MLADINA Trgovina

Enkrat prijatelji, drugič rivali, tretjič sovražniki

Sorodna naroda, ki bi v zgodovini kaj lahko postala eden

Oboroženi specialci na obeh straneh meje pri Hotizi septembra 2006

Oboroženi specialci na obeh straneh meje pri Hotizi septembra 2006
© Luka Novak

Ste kdaj skušali tujcu razložiti, v čem je bistvo hrvaško-slovenskega mejnega spora? Tudi če je strokovnjak za nacionalna vprašanja in meddržavne odnose, vas bo samo debelo gledal. Če ga peljete na piranski zvonik in mu od tam pokažete tisti zalivček, ki ga brez težav preplava povprečno izurjen plavalec, bo razumel še manj. In kaj si bo šele mislil, ko mu boste povedali, da Slovenija v arbitraži ni dobila izhoda na odprto morje, kar je bil njen namen, meja na kopnem pa je v njeno škodo in še naprej seka dvorišča, hiše, celo spalnice. Da jo pri vasi Brezovica na razdalji treh kilometrov prečkate petkrat ali šestkrat. Zato, da pridete do novozgrajenega, a praznega mejnega prehoda z lično pokošeno travico, ki ga Hrvati ne priznavajo in so do svojih hiš zgradili obvoznico. Da je danes slovensko-hrvaška meja ožičena in zastražena bolj, kot je bila meja med fašistično Italijo in ustaško NDH med drugo svetovno vojno. Da se slovenski predsednik širokousti, kako je z arbitražnim sporazumom skorajda preprečil vojno, hkrati pa tetoviranega delfinčka razkazuje po hrvaških plažah. Da ima zunanji minister počitniško hišo na Hrvaškem, tja pa gre vsako poletje tudi milijon Slovencev. In da si slovenska država, čeprav ji je razsodba v škodo, fanatično prizadeva, da bi arbitražo uresničila, hrvaška, ki je, ozko gledano, dobila precej več, pa prav tako fanatično, da je ne bi. Da se gresta državi v tistem zalivčku ribiško vojno, čeprav rib v njem ni niti za večji turistični piknik. Da padajo težke besede, kakršne navadno poslušamo pred začetkom oboroženega spopada. Seveda na koncu obupate. In rečete: balkanski »inat« pač.

Pomemben del hrvaških medijev je že dalj časa poln negativnih zapisov o Slovencih in njihovi protihrvaški politiki, ki da sega od Korošca in prek Kardelja in Kučana do sedanjih oblasti. Nacionalizem (večidel tudi ustaštvo) je danes na Hrvaškem postal nekaj samoumevnega, najbrž velika večina Hrvatov tega niti ne opazi in ima vse skupaj za »normalno«. Populizem, zavračanje liberalnih vrednot, pozivanje k obrambi nacionalne suverenosti so pač značilnost postkomunistične Srednje in Vzhodne Evrope. Države, ki so trdile, da želijo pripadati liberalni Zahodni Evropi in da imajo do tega pravico, danes, ko so članice, kot pravi poljski sociolog in zgodovinar Jan Tomasz Gross, te vrednote najbolj zavračajo. Edino, kar jih pri EU dejansko zanima, je denar brez recipročnosti. Res tudi Slovenija v nekaterih segmentih ni daleč od Hrvaške. A na splošno je le precejšnja razlika, ki izhaja (tudi) iz tega, da družbenega ozračja v Sloveniji ni ustvarila politična (proustaška) emigracija kot na Hrvaškem.

