Še o holokavstu

Spoštovani!

Na moje pismo, v katerem sem spomnil na slovenske duhovnike, žrtve nemških in hrvaških koncentracijskih taborišč, sta bila doslej dva odmeva. Moj odziv terja predvsem pismo g. Jerovška. Strinja se z menoj, da zbuja začudenje, da se slovenska katoliška Cerkev obilno spominja marsičesa, ne spominja pa se svojih žrtev na strani antifašizma; mojemu seznamu umorjenih taboriščnikov dodaja navedbe o nacističnem preganjanju slovenskih duhovnikov v mariborski škofiji. To se sicer oddaljuje od naslovne teme holokavsta, razširjenje teme bi terjalo tudi dopolnila, npr. o duhovniku, ki je umrl med mučenjem v ljubljanskem zaporu, pa o duhovniku talcu, pa o kočevarskem duhovniku, ki so ga „po nesreči“ ustrelili Italijani, medtem ko je hodil ob robu gozda in molil brevir itd. itn. O vsem tem njihova Cerkev molči.

K razlagi tega molka pa marsikaj prispevajo besede, ki jih je v Mladininem intervjuju leta 2012 izrekel zgodovinar Janko Pleterski (zdaj ponatisnjen v njegovi Knjigi pisem, Ljubljana 2017): „Med Mariborom in Ljubljano so bile ves čas razlike. Celotno slovensko Katoliško akcijo so vodili v Ljubljani. V Mariboru so se počutili nacionalno izpostavljene, ogrožene, kranjsko-ljubljanska škofija pa se je počutila bolj varno slovenska (...) Hkrati se je mlad duhovniški krog v Mariboru med seboj precej bolj diferenciral, obstajalo je veliko posameznikov, ki so se profilirali kot kritiki cerkvenega fundamentalizma. Ko so nacisti leta 1941 prikorakali v Maribor, so slovensko škofijo razumeli kot nemštvu in tudi njim sovražno tvorbo. Skušali so jo kar najbolj omejiti, škofa so osamili v njegovi palači, izgnali so praktično vse slovenske duhovnike, jih pred tem skupinsko javno poniževali. In tudi zato se je mariborski škof Ivan Jožef Tomažič, ki na politično udejstvovanje ni gledal enako kot ljubljanski, obnašal drugače. Dobro je vedel, kdo je glavni nasprotnik, ne komunisti, pač pa nacisti in vsi, ki so naciste podpirali. (...) Mariborska škofija se ni naslonila na okupatorja, od njega ni zahtevala, da z orožjem poseže v slovenske razmere. Nasprotno tistemu, za kar se je odločil ljubljanski škof Gregorij Rožman 14. oktobra 1941 v pastirskem pismu, ko je sporočil vernikom, da je ‘redna vojska’, seveda italijanska, tista moč, ki že ubija partizane ter bo obračunala s komunisti in Osvobodilno fronto.“ Pleterski torej ugotavlja, da je (okrnjena) ljubljanska škofija vztrajala na cerkvenem fundamentalizmu. Na drugem mestu (Mladina, pismo bralca 6. avgusta 2010) govori o „duš(i) naroda, zapeljanega v kolaboracijo z argumentom antikomunizma kot verske dogme, ki stoji nad pravico naroda, da se brani pred sovražnim napadom“, čeprav se je Vatikan po napadu na Sovjetsko zvezo odločil nasprotno temu in je Montini, kasnejši papež Pavel VI., stališče Vatikana ubesedil takole: kljukasti križ ni znamenje za križarsko vojno.

Okrnjena ljubljanska škofija se je s takimi dejanji osramotila. Imela je škofa „za lepo vreme“, ki so mu jastrebi iz njegove okolice sugerirali vse mogoče. Poleg pastirskega pisma, ki ga omenja Pleterski, je sramoten tudi akt, s katerim je svojega nekdanjega tajnika Metoda Mikuža, ki je šel v partizane, suspendiral a divinis, mu torej prepovedal opravljati obrede, a dal obenem prek stiškega opata tih namig, da tega ne kaže jemati čisto zares. Šepet na uho pač ne odtehta javnega akta!

Mariborska škofija in primorski duhovniki so prišli iz vojne nekompromitirani, v imenu nekompromitiranega dela ljubljanske škofije je poskušal spregovoriti Anton Vovk. A v politiki je obveljala slika Cerkve, ki jo je naslikala okrnjena ljubljanska škofija: zadrto antikomunistična ustanova. In še: jugoslovanska škofovska konferenca je s pastirskim pismom leta 1945 posegla v pravico javne šole, da poučuje razvojni nauk, in s tem sprožila kulturni boj; v mlinu med Cerkvijo in državo so se znašli duhovniki, ki so sodelovali v vojni na strani osvobodilnega boja. Po osamosvojitvi pa je s služenjem Mamonu izgubila moralno avtoriteto mariborska škofija, glas pa povzdigujejo tisti, ki bi hoteli iz travm boja z že dolgo poraženim sektaštvom „borbenega ateizma“ iztržiti kot rento triumfalno vladajočo Cerkev. Evangelijskega „bruna v svojem očesu“ pač ne vidijo. In zato ni dialoga in ga biti ne more. Pa bi ga moralo biti, in to o marsičem.

Prav zato pa so se znašli v praznem prostoru tudi duhovniki, ki so jih zverinsko ugonobili nacisti in pa ustaši. Pa vendar je žalostno dejstvo, da se jih prej spomni laična javnost kot pa njihova Cerkev. Ampak enako osupljivo je tudi, da ima laična javnost več simpatij do papeža Frančiška kot pa govorci lokalne Cerkve. In s tem moramo živeti.