Povsem jasno je torej, komu gre potica in komu drobtinice oziroma kdo si od visoke gospodarske rasti v Sloveniji zadnja leta jemlje večinski delež.

Lastniki si zadnja leta izplačujejo rekordne dividende, menedžerji pa rekordne nagrade. Njihovo bogastvo je po mnogih ocenah že zdavnaj preseglo predkrizne standarde. Po raziskavi Združenja nadzornikov Slovenije in družbe Deloitte so se povprečni bruto prejemki članov uprav v javnih delniških družbah leta 2015 glede na leto 2014 povečali za kar 12 odstotkov, po podatkih Agencije za javnopravne evidence (AJPES) pa se masa plač, izplačanih po individualnih pogodbah, vsako leto poveča za okoli 7 odstotkov. Podatkov za leto 2017 sicer še ni, a bodo ti očitno še boljši, še višji. S Finančne uprave (FURS) so nam recimo sporočili, da se je lani pobrani davek od dohodkov pravnih oseb zvišal za rekordnih 30 odstotkov. Dobički in davek iz dobičkov so presegli vsa pričakovanja, menedžerjem se cedita med in mleko.

A ne gre le za to, da plače ne dohajajo dobičkov in dividend, da je število prodanih luksuznih avtomobilov, plastičnih operacij, luksuznih potovanj in jaht spet v vzponu. Verjetno ne bomo pretiravali, če zapišemo, da so prav delavci tragični junaki visoke gospodarske rasti v zadnjih letih, hitrega razdolževanja družb in rekordnega izvoza. Kot recimo pojasnjuje dr. Helena Jeriček Klanšček z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), njihove raziskave iz leta 2012 in 2016 kažejo na porast deleža odraslih, ki poročajo, da doživljajo vsakodnevni stres in napetost zaradi obremenitev na delovnem mestu. O tem je leta 2012 tožilo 48 odstotkov vprašanih, leta 2016 pa že 55 odstotkov. Porasle so tudi pritožbe zaradi slabih odnosov na delovnem mestu, vse to pa, poudarja Jeriček Klanščkova, »kaže na naraščanje doživljanja stresa zaradi obremenitev na delovnem mestu«. Tako tudi ni presenetljivo, da je med letoma 2008 in 2015 naraslo število izdanih receptov za antidepresive ali da se je v zadnjih letih povečalo tudi število obravnav v zdravstvenem sistemu zaradi duševnih motenj, med katerimi so najpogostejše obravnave zaradi anksioznih, depresivnih in stresnih motenj, pravijo na NIJZ.

Dobre gospodarske rezultate, zaradi katerih Slovenija dobiva pohvale mednarodnih finančnih ustanov, smo v Sloveniji v zadnjih letih dosegali z najbolj rudimentarnim izkoriščanjem zaposlenih. Pred nekaj meseci so na Fakulteti za družbene vede predstavili študijo o psihofizičnih tveganjih na delovnem mestu. Ta je pokazala, da slovenski delavci v primerjavi z drugimi državami EU več delajo, so manj zadovoljni z delovnimi razmerami, da doživljajo večjo zaposlitveno negotovost, večina pri delu doživlja stres, več kot 40 odstotkov govori o splošni utrujenosti. To raziskavo sta dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela in dr. Miroljub Ignjatović, profesorja Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, naredila leta 2012 in jo ponovila leta 2017. Se je po krizi stanje kaj izboljšalo?

»Ne,« odgovarja Kanjuo Mrčelova, »ne gre na boljše.« Podatki o psihičnih in zdravstvenih tveganjih na delovnem mestu v Sloveniji naj bi ponovno potrdili visoko intenzivnost dela. »Trendi niso dobri. Šok krize, negotovost, občutek prestrašenosti je težko zbrisati. Podatki kvečjemu kažejo, da so se ljudje navadili, celo da so obupali ali normalizirali to nenormalno intenzivnost dela in negotovosti glede prihodnosti. Gre za neke vrste samoohranitveni refleks. Sprijaznili smo se z razmerami, ki jih po novem doživljamo kot osebno težavo, ne pa težavo sistema. To so nam razkrili poglobljeni intervjuji z ljudmi. Predvsem mladi nimajo več alternativnega okvira, morda drugačnih izkušenj, na podlagi katerih bi lahko upali v kaj boljšega. Rojeni so v tej negotovosti in že prepričani, da je neproduktivno kritizirati ali se upirati.«