Hrvaško-slovenski odnos se danes definira z dvema nasprotujočima si tezama. Po eni, dolgo prevladujoči, naj bi bili brez nacionalnega sovraštva, kakršno vlada med Hrvati in Srbi ali Srbi in Albanci. Torej vedno prijateljski. Šlo naj bi za sorodna naroda, ki bi v zgodovini kaj lahko postala eden. Po drugi, ki v hrvaški javnosti postaja vse pomembnejša, naj bi bili Slovenci Hrvatom vso novejšo zgodovino sovražni, kar naprej naj bi bili (s Srbi) kovali proti njim zarote in sklepali kupčije na njihov račun, nazadnje pa so »prodali« Hrvaško Srbiji, kot sta Francija in Velika Britanija leta 1938 Češkoslovaško Hitlerju.

Hrvaška in slovenska politika sta bili od sredine 19. stoletja sorodni in povezovalni, izhajali sta iz ilirizma in nato jugoslovanstva znotraj Avstro-Ogrske (t. i. trializem) in nazadnje zunaj nje. Težava pri obeh narodih je »prekletstvo majhnega števila«, od tod dilema, ali samostojna naroda ali skupaj z drugimi južnimi Slovani en sam. Tu kakšnih velikih razlik v zgodovinskih pogledih ni, večina Hrvatov in Slovencev o tem delu zgodovine tako ne ve skoraj nič. Očitki se začnejo pri času med obema vojnama, ko naj bi Slovenci paktirali s Srbi, izdajali avtonomistične ideje, dr. Anton Korošec pa naj bi bil v ozadju atentata na vodilnega hrvaškega politika Stjepana Radića in še nekaj hrvaških poslancev leta 1928 v jugoslovanski skupščini. Atentator, srbski poslanec Puniša Raćić, je bil sicer po pričevanju Koroščevega tajnika večer pred streljanjem res na avdienci pri Korošcu, tedaj ministru za notranje zadeve. Zaradi tega je bil ta na Hrvaškem osovražen, čeprav so obstajala tudi obdobja zavezništev (v razpravah o vidovdanski ustavi pa sredi dvajsetih let, ko je bil močan, a od srbskih radikalov tudi izigran t. i. federalistični blok, pa v času punktacij, to je pisanja nacionalnih programov na začetku tridesetih let in še v nekaterih primerih). »Paktirali« s Srbi (s slovenske strani liberalci in Slovenska ljudska stranka, vedno je bil prvi ali drugi blok pač v vladi) pa so oboji, Slovenci in Hrvati. Pri čemer bi bilo seveda treba definirati, kaj je normalno politično sodelovanje v vladah, kaj pa »paktiranje« in izigravanje drug drugega. Brez dvoma sta Slovence oziroma SLS oziroma federalistični blok prva »izdala« Radić in Hrvaška kmečka stranka, ki sta po začetnem zavračanju dinastije Karađorđevićev in vidovdanske ustave leta 1925 vstopila v vlado. Po njenem propadu leta 1927 sta vanjo vstopila Korošec in SLS in v njej ostala tudi po novih volitvah in nato streljanju v skupščini, po katerem je Korošec postal edini nesrbski predsednik vlade med obema vojnama, SLS pa je v vladi ostala tudi po njegovem odstopu in v zgodnjem obdobju šestojanuarske diktature. Na oblast je znova prišla leta 1935, Koroščev vpliv pa se je izgubil s sporazumom Cvetković-Maček tik pred začetkom vojne v Evropi leta 1939, ko so si Hrvati in Srbi razdelili Bosno in Hercegovino, novonastala Hrvaška pa je dobila avtonomijo (ki se zaradi vojne sicer ni uresničila). Razpravljati o teh zadevah zunaj konteksta časa in tedanjih razmerij v skupni državi (v kateri se je zamenjalo 40 vlad, strankarski politiki pa lahko sledijo zgolj dobri poznavalci) je politikantstvo. Vsak, ki zgodovino Jugoslavije pozna vsaj na srednješolski ravni, pa ve, da so bili vedno ključni hrvaško-srbski odnosi, ki so jo nazadnje tudi pokopali.

