Hlapčevski katoliški narod. To je nemški model. Prvi slovenski dokument so Brižinski spomeniki - to so obrazci za pokoro. Na tem Slovenci temeljimo. — Dr. Taras Kermauner

Taras Kermauner, pisatelj

Marcel Štefančič, jr., Deja Crnović  |  Mladina 16  |  12. 5. 2008

Vaša generacija - vaša grupa - se je v različnih postavah in različnih revijah (Mladinska revija, Beseda, Revija 57, Perspektive, Problemi, Nova revija) desetletja borila za svobodo. Kaj je naredila z vso to svobodo, ko je ta enkrat prišla?

Grupa (Jančar, Kos, Grafenauer, Rupel, sploh novorevijaški krog), ki je hlepela po svobodi, se je identificirala z oblastjo. Mar ni to zanikanje svobode?

Vsi ti gospodje, bolj ali manj utemeljitelji Zbora za republiko, so zrasli iz upora proti ideologiji, zdaj pa so videti kot mrtva straža ideologije, ideologije slovenskega kozolca, ki so se ji desetletja upirali.

Zdaj ko so pripuščeni k oblasti, hočejo red, tako v kulturi, politiki kot v socialnem življenju, jasne odnose med ljudmi, jasno hierarhijo vrednot, pozivajo k resnosti, odgovornosti in rodoljubju, prepevajo o pristnosti, častijo svojo poklicanost, ne prenesejo več igrivosti, nezrelosti in subverzivnosti; ampak mar ni k natanko temu zelo nasilno stremel Josip Vidmar, ki ste se mu uprli in ga je ta grupa zaničevala in prezirala?

So novi Josipi Vidmarji?

Ali »vaš krog« pri Janezu Janši občuduje to, kar je Vidmar občudoval pri partiji: moč, oblast?

Vidmar je kot intelektualec preveč branil politiko in kot politik preveč »pobijal« intelektualce. Mar to ne velja tudi za vaš krog? V Sloveniji se očitno isti obrazec stalno ponavlja.

Vaš krog je po prihodu svobode izgubil navdih. Po osamosvojitvi niso ustvarili nič, kar bi lahko tekmovalo s tem, kar so ustvarili pred njo. So torej lahko najbolje ustvarjali v represivnem okolju, v strahu, v stanju politične nemoči?

Je njihova ustvarjalnost lahko prišla do izraza le v represivnem okolju?

Ljudje iz vašega kroga pravijo, da so osvobodili Slovenijo. Pomeni: če ne bi bilo novorevijaškega boja za svobodo, bi bila Slovenija danes, leta 2008, edina evropska totalitarna država?

Da ji je mogoče zavest vnesti le od zunaj?

Je svoboda, ki jo imamo, tista svoboda, za katero ste se borili?

Za kakšno svobodo bi se morali boriti zdaj? V petdesetih letih so francoski eksistencialisti, na katere ste prisegali, stalno dokazovali, da je življenje v svobodi življenje v agoniji in stresu - že to bi vam moralo dati misliti, da svoboda ni odrešitev.

V knjigi me je presenetil vaš občutek, da v življenju niste ničesar dosegli. Pravite: »Enega samega dela nisem rodil, ki bi zares pričevalo samo zase, za večnost.« V nasprotju z vsemi tistimi vašimi literati, izmed katerih je vsak ustvaril nekaj za večnost, nekaj referenčnega.

Je to Veliki slovenski tekst?

No, vaš občutek se mi zdi napačen. Vedno se mi je zdelo, da brez vas in vaših interpretacij vse tiste slovenske modernistične literature sploh ne bi bilo. Še več, včasih se mi je zdelo, kot da ste v nekem smislu vse to napisali vi, kot da so pisatelji in pesniki brali vaše interpretacije, da bi vedeli, kako pisati.

Mislite, da bi vsa tista literatura v resnici obstajala, če je ne bi vi tako manično interpretirali in kanonizirali?

Mar niste bili stroj za interpretacijo in kanonizacijo te literature?

Bi lahko rekli, da ste bili njihov oznanjevalec?

Ampak - ali se ne reče oznanjevalcu z drugimi besedami tudi pričevalec?