Nataša Trček, vodja inšpektorata za delo, je že večkrat poudarila, da v zadnjih dveh letih »delodajalci delavce silijo, da morajo delati preveč«. Zaznane kršitve pravice do počitka naj bi skokovito narasle. To je potrdila tudi lanska anketa Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) o delovnem času. Vse daljši in vse bolj fleksibilen delovni čas naj bi po njihovem vodil v izgorelost in zdravstvene težave. Skoraj 70 odstotkov Slovencev je delalo več kot 40 ur na teden, od tega devet odstotkov dlje kot 50 ur. Vsak peti delavec je leta 2016 opravil več kot 170 nadur, kar pomeni, da je namesto 12 delal vsaj 13 mesecev, v približno desetih odstotkih primerov pa nadure niti niso bile plačane. Ladi Rožič, generalni sekretar Sindikata delavcev trgovine, pravi, da delodajalci vodijo več registrov opravljenih nadur, uradnega in neuradnega. Na podlagi novega izuma neenakomerno razporejenega delovnega časa imajo na voljo delavce celo 24 ur na dan. »Ujeli smo se v past nizkih plač in visokih dobičkov,« pravi. Kot pred letom 1935 nameravajo sindikati zato stopnjevati kampanjo za ohranitev osemurnega delovnika.

Leta 2016 so dobički glede na leto prej ponovno zrasli za več kot 94 odstotkov, v tistem letu pa se je povprečna bruto plača zvišala le za 1,2 odstotka.

Zdi se, da delodajalci živijo v drugačnem svetu, na katerega so se že dobro navadili. Igor Akrapovič, ustanovitelj in lastnik podjetja Akrapovič, je minuli teden na RTV Slovenija v Odmevih poudaril, da slovenski delavci delajo le 7,5 ure na dan – nemški pa domnevno polnih osem, kar da delodajalce ogromno stane. Če je Akrapovič hotel povedati, da Nemci delajo več kot Slovenci, je popolnoma zgrešil. Slovenci so namreč rekorderji v nadurah. Nemški delavec je recimo lani, po podatkih OECD, v povprečju delal 1363 ur, slovenski pa 1682. Še huje, zaradi tehnološkega napredka v praktično vseh državah pada povprečni, realni opravljeni delovni čas, razen v Sloveniji, kjer je ta številka v istem obdobju zrasla, kot da se država vrača v zgodovino. Slovenija je dejansko edina država, članica OECD, ki »konkurenčnost« gradi na delovni intenzivnosti. Leta 2006 so slovenski delavci v povprečju delali 1667 ur, danes 15 ur več. In to očitno tudi zelo hitro. Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu recimo izpostavlja, da v Sloveniji največ delavcev v vsej EU trdi, da morajo biti pri delu zelo hitri.

Delavci so tragični junaki visoke gospodarske rasti, hitrega razdolževanja družb in rekordnega izvoza. Stopnja stresa na delovnem mestu se je v zadnjih letih izrazito povečala.

Delavci so tragični junaki visoke gospodarske rasti, hitrega razdolževanja družb in rekordnega izvoza. Stopnja stresa na delovnem mestu se je v zadnjih letih izrazito povečala.
© Borut Krajnc

Slovensko tekmovanje v intenzivnosti dela, z mišicami namesto z možgani in s ceneno delovno silo namesto z večanjem produktivnosti, katere rast je v zadnjih letih značilno nižja od tiste v vsem dolgem obdobju pred krizo, se kaže še na mnoge druge načine. Ekonomist Franček Drenovec recimo izpostavlja zmanjševanje deleža končne porabe gospodinjstev v BDP-ju. Zaradi razmeroma nizkih plač ljudje seveda manj trošijo. Gospodinjstva danes relativno glede na BDP trošijo tako malo, kot so davnega leta 1992, je izračunal Drenovec. Zaradi ohranjanja nizkih plač letos že tretjino povečevanja skupne zaposlenosti predstavlja zaposlovanje tujcev, torej ekonomskih migrantov. V normalnih razmerah je seveda smisel »rasti« rast blaginje prebivalstva, poudarja Drenovec: »Krize ni več, brezposelnost je vse manjša. Za delodajalce in neoliberalne vlade tako ljuba floskula, da gre za ustvarjanje delovnih mest, zaradi česar morajo biti plače nizke, je že odslužila. Zdaj bi moralo iti za, recimo, zviševanje kvalitete delovnih mest. Rasti ne sme več poganjati, kot v krizi, novo zaposlovanje, ampak rast produktivnosti.« A če imajo že leta takšne fenomenalne dobičke, zakaj bi se menedžerji s tem sploh ukvarjali?

