Resničnostni šov za elite

Spoštovani!

V članku »Resničnostni šov za elite« (Mladina 16.02.2018) se avtor članka dotakne tudi teme visokih zaslužkov nekaterih nogometašev (čeprav to ni osrednja tema članka), in pri tem uporablja argumente, ki jih ne razumem.

Kot prvo, avtor omenja velikanske zaslužke nekaterih nogometašev kot nekaj negativnega.

Nogometaši so s strani lastnikov klubov plačani za igranje, torej za svoje delo. V tem smislu so nogometaši (tudi najbolj plačani) proletarci (ko potem svoje zaslužke nekam vložijo, to niso več, ampak to je že druga zgodba). Če nekaterim nogometašem uspeva, da pri pogajanjih dosežejo tako visoka plačila, potem imajo lastniki klubov verjetno že svojo računico: na njihov račun na različne načine očitno zaslužijo še veliko več. Tako imamo tukaj klasično situacijo v kapitalizmu, ko lastnik sredstev za proizvodnjo plača delavcu zgolj del ustvarjene vrednosti, presežno vrednost si pa prilasti. In del, ki ga dobi delavec, je ponavadi minimalen. Vendar so najbolje plačani nogometaši vsaj proletarci, ki so si uspeli izboriti, da je del, ki ga dobijo za svoje delo, precejšen. Ali si oni to res »zaslužijo«, ali je to »pravično« (karkoli naj bi vse to pomenilo), je irelevantno. Ti delavci so si pač uspeli pri lastnikih sredstev za proizvodnjo za svoje delo izboriti visoko plačilo. Problem torej ni v tem, da imajo nekateri nogometaši tako visoke zaslužke, ampak v tem, da si ostali proletarci (manj plačani nogometaši in večina ostalih delavcev) ne uspejo izboriti precej večji del vrednosti, ki jo ustvarijo s svojim delom.

Kot drugo, avtor omenja vir zaslužkov lastnikov klubov, da lahko tako visoko plačujejo nekatere nogometaše (»nogometaši so tako zelo plačani zato, ker tako zelo odirajo fene«). Menim, da je tako zasluženi denar s strani klubov med najbolj »poštenimi« (karkoli to pomeni). Namreč, če lahko prehrambena industrija služi na človekovi (osnovni) potrebi po hrani, in če lahko industrija oblačil služi na tem, da ljudje moramo biti oblečeni, in če lahko farmacevtska industrija služi na tem, da si ljudje želimo preživeti (to je osnovni življenjski nagon), in če lahko avtomobilska in naftna industrija služita na tem, da je v današnji (zahodni) družbi težko biti brez lastnega avta, šport ne služi na nobeni življenjski ali praktični potrebi. Človek se lahko odpove vsemu, kar navaja avtor članka (vstopnice, dresi, televizijski prenosi) in ne bo zaradi tega čisto nič življenjsko ali praktično prikrajšan. Šport sicer mogoče služi na potrebi človeka za čutenjem pripadnosti neki skupnosti (ali nekaj takega – nisem sociolog), vendar se tudi brez tega da živeti. Ljudje torej vse, kar avtor našteva, plačujejo (neposredno ali posredno) popolnoma prostovoljno, ne da bi bili v to prisiljeni zaradi kakršnihkoli življenjskih ali praktičnih potreb.

Poleg tega avtor navaja: »Argumentacije za bajno plačanost nogometašev pa so neoliberalne …« Vendar menim, da argumentacije št. 1, 2 in 3 (o št. 4 in 5 tukaj ne bom razpravljal, ker sta drugačne narave) nikakor ne spadajo v ekonomski liberalizem. Namreč, vse tri argumentacije naj bi opravičevale visoke zaslužke z minljivostjo, vloženim delom in psihičnim pritiskom. Ekonomski liberalizem pa se ne ukvarja s tem, ali so kakšni zaslužki upravičeni ali ne. Po logiki ekonomskega liberalizma si namreč vsak zasluži toliko, kolikor se mu uspe (»upravičeno« ali ne) izboriti na prostem trgu (ali je trg zares prost ali ne, je seveda vprašanje, vendar na tem mestu govorimo o konceptu ekonomskega liberalizma, ne o njegovem dejanskem izvajanju). Argumentacije št. 1, 2 in 3 bi bile kvečjemu lahko argumentacije zagovornikov (bolj) reguliranega trga, ki bi pa želeli opravičiti visoke zaslužke nekaterih posameznikov. Ekonomski liberalizem pa za visoke zaslužke ne išče opravičil. Če nekateri zagovorniki ekonomskega liberalizma opravičujejo visoke zaslužke z argumenti, kot so argumentacije št. 1, 2 in 3, potem sami ne vedo, kaj ekonomski liberalizem je. Tovrstna konfuzna argumentacija avtorja članka vsekakor ne prispeva h kredibilnosti kritike ekonomskega liberalizma. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.