Obdobje slovensko-hrvaških odnosov, ki ga bo treba zgodovinopisno res postaviti na novo, je obdobje druge svetovne vojne. Koroščevi nasledniki (dr. Fran Kulovec) so še pred napadom na Jugoslavijo upali, da bo Hitler Slovenijo povezal z ustaško Hrvaško, ki je dobila protektorat, vendar se to ni zgodilo. (Korošec si je sicer do smrti decembra 1940 pri Nemcih skrivaj prizadeval za ločen slovenski protektorat.) Slovensko-hrvaško politiko je torej družilo vnaprejšnje izdajstvo Jugoslavije. Oktobra 1943 je tudi poglavnik NDH Ante Pavelić (domnevno na nemško pobudo in v pričakovanju konca vojne) predlagal, da bi se Slovenci in Hrvati združili v konfederacijo, v kateri bi imeli državi vsaka svoj parlament in skupni parlament, zunanje zadeve in vojsko. Leta 1944 je v slovenskih katoliških krogih (najbrž na tej podlagi) nastal projekt konfederacije slovenskega ozemlja z NDH pod naslovom Temeljna načela za državno zvezo med Nezavisno državo Hrvatsko in Slovenijo, ki pa se ni uresničil.

V času socialistične Jugoslavije je bilo zamolčevano, da je ustaška NDH okupirala del slovenskega ozemlja. Šele zadnja leta se to riše tudi na zgodovinske zemljevide. V primerjavi z drugimi tremi okupatorji je šlo za razmeroma majhen del, a tako je pač Hrvatom določil Hitler. Sami bi šli do Triglava, če bi bilo le mogoče, saj je bilo slovensko ozemlje kot del velike ustaške Hrvaške vrisano že v zemljevide, ki so jih razširjali pred vojno. Slovenci naj bi bili »alpski Hrvati« in naj bi dobili neke vrste avtonomijo. Med vojno je NDH dobila nekaj vasi, ustaška država pa se je zajedla kar globoko v slovensko ozemlje. Z mejnikom označena tromeja med Italijo, Nemčijo in NDH, ki smo jo v okviru projekta o okupacijskih mejah nedavno odkrili, je le nekaj sto metrov od središča cvička, Gadove peči (glej: https:// www.facebook.com/OkupacijskeMeje/).

Zgodbe o ustaškem nasilju ob italijansko-NDH-jevski meji, ki jih pripovedujejo domačini, so grozljive. Pa tudi o razmerah onkraj meje. Takole je nedavno pričal Jožef Klepec s Krasinca dr. Božidarju Flajšmanu: »Nekateri hrvaški državljani so tam Žide vozili čez vodo. Ljudje so pripovedovali, da so bili bogati, nekatere so tudi okradli. Okradli so jih ti, ki so jih vozili čez Kolpo. Ko so prišli na drugo stran reke, so kričali, da so Italijani, bejžmo, bejžmo. Židi so poskakali ven, oni pa s čolnom, polnim robe, nazaj na hrvaško stran. Ljudje so bili v taki stiski pa so jih okradli. To ni bilo pošteno. Židi so nosili s seboj prtljago, drugače pa so imeli v glavnem denar – zlato, cekine. Spominjam se, ko sem še v šolo hodil, da sta šla oče in mati na Hrvaško kupit te cekine, da so jih nato nosili zobarom. To je bilo kvalitetno zlato … cela dolina si je s temi cekini zobe delala. Židi so bežali iz Hrvaške, kam so potem šli, mi ni bilo znano.«

Radatovići, slovenska vas s srbskim prebivalstvom, je med vojno imela srečo, ker je pripadla Italiji, saj bi sicer gotovo doživela pogrom. Manj sreče ima danes. Je pod Hrvaško, čeprav je večina prebivalcev leta 1990 podpisala peticijo za priključitev k Sloveniji. Organizatorja podpisovanja in njegovo ženo so hrvaški policisti v spektakularni akciji tedaj aretirali in oba za leto dni zaprli v samico ter obtožili vohunstva, a sta ga bila nato na sodišču oproščena.