Torej ste ali niste ustvarili nekaj, kar bi pričevalo?

Potem ne drži, da »enega samega dela nisem rodil, ki bi zares pričevalo samo zase, za večnost«?

Mnogi so vas verjetno spraševali, zakaj niste tudi sami postali literat. A zakaj bi postali? Saj ste to literaturo v nekem smislu ustvarili?

Mislite, da bi tedaj sploh kdo opazil slovenski modernizem, če ne bi bilo vas?

Stalno ste sodelovali v skupinah, a potem ste jih vedno zapustili. Ker vas začne skupina slej ko prej nadzorovati? Ker slej ko prej postane nedemokratična?

Stalno ste razpadali in se ponovno sestavljali, prijateljevali in se razhajali, se zbliževali in se oddaljevali, se ubijali in ljubili, stalno ste drug drugega izdajali in si melodramatično odpuščali - vas je bilo strah, da bi ostali sami in zblazneli ali pa naredili samomor?

Hoteli ste biti čisti. Kaj je narobe z nečistostjo, neodločnostjo?

Čudno: nikjer v vzhodni Evropi ni bilo partije, ki bi subvencionirala disidente - razen pri nas.

Vsi Slovenci vedno slej ko prej klonejo - v svojem uporu ne vzdržijo. Cankar je klonil. Župančič. Ivan Mrak pa ne. In kot pravite v knjigi, je užival v svoji zasramovanosti, izločenosti, družbeni neuporabnosti, strganosti, neobstojnosti, nikomur ni nič obljubljal in nikogar ni mogel razočarati, nihče ni vanj ničesar investiral in nihče ni od njega ničesar pričakoval, z njim si ni mogla pomagati niti partija niti opozicija - mar ni bil idealni slovenski intelektualec?

Mar ni volja do nemoči idealna pozicija intelektualca?

Ampak nekaj Mraka je v vas: tudi sami ste rekli, da ste delali vse, da bi si zaslužili čim več sramote in zaničevanja.

Ste imeli kdaj občutek, da ste Pučnika pustili samega, da ste ga izdali?

Je Pučnik kot politik uspel?

Bi Marjan Rožanc postal politik?

Uradna zgodovina slovenske literature bi šla takole: Linhart - Prešeren - Levstik - Stritar - Cankar - Župančič - Kocbek. Lahko prevzamete in naštevate naprej?

Mar niste iz Šeliga, Smoleta, Kozaka, Zajca, Strniše, Hienga, Božiča, Šalamuna, Tauferja in Grafenauerja naredili Linharta, Prešerna, Levstika, Stritarja, Cankarja, Župančiča in Kocbeka?

Mar ne bi brez vas ostali le Ludviki Mrzeli, Stanki Majcni?

Če bi namesto vas tedaj imeli besedo Slodnjak, Ocvirk in Vidmar, bi vsi ti fantje verjetno ostali Ludviki Mrzeli in Stanki Majcni.

Kako to, da vaša skupina kontrakulture in kasneje punka ni razumela? Ali to pomeni, da je postala kulturno konservativna že davno pred osamosvojitvijo Slovenije?

So bili fantje iz vaše grupe v petdesetih in šestdesetih letih levičarji ali desničarji?

V svoji knjigi nekatere Slovence, ki v uradno zgodovino ne gredo, kanonizirate. Eden izmed njih je Boris Kidrič, ki je preziral vse, kar je bilo postarano, in ki ni trpel nobenega kompromisa s preživelim, nobenega popuščanja znanemu, nobenega prilagajanja banalnosti - je bil ultimativni slovenski modernist?

Nekoč ste rekli: »Kidrič je zame politični pesnik novega, močnega, brezobzirnega, sproščenega Slovenstva.«

Zakaj sta Kidrič in Kocbek za vas slovenska Peter in Pavel?

Vsak ima toliko očetov, kolikor jih lahko prenese, pravite.

V sedemdesetih letih ste se vprašali, koliko je med nami takih, ki bi bili primerni za glavne osebe v veliki tragediji. Kaj če vas to vprašam danes?

Ali smo vredni tragedije