Zahteve zaposlenih v javnem sektorju po odpravi vseh še preostalih varčevalnih ukrepov in zahteve sindikatov ter stranke Levica po občutnejšem dvigu minimalne plače se zato zdijo povsem upravičene, če ne že nujne. Tudi tiste najbolj drzne. Gospodarska zbornica bi privolila v uskladitev minimalne plače z inflacijo, tj. dvig za 1,7 odstotka, ministrstvo za delo predlaga 4,7-odstotni dvig minimalne plače na 638 evrov neto, Levica pa predlaga minimalno plačo, ki bi bila 20 odstotkov višja od minimalnih življenjskih stroškov, torej 736 evrov neto. »Delavec mora za osemurno delo prejeti še neki presežek, s katerim si lahko privošči tudi nenujne življenjske stroške. Že v 19. stoletju – o tem piše Marx – mezda ni bila določena kot goli minimum, ampak je vsebovala še nekaj nenujnih stroškov. Marx anekdotično pravi, da v Franciji še strošek vina, v Angliji pa piva,« pravi dr. Marko Kržan, svetovalec Levice. V Sloveniji se za zdaj minimalna plača vzdržuje na ravni osnovnih življenjskih stroškov, zaradi česar je tudi med delovno aktivnimi stopnja revščine v letu 2016 znašala 6,1 odstotka. »Mi bi radi to logiko, da je plača reducirana na goli minimum, prekinili, in to je bistvo našega predloga,« dodaja Kržan.

Dobre gospodarske rezultate, zaradi katerih je Slovenija deležna pohval mednarodnih finančnih ustanov, smo v Sloveniji v zadnjih letih dosegali z najbolj rudimentarnim izkoriščanjem zaposlenih.

Delodajalske organizacije seveda trdijo, da bi večji dvig minimalne plače prinesel večjo brezposelnost, njihovi apologeti, kot sta recimo ekonomista dr. Milan Vodopivec in dr. Suzana Laporšek s Fakultete za management Univerze na Primorskem, pa, da »visoka minimalna plača lahko povečuje tveganje revščine, tako da povzroča brezposelnost zaradi izgube službe in zmanjšanja priložnosti za zaposlitev,« kot sta zapisala v svojem kontroverznem članku, objavljenem v Sobotni prilogi Dela, v katerem sta predlagala, da bi najnižje plače s subvencijami pomagala dvigniti država. Kot da gre pri teh plačah za socialno pomoč ali miloščino. »Imamo mnogo držav, recimo ZDA, ki so desetletja živele z argumentacijo, da bo zmanjšanje obremenitev podjetij pripeljalo do veliko boljšega položaja delavcev in gospodarstva. ZDA so tak tipičen eksperiment. A vidimo, da to ne drži. Revščina je v teh državah večja kot prej,« odgovarja Kanjuo Mrčelova. Drenovec pa celo, da bi bil sindikalni pritisk na delodajalce edina pot iz slepe ulice. Tak pritisk po zvišanju plač, po nižanju intenzivnosti dela, krajšem delovniku ne bi zmanjšal konkurenčnosti, kot trdijo delodajalci, ampak bi jih prisilil k drugačni organizaciji dela. Zdaj je čas, meni, tudi za višanje davčnih stopenj, recimo prispevnih stopenj za okrepitev financiranja javnega zdravstva, za višanje obdavčitve dobičkov, ki so v Sloveniji skoraj na ravni evropskih davčnih oaz in podobno. Predvsem menedžerji naj bi trenutno živeli in delali v precej lagodnih razmerah. »Sama sem prepričana, da izplačujejo podjetja z isto dodano vrednostjo na zaposlenega v tujini višje plače kot v Sloveniji. Še posebej podjetja, ki so v slovenskih regijah monopolisti, si lahko privoščijo marsikaj,« nam je povedala Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.