Dobri odnosi so se končali ob napadu na Slovenijo. Tuđman v svoji protislovni in zmedeni politiki nikoli ni mislil na skupno obrambo, ampak se je skrivaj pogovarjal z Miloševićem o delitvi BiH.

Deset tisoč slovenskim izgnancem na Hrvaško se je med drugo svetovno vojno godilo zelo slabo, imeli so jih za sovražnike. V hrvaških koncentracijskih taboriščih je bilo več kot 400 Slovencev, umrlo jih je 277 (največ v Jasenovcu, 204, med njimi tudi nekaj duhovnikov). Ustaši so poleg tega vdirali na slovensko ozemlje, pobijali, mučili in morili. Kot na podlagi matičnih knjig in mrliških listov ugotavlja dr. Peter Mikša, so ustaši še tri tedne po nemški kapitulaciji, konec maja 1945, umorili več ljudi, tudi žensk (npr. na Boču). In to gotovo ni zadnje, kar smo odkrili.

Znani slovenski pisatelj in partizan Vitomil Zupan v črtici iz leta 1945 opisuje, kako je pod ogulinskimi hribi vodil uspešno partizansko zasedo proti ustašem. Konča takole: »Preiščem mu žepe. Najdem sliko, kjer se je dal slikati z nožem med zobmi. Rezilo noža je pobarval krvavordeče. Zadaj je bilo zapisano: Čokolon, to je poljubac. In torba? Z veliko radovednostjo smo jo odprli. V njej je bilo kakih tristo in štirideset parov človeških oči. V posebni vrečici so bile modre oči. Na vrečo je napisal s tintnim svinčnikom: plave djevojačke oči za Antu Pavelića.«

Sodelovanje slovenskih in hrvaških partizanov je odnose postavilo na nove temelje, čeprav je bilo tudi po vojni več sporov glede meje. A v času socialistične Jugoslavije so imeli Slovenci in Hrvati podobne interese in so se na splošno medsebojno podpirali. Ni se ponovila politika »jezička na tehtnici« iz časa med obema vojnama. Hrvati so se na gospodarskem področju v prvi polovici šestdesetih let prvi začeli upirati centralizmu, a so potem omagali. V času »liberalnih« gibanj konec šestdesetih let so imeli Hrvati in Slovenci enak cilj (čim večjo republiško samostojnost), vendar so Stane Kavčič in slovenski »liberalci« na nebrzdano naraščanje hrvaškega nacionalizma, ki je vodilo k obujanju ustaštva, gledali z nezaupanjem. Obračun, v katerem so sicer sodelovali slovenski in hrvaški politiki, je odnesel liberalce po vsej Jugoslaviji, težo boja proti centralizaciji pa so v osemdesetih letih nosili Slovenci.

Pred osamosvojitvijo sta se Slovenija in Hrvaška tesno povezali. Še pred volitvami, na začetku leta 1990, so se na Otočcu začeli sestajati predstavniki nastajajoče hrvaške opozicije in Demosa. Tedaj so (po pričevanju Franceta Bučarja) tudi podpisali sporazum o usklajenem delovanju. Na teh sestankih Tuđman ni govoril o avnojskih mejah jugoslovanskih republik, temveč o »naravnih in zgodovinskih mejah«. Prevedeno: o ustvarjanju velike Hrvaške, podobno kot je bil Miloševićev cilj velika Srbija (pričevanje Dražena Budiše najdete v knjigi Ivice Radoša Tuđman izbliza iz leta 2005). To je bilo tudi bistvo HDZ-jevskega programa iz februarja 1990. Vprašanje nacionalno mešanih območij naj bi rešili s t. i. humano preselitvijo prebivalstva.

Sodelovanje med Slovenijo in Hrvaško se je intenziviralo v prvi polovici leta 1991, potekalo je na ravni zelo pogostih osebnih srečanj predsednikov in drugih politikov, vsakodnevnih telefonskih pogovorov, medsebojnega obveščanja, dogovorov o skupnih nastopih v federaciji (ki pa se jih Hrvaška pogosto ni držala), priprave skupnega predloga za konfederalno pogodbo ipd. Dvajsetega januarja 1991 so obrambni in notranji ministri Janša, Bavčar, Boljkovac in Špegelj sklenili dogovor o skupni odcepitvi in skupni obrambi. Dogovor je bil sicer javen, objavljen tudi v Delu 13. februarja 1991. Še zlasti hrvaško vodstvo je neomajno vztrajalo pri »odnosu siamskih dvojčkov« in pri ustanovitvi slovensko-hrvaške konfederacije.

Dobri odnosi so se končali ob napadu na Slovenijo. Tuđman v svoji protislovni in zmedeni politiki nikoli ni mislil na skupno obrambo, ampak se je skrivaj pogovarjal z Miloševićem o delitvi BiH in drugih ozemelj (tudi hrvaška opozicija ni bila za vojaško pomoč Sloveniji). Tuđmanova velikohrvaška politika je danes splošno znano in preverljivo dejstvo, ki ni povezano samo z dvema sestankoma v Karađorđevu in Tikvešu (drugi je bil glede konkretne delitve BiH pomembnejši), s hrvaško-srbsko komisijo, ki je delila ozemlja (pričevanje Dušana Bilandžića), emisarji (vodja Tuđmanovega kabineta in nato predsednik vlade Hrvoje Šarinić, ki je oba sestanka organiziral, se je z Miloševićem sestal 13-krat – glej njegovo knjigo Svi moji tajni susreti sa Slobodanom Miloševićem). Še jasneje jo kažejo dokumenti haaškega sodišča, posebej tajni stenogrami s sestankov hrvaškega vodstva, ki so bili v posameznih delih tudi objavljeni, nazadnje lani v knjigi Stenogrami o podjeli Bosne Centra za kritičko mišljenje in portala Tačno. net. Tega seveda ne morejo zanikati niti nacionalistični hrvaški pisci, zato razlagajo (nekaj takega najdete tudi na hrvaški wikipediji), da Tuđman v svoji politiki ni imel druge izbire, to pa je bila posledica »dogovora« Milošević-Kučan 24. januarja 1991 (ki naj bi ga bila potem potrdila Rupel in Bučar med obiskom pri Ćosiću v Beogradu avgusta 1991). Sestanek srbske in slovenske delegacije naj bi bil torej razlog, da je Tuđman z zagovarjanja republiških (avnojskih) meja prešel na zagovarjanje pravice narodov, da živijo v eni državi (torej de facto velike Hrvaške po zgledu predvojne banovine, ki je bila njegov glavni politični cilj). Češ, Slovenci mu niso dali nobene druge možnosti.

Franjo Tuđman in Milan Kučan med sprehodom na Brdu leta 1991 (v ozadju Alija Izetbegović, predsednik BiH, in Momir Bulatović, predsednik Črne gore)

Franjo Tuđman in Milan Kučan med sprehodom na Brdu leta 1991 (v ozadju Alija Izetbegović, predsednik BiH, in Momir Bulatović, predsednik Črne gore)
© Joco Žnidaršič

Po vojni v Sloveniji je Tuđman, kot je nedavno opozoril tudi Borut Šuklje (Delo, 26. januarja 2018) 30. julija 1991 sklical vrhovni državni svet in povedal, da je rešitev samo njegov dogovor z Miloševićem in delitev BiH. Odpovedal je skupni obrambni sporazum Hrvaške in Slovenije in zamenjal generala Špeglja, ki je vztrajal pri dogovoru s Slovenci (glej njegovo knjigo Sjećanja vojnika). Tuđman se je v nasprotju s Špegljem zanašal na zagotovila jugoslovanskega sekretarja za obrambo Veljka Kadijevića, da JLA nikoli ne bo napadla Hrvaške.

Zato je bilo pač treba Slovence obtožiti izdajstva, vojno v Sloveniji razglasiti za »operetno«, sestanek Milana Kučana in slovenske delegacije s srbsko (sicer enega številnih o prihodnosti Jugoslavije) 24. januarja 1991 razglasiti za (tajni) dogovor o tem, da Slovenija lahko gre, in prirediti izjavo, da imajo Srbi pravico živeti v eni državi (na Hrvaškem se zamolčuje, da ne na škodo drugih in da ta pravica velja tudi za druge). Ta propaganda v miloševičevskem slogu iz osemdesetih let se pojavi vsakič, ko se zaostrijo hrvaško-slovenski odnosi. Seveda za notranje hrvaške potrebe, v zahodni znanosti takega popreproščenega in skonstruiranega »zgodovinopisja« nihče ne jemlje resno, niti ne pozna piscev. Edino, kar v teh interpretacijah res drži, je, da Milošević in Tuđman nista bila niti približno enakopravna sogovornika. Ampak to samo po sebi Tuđmanove politike in delitve BiH niti malo ne zanika.

Po osamosvojitvi je sledilo desetletje bolj in manj znanih sporov o marsičem od hlodovine iz snežniških gozdov, Unionove pivovarne v Buzetu, počitniških domov, Trdinovega vrha, hrvaške cerkvene jurisdikcije nad Razkrižjem, graditve mejnih prehodov, štirih spornih obmejnih zaselkov, Elana, izbrisa slovenske manjšine iz hrvaške ustave (kar je bilo popravljeno), dolgov Ljubljanske banke hrvaškim varčevalcem in jedrske elektrarne pa vse do kopenske in še posebej morske meje v Piranskem zalivu in še nekaj drugih zadev. Februarja 1993 je bil sicer z veliko odmevnostjo podpisan prvi meddržavni sporazum o gospodarskem in finančnem sodelovanju, po katerem naj bi bile vse obmejne težave le tehnične narave. Tedaj je Tuđman menil, da je Slovenija edina soseda, s katero lahko reši mejna vprašanja, a se je potem premislil in sabor sporazuma ni sprejel. Odtlej je šlo le še navzdol.

Ne gre (zgolj) za »inat« ali za to, kje boste med plavanjem od Pirana do Crvenega vrha naredili več zamahov, v slovenskem ali hrvaškem morju. Vojko Vovk je nedavno opisal izigravanja dogovorov, ki si jih je privoščila Hrvaška, da bi vstopila v EU (Strateški interesi v vedru vode, Delo, 3. februarja 2018). Hrvaška ni v mejnih sporih le s Slovenijo, pač pa tudi v veliko pomembnejših s Srbijo, Črno goro in BiH (z Madžarsko pa zaradi drugih zadev). Teh sporov s sedanjo politično formo mentis in ustvarjeno družbeno klimo ne bo rešila desetletja, če sploh kdaj. Zato je njen cilj ustvariti vtis, da je tak položaj nekaj »normalnega« tudi v EU. Kar v njenih perifernih državah v resnici tudi je (poglejte npr. grško-makedonski spor pa poljsko-ukrajinske odnose ipd.). EU se bo, če bo hotela obstati, preoblikovala v »asimetrično federacijo«, nekaj takega, kot je Slovenija neuspešno ponujala za Jugoslavijo. Eno od pomembnih meril za jedrni del unije bo pravna urejenost, spoštovanje mednarodnih in drugih pogodb, pisnih in ustnih. Če bo arbitražni sporazum uveljavljen, bo južna meja »evropskega pravnega prostora« na Kolpi. Če bo Hrvaška še naprej držala Slovenijo v nacionalističnem klinču, bo na Šentilju. V Bruslju jim je, kot kaže, vseeno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.