MLADINA Trgovina
Janko Lorenci

Janko Lorenci

2. 2. 2018  |  Mladina 5  |  Kolumna

Nekaj manjka

Osamljenost postaja epidemična

Za kuliso nenehnega vrvenja na ulicah, stadionih, v supermarketih, na tv, družabnih omrežjih ... se skriva nasprotje tega mrzličnega mrgolenja – osamljenost. Človek je družbeno in družabno bitje, sodobno življenje pa mnoge sili v osamljenost, ki dobiva razsežnosti epidemije.

Biti včasih sam še ne pomeni biti osamljen, občasna samost je za marsikoga potreba. Osamljenost je nekaj drugega, je občutek, da nikamor ne spadaš, da nikogar ne zanimaš. Je neizogibna, je vedno bila in vedno bo. V marsičem zaradi bioloških razlogov – vsi se staramo in tisti, ki živijo skupaj, pač niso programirani za enako dolgo življenje. Eden v paru vedno ostane sam in pogosto osamljen. Ženske so glede tega na slabšem, ker živijo dlje, a to prednost plačajo z daljšo osamljenostjo (no, včasih si tudi oddahnejo).

Toda pogosto so osamljeni tudi ljudje mladih in zrelih let. Razlogov za to je veliko. Poglavje zase so razhajanja med partnerji, za kar imamo k sreči odlično zdravilo – čas. Številni mladi ljudje ne morejo do stanovanja in si zato ne omislijo družine, kar lahko vodi v osamljenost; če ne prej, na stara leta. Močan dejavnik osamljenosti je delo, vedno pogosteje časovno, in sicer tako intenzivno (izkoriščevalski delodajalci, opravljanje več služb za preživetje), da človeka povsem okupira in ga izloči iz družbenega življenja. Osamljeni so lahko tudi otroci, zlasti edinci, če se za njihove starše vse vrti okoli dela.

Osamljeno življenje je lahko povezano tudi s tehnološkim razvojem. Internet, družbena omrežja, računalniške igrice, pametni telefoni ... vabijo homo ludensa v svoj svet in nekatere povsem posrkajo. Glede osamljenosti so – podobno kot delo, ki je lahko tlaka, a tudi vir ugodja – izrazito dvorezni. Po eni strani osamljence branijo pred občutkom osamljenosti, po drugi strani jih vanjo pehajo, nekatere celo popolnoma osamijo. Vsekakor so le nadomestek za živo druženje – podobno, kot je potrošništvo zaradi potrošništva surogat, ki ljudi ne zmore potolažiti, uničuje pa okolje.

Veliko ljudi spravlja v osamljenost revščina. Z usihanjem socialne mobilnosti postaja tako rekoč dedna – reven se rodiš, reven umreš (in bogat se rodiš, bogat umreš). Revščina je v družbi varljivega statističnega izobilja vseh tesno povezana s socialnim razslojevanjem, to pa z neoliberalnim kapitalizmom in njegovimi ideološkimi zapovedmi, zlasti trdim individualizmom in pretirano tekmovalnostjo. Če jima podležeš, si lahko osamljen, čeprav se okoli tebe tre ljudi. Če vedno ostro tekmuješ, če te v tekmovalca vzgajajo že doma, če se ta vzorec nadaljuje v šoli, na delovnem mestu in v življenju na splošno, nujno osamevaš. Današnjim generacijam z vseh strani pridigajo: sam si določaš usodo, nase misli, ne zanimaj se za družbo. Po domače: bodi egoist. Gre za zavestno, ideološko pogojeno drobljenje, atomizacijo družbe. Zato ne tekmujejo samo posamezniki, ampak se med seboj tolčejo tudi različni deli družbe pod polit-ekonomsko smetano – kar je zanjo idealno stanje.

Skratka, osamljenost je po eni strani zelo individualna, intimna stvar, po drugi pa izrazit, vedno bolj razširjen družbeni fenomen. Že če upoštevamo samo starejše, tiste, ki jih okupira delo, in reveže, zlahka pridemo do velike večine prebivalstva. To pomeni, da ogroža tako rekoč vse.

Včasih se zdi, da ji posvečamo preveč pozornosti. Vendar ni nedolžna. Osamljen človek je nesrečen ali vsaj ne polno živeč človek. Študije in statistika dokazujejo, da osamljenost ni zgolj slabo počutje, pogrešanje drugih, ampak vzrok številnih duševnih in telesnih bolezni. Bolezni pa takega bolnega osamljenca pahnejo v dvojno osamljenost – sam in še bolan med zdravimi. Ker postaja pojav množičen, čedalje huje pritiska tudi na zdravstvo in javne blagajne.

Ubogemu človeštvu se dogaja prava epidemija med seboj povezanih tegob – osamljenosti, raznih fobij, duševnih bolezni, samopoškodovanj, depresij itd. Svet je statistično vedno bolj bogat in tehnično napreden, hkrati pa neznosno poln kričeče neenakosti, negotovosti, izgubljene samoumevnosti, da se bo otrokom godilo bolje ali enako kot nam. V ljudeh že ždi tudi tesnoba zaradi propadanja okolja, celo strah pred jedrsko vojno oživlja. Ob tem je človek, ponovimo, izrazito družbeno in družabno bitje, ki potrebuje druženje, občutek varnosti, predvidljivosti, zaupanja v prihodnost. Zdaj večina ve ali zamolklo čuti, da je s sistemom, ki zase pravi, da zanj ni alternative, nekaj strašno narobe. Hkrati ta večina čuti globoko nemoč, da bi kaj spremenila. Vse to moreče vpliva na posameznika in vso družbo. In v tem vzdušju je še huje biti sam, osamljen.

Hudo je, če se ti zdi, da ne spadaš nikamor, ne v družino, ne v delovni kolektiv, morda celo v svojo državo ne. Ali če povsod okoli sebe vidiš tekmece, tujce in sovražnike. Toda osamljenost kljub vsemu ni neozdravljiva tegoba. Individualne osamljenosti pogosto zdravi že čas, ki ti npr. prinese novega partnerja, v redu delo itd. Iz nje pa se praviloma najlaže izkopljemo – in to v vsaki starosti – s trudom, da bi bili, rečeno staromodno, dobri ljudje, z druženjem, sodelovanjem, angažiranjem, povezovanjem v ožje ali širše skupnosti. To so magične besede, tudi ko gre za družbeno raven: ni drugega načina, da se ta surova, sprta, zbegana, ustrahovana družba neha pogrezati. Sodelovanje in povezovanje sta človeku omogočila, da si podredi svet, pravi N. Harari. Če imata tako magično moč, lahko zavoženi svet kljub vsemu spremenita na bolje. To je sporočilo za neprivilegirane. Privilegiranci so že povezani, sodelujejo in se hahljajo drobirju spodaj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.