Slovenija je dejansko edina država, članica OECD, ki »konkurenčnost« gradi na delovni intenzivnosti. Leta 2006 so slovenski delavci v povprečju delali 1667 ur, danes 15 ur več.

Vprašanje je, ali ni rubikon že prestopljen, ali niso slovenski delavci zaradi šokov preteklih let tako prestrašeni in »normalizirani«, da bodo raje izbrali razne tečaje tipa »Obvladajmo stres za zdrava delovna mesta« ali druge terapevtske delavnice, ki zadnja leta rastejo kot gobe po dežju, kot pa stavko. To pa je morda tudi razlog, zaradi katerega v zadnjem obdobju stavkajo le še zaposleni v javnem sektorju. Ki tako ostajajo nekakšen zadnji branik upora proti krivicam in še zadnje pribežališče prepričanja, da mnoge težave vendarle niso zgolj osebne zadeve, psihološke motnje posameznika.

Minimalna plača kot miloščina

Statistične akrobacije z življenjskimi stroški Določitev minimalne plače in njeno usklajevanje z vsakoletno inflacijo sta tesno povezana z vsakoletnimi izračuni osnovnih življenjskih stroškov, torej stroškov, ki so v Sloveniji nujno potrebni za preživetje neke osebe. Izračun osnovnih življenjskih stroškov, ki navadno predstavljajo tudi prag tveganja revščine, za ministrstvo za delo opravljajo na Inštitutu za ekonomska raziskovanja (IER), kjer skupino vodi raziskovalka dr. Nada Stropnik. Stropnikova si pri tem recimo pomaga z anketo o porabi gospodinjstev, s prehrambnimi načrti za določene tipe potrošnikov, ki jih pripravlja Nacionalni inštitut za javno zdravje, in podobno.

Lani je tako inštitut izračunal, da so leta 2016 minimalni življenjski stroški znašali 613,41 evra na mesec, a 613 evrov mesečno je danes tudi neto višina minimalne plače. Avtorji raziskave so tako recimo opozorili, da bi 613 evrov na mesec morala leta 2016 znašati denarna socialna pomoč, »kot trajni prejemek samske osebe ali prve odrasle osebe v družini na ravni minimalnih življenjskih stroškov za odraslo osebo«, seveda pa bi morala biti minimalna plača višja od minimalnih življenjskih stroškov, zato da se ne izniči spodbuda za delo. Minimalna plača je tako danes v Sloveniji v resnici miloščina.

A pri izračunu osnovnih življenjskih stroškov obstajajo še druge akrobacije, na katere so nedavno opozorili v Delavski svetovalnici. Leta 2009 so namreč za izhodišče izračuna osnovnih življenjskih stroškov vzeli dve varianti, prvo, v kateri so upoštevali podatke 40 odstotkov gospodinjstev z dna dohodninske lestvice, in drugo, v kateri so upoštevali življenjske stroške 20 odstotkov gospodinjstev z dna dohodkovne porazdelitve. Ker so leta 2009 uporabili drugo varianto 20 odstotkov, so leta 2016 z njo tudi nadaljevali. A če bi se na ministrstvu za delo odločili, da uporabijo prvo varianto (40 odstotkov), bi, kot so izračunali v Delavski svetovalnici, osnovni življenjski stroški bili ne 613, ampak 690 evrov.

Nada Stropnik priznava, da so te odločitve v osnovi arbitrarne. Pri čemer kot zanimivost dodaja še en primer iz Evropskega statističnega urada. Pred leti je evropski statistični urad Eurostat pri izračunu praga tveganja revščine uporabljal kriterij »50 odstotkov povprečnega ekvivalentnega razpoložljivega dohodka«, nato pa so se odločili, da bodo raje uporabili drugačen standard, in sicer »60 odstotkov mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka«. Statistiki dobro vedo, kakšna je razlika med kategorijama. V prvem primeru imajo skrajne, predvsem najvišje vrednosti večji vpliv na končni izračun. Z drugimi besedami, zaradi vse večjih razlik med bogatimi in revnimi so visoki dohodki najbogatejših začeli statistično »preveč« vplivati na izračun praga tveganja revščine. Zato so se v Eurostatu enostavno odločili za formulo, pri kateri so ekstremno bogate malce odmislili …

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.