Fenomen, ki ima izvor v dobi fašizma 

V Narodni galeriji in Galeriji Fotografija sta do 31. marca na ogled razstavi najpomembnejših italijanskih fotografov iz obdobja neorealizma

Narodna galerija je v sodelovanju z Galerijo Fotografija pripravila razstavo več kot 200 fotografij najpomembnejših italijanskih fotografov iz obdobja neorealizma. Poleg originalnih srebroželatinastih fotografij so preko revij, knjig in filmskih plakatov predstavljena tudi druga umetniška področja, kot sta film in književnost ter njihova simbioza s fotografijo. Raziskave italijanskega neorealističnega kulturnega gibanja (Neorealismo) so se povečini posvečale literaturi in filmu. Razumevanje vloge fotografije v tej dobi je bilo slabo, čeprav je neorealizem prav v fotografiji dosegel najboljši izraz. 

V Narodni galeriji je na ogled pregledna razstava Neorealizem – nova podoba v Italiji 1932–1960, ki raziskuje obstoječe odnose med fotografijo in drugimi umetniškimi področji, kot sta film in književnost. Projekt predstavi tudi novo razlago fenomena neorealizma, katerega izvor bi lahko našli v dobi fašizma. Vse podobe in dodatno gradivo so tematsko predstavljeni tako, da izpostavijo glavne značilnosti neorealistične podobe in postavijo delo sočasnih fotografov v ustrezno perspektivo.

Razstava je sestavljena iz različnih poglavij. Začne se pri privilegiranem pogledu fotografije in pri skoraj 300 predmetih raznolike tipologije. Nadaljuje se s klasičnimi fotografijami in prvotnimi forumi, kjer so bile predstavljene. Ilustrirane revije, knjige fotografij in razstavni katalogi so močno vplivali na evolucijo fotografskega izraza. Poglavje, posvečeno književnosti neorealizma, predstavlja dela, ki so zaznamovala dobo in vplivala nanjo, in glavne avtorje. Svet filma pa predstavljajo najbolj znani filmski plakati in odlomki iz najpomembnejših filmov.

Narodna galerija je v sodelovanju z Galerijo Fotografija pripravila razstavo več kot 200 fotografij najpomembnejših italijanskih fotografov iz obdobja neorealizma.

Razstavljajo: Carlo Bavagnoli, Gianni Berengo Gardin, Piergiorgio Branzi, Alfredo Camisa, Mario Carbone, Mario Carrieri, Tranquillo Casiraghi, Alfa Castaldi, Cesare Colombo, Carlo Cosulich, Carlo Dalla Mura, Pasquale De Antonis, Mario De Biasi, Nino De Pietro, Mario Dondero, Ernesto Fantozzi, Tullio Farabola, Mario Giacomelli, Giancolombo, Mario Ingrosso, Alberto Lattuada, Giuseppe Leone, Sante Vittorio Malli, Cecilia Mangini, Nino Migliori, Ugo Mulas, Federico Patellani, Franco Pinna, Stefano Robino, Fulvio Roiter, Chiara Samugheo, Tazio Secchiaroli, Enzo Sellerio, Roberto Spampinato, Pablo Volta, Ugo Zovetti in drugi.

V Galeriji Fotografiji pa je na ogled samostojna razstava z naslovom Petdeseta, ki predstavlja fotografije enega najpomembnejših avtorjev italijanskega neorealizma Nina Migliorija. Od začetka se je posvečal neorealistični fotografski pripovedi, hkrati pa se je loteval tudi novih in originalnih, eksperimentalnih pristopov in materialov. 

"Nino Migliori je med leti 1948 in 1959 ustvarjal v severni, leta 1956 pa v južni Italiji. Njegov pristop k fotografiji je bil popolnoma nov ter neprimerljiv z ostalimi italijanskimi in evropskimi fotografi. Migliori ni želel ponuditi le dokumentacije; predvsem je želel vzpostaviti dialog z ljudmi, ki jih je fotografiral, ter s svojimi fotografijami sestavljati zgodbe. Zato Migliori uporablja sekvence, na primer zaporedni posnetki treh črno oblečenih žensk na svetlih kamnitih stopnicah. Miglioriju nikoli ne moremo očitati trivialnosti, saj prostor opazuje in beleži na zelo oseben način. Njegove fotografije arhitekture južne Italije moramo razumeti kot enkraten posnetek, kot strnjeno pripoved, v kateri lahko opazimo posamezne zgodbe: tisto o perspektivičnem pogledu na vas, drugo o ženskah, ki se držita za roke, ter vse ostale, v katerih zgodbo postopoma odkrivamo.

Presenetljivo je, da je Migliori zgodbe odkrival, ko je opazoval portretirance ter se z njimi zapletal v dolge pogovore, preden jih je fotografiral.

Presenetljivo je, da je Migliori zgodbe odkrival, ko je opazoval portretirance ter se z njimi zapletal v dolge pogovore, preden jih je fotografiral. Miglioriju so priljubljeno ozadje predstavljali tudi pragovi hiš v južni Italiji. Tam je s kamero Rolleiflex posnel dinamične fotografije hierarhično postavljenih figur na pragovih, jasnih, a razgibanih, kjer je v vsakem posnetku prisotna svetloba iz ozadja, element prekinitve ali pa gib, ki se nanaša na zgodbo. Svetloba je impresivno uporabljena v vseh njegovih delih. Naj bodo to bleščeče luči ali temačne, globoke sence; okna v temi in figure, ki delujejo kot prikazni, v zgodbah ustvarjajo drugačne občutke. Migliori je odkril nov način fotografiranja, saj je združil filmski pristop, družbeno napetost časa, pomen in moč pripovedovanja skozi fotografijo s pomočjo izjemne domišljije in senzibilnosti," je zapisal Arturo Carlo Quintavalle.