MLADINA Trgovina

Matej Bogataj

9. 2. 2018  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Knjiga

Andrej Volos: Vrnitev v Pandžrud

Prevod Simon Dobravec, spremna beseda Urša Zabukovec. Cankarjeva založba (Moderni klasiki, 97), Ljubljana, 2017 445 str., 37,96 € Prebral: Matej Bogataj

+ + + +

Slepota dvornih pesnikov

Rudaki je bil perzijsko-tadžiški pesnik iz 9. stoletja, izmojstren v orientalskih tradicionalnih pesniških oblikah. Mladi in nadarjeni pesnik je z leti postal car poetov, nekakšen delovodja in mentor številnim kolegom na dvoru, katerih glavna naloga je bila postavitev spomenika suverenu, vezirju Nazru. Ker spomenik v islamu ne sme biti podoba ali kip, so mu ga postavljali v poeziji in žanru primerno brezsramno veličali njegovo slavo.

Vendar sta milost in slava minljivi, takšni pa sploh: z zamenjavo oblasti in zaradi verskega delovanja so Rudakija (ta je bil, tako kot njegov vezir, strpen do različnih ločin znotraj islama in odprt tudi do tistih, ki so pripadali preziranim in preganjanim herezijam pri tolmačenju Korana) oslepili in izgnali. Roman Vrnitev v Pandžrud, ki je prejel rusko različico nagrade booker, je tako popis poti slepega starca v izgnanstvo v rojstno vas iz razkošja buharskega dvora, na kateri ga spremlja in vodi mladenič.

Potovanje je obenem priložnost za hiter pregled pesnikove življenjske poti in kariere in seveda za poetološka vprašanja o razmerju med tradicijo in inovacijo, razpravljajo o rabi arhaizmov in približevanju govora ljudskemu, namesto učenemu dvornemu. Rudaki je inovator, ne samo spreten stihoklepec, na preži za vsako nabreklo metaforo gojencev in prav pesniško samovšečen, politično pa zaslepljen: spogledovanje z oblastniki, tuzemsko slavo in bogastvom so kamni spotike na poti v slepoto in pekel pregnanstva.

Andrej Volos

Andrej Volos
© arhiv založbe

Ruski pisatelj Andrej Volos (letnik 1955), ki se je rodil blizu Pandžruda, je nedvomno natančno preučil takrat duhovno izredno razgiban in politično pregret muslimanski svet, spore med šiiti in suniti s podsortami tipa sufiji, izmaeliti ali fatimisti, postopen vzpon Turkov, ki so bili večinoma vojščaki in garda, torej divja in militantna alternativa bolj kulturnemu in ekumenizmu naklonjenemu dvoru vezirja Nazra. Seveda je Koran glavna referenca v razpravah o vsem, o obliki stvari in pesniških oblikah, in Volos v cikličnih, vloženih zgodbah posnema ne le orientalski način pripovedi, ki izhaja iz ustnega slovstva, temveč sta temu prilagojeni tudi metaforika in hierarhija komparacij.

Vrnitev v Pandžrud tako na potovalni okvir nalepi razne epizode, od tiste o pesnici, ki se izdaja za vodenoglavca za zaveso, da je deležna predavanja iz poetike, do živahnih popisov svatb in dvornih zakladov in šeg in z ničimer omejenega oblastnega absolutizma. Včasih so epizode tudi malce ohlapne in spisane v Orientu lastni nabrekli leporečnosti, v skladu s tradicijo, ki jo priklicuje. Sicer pa se z zgodovinsko raziskavo podprt roman naslanja na tisto linijo ruske sodobne proze, ki se pri iskanju duhovnega spogleduje z Vzhodom, kot recimo tudi rojaka Viktor Pelevin in Vladimir Sorokin.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.