MLADINA Trgovina

Vasja Jager

9. 2. 2018  |  Mladina 6  |  Kultura

Metod Pevec

Legenda slovenskega filma in nekdanji predsednik Nacionalnega sveta za kulturo

»Naloga za človeka, ki ga ni«

© Borut Krajnc

Leta 2015 ste odstopili kot predsednik Nacionalnega sveta za kulturo (NSK) skupaj z ostalimi člani, ker se niste strinjali s pasivnostjo ministrstva pri vzpostavljanju novega kulturnega modela. Takrat je resor vodila Julijana Bizjak Mlakar. So se pod njenim naslednikom Tonetom Peršakom stvari razvijale v smer, ki ste jo želeli začrtati s svojo gesto?

Ne, prav nič se ni zgodilo. Pa saj je bilo glede na Peršakov vpliv na delovanje ministrstva še pod Bizjakovo jasno, da bo sam kot minister deloval v podobnem duhu. Še več: prepričan sem, da bo tako deloval tudi naslednji minister, ki bo prevzel vodenje resorja.

Zakaj?

Ker je to vzorec delovanja slovenske politike na vseh področjih. V nobenem podsistemu nimamo konkretne vizije, nimamo daljnosežnejših strateških programov. Zato pa se lahko dogaja, kar se. Kultura ni izjema, drugod je podobno. Državniški interes, ponos in nacionalna komponenta politike ne zanimajo. Večino politike iz ozadja vodijo kapitalski interesi, ne pa premišljena in politično konsolidirana skrb za dobrobit skupnosti.

Torej po vašem težava ni toliko v Tonetu Peršaku kot v sistemu?

Malo me motijo vsi ti napadi nanj osebno. Ves ta cikel sem videl že večkrat in zmeraj je enako: novi minister zasede položaj, interesne skupine mu kakšno leto dajo mir, kajti v tem času poskušajo neposredno uveljaviti svoje interese. Ko se izkaže, da to ne bo mogoče – ker so ta čas tudi vsi drugi poskušali enako – nenadoma poči, kultura se zbudi, začnejo se protesti, dobro artikulirani, načelni, jasno argumentirani. Toda s to načelnostjo in radikalnimi stališči bi morali ministra pričakati že na začetku mandata, ne na koncu. Premalo se zavedamo, da je politika v kalkulacijah neprimerno spretnejša.

Kdo pa je potem po vašem odgovoren za spodrsljaje kulturne politike?

V veliki meri tudi uradniški aparat. Ta ima v sedanjih mehanizmih odločanja preveliko moč in premajhno odgovornost. Zdi se mi, da marsikdaj ministri prihajajo na Maistrovo z rahlo naivnimi, vendar iskrenimi ambicijami, vendar so se prej ali slej prisiljeni opreti na uradniški aparat, ki je tam dolgoživ, nesporen, neodgovoren. Vedno pade po ministru, prepričan pa sem, da se velik del sistemskih težav skriva v senci. Preseneča me, da o tem ni odkrito – javno – spregovoril še noben kulturni minister.

Kaj pa politika? Ona deli proračunska sredstva in ona narekuje reze v kulturi.

Politiki je slovenska kultura postranska reč. Ne zanima jih kaj dosti več kot zagotoviti si nov mandat. Potem se pa čudijo, zakaj na volitvah zmagujejo novi obrazi! Posledica takšne inertne politike v kulturi je vztrajno razslojevanje kulture na vladni del – ki uživa vrsto ugodnosti, med njimi stabilno financiranje in sindikalno zaščito – ter nevladnike, ki praviloma vedno potegnemo krajši konec in se kljub vrhunskemu in profesionalnemu izvajanju programov ne moremo znebiti statusa nekakšnih outsiderjev. Najprej se je to zgodilo prav na področju filma, ki ga najbolje poznam. Dobro še pomnim, kako je prvi minister za kulturo, dr. Andrej Capuder, likvidiral državnega producenta Viba film. Z obrazložitvijo – ki smo ji tedaj verjeli –, da se pač ne spodobi, da bi snemali filme pod državnim okriljem. Napovedoval je revolucijo: programsko in projektno financiranje namesto finančnega vzdrževanja etabliranih institucij. Revolucija se je začela in končala pri filmu. Prihranek od plač za približno 120 zaposlenih na Viba filmu je šel neznano kam. Ideja programskega financiranja je vodila v nastanek številnih neodvisnih produkcij, ki izvajajo kakovostne programe. Vendar programi še vedno niso zares pomembni in cenjeni. V sedanjem kulturnem modelu imajo prednost plače in druge iztožljive obveznosti, kot jim reče sedanji minister.

A tudi javnim zavodom ob zniževanju proračuna za kulturo ne cvetejo rožice.

Kakor kateremu. Nekaj jih ima resne in upravičene težave, imamo pa tudi velike ustvarjalne korpuse, ki so v dolgoletni ustvarjalni ali vodstveni krizi, beremo sramotne kritike, navsezadnje pa ministrstvo pokrije njihove izgube. Poglejte samo RTV Slovenija, ki za plače zaposlenih, če se ne motim, nameni že približno 80 odstotkov svojih prihodkov; normalno razmerje je približno pol za plače, pol pa za programe. Po tej poti hodi tudi ministrstvo za kulturo. Programsko fleksibilna sredstva znotraj proračuna ministrstva za kulturo so postala drobiž. Zato je hrup toliko večji.

Kaj bi bilo treba storiti?

Ključno je se veda, da država občutno poveča financiranje kulture in ministrstvu zagotovi dovolj denarja. Brez tega se ne moremo pogovarjati o ničemer. Poleg tega pa je treba vzpostaviti novo ravnovesje med javnimi zavodi in nevladnim sektorjem – tudi za ceno konflikta z največjimi vladnimi poroducenti. V mislih nimam samo finančnega ravnovesja, ampak tudi statusno. Kdorkoli bi se tega lotil, bi moral imeti ogromno volje, integritete, predvsem pa čvrsto in premišljeno politično podporo. Naloga za človeka, ki ga ni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Igor Kadunc, generalni direktor RTV Slovenija

    Intervju: Metod Pevec

    Metod Pevec in še mnogi se motijo ter s tem povzročajo škodo. Leta 2017 je RTV Slovenija za plače in stroške stalnih sodelavcev porabila 60,9 % prihodkov in ne 80%, kot navaja bivši predsednik Nacionalnega sveta za kulturo! Če bi, hipotetično, RTV Slovenija leta 2017 ustvarila toliko prihodkov, kot jih je leta 2010, bi bil ta delež še nižji: stroški za delo bi obsegali vsega 56% vseh prihodkov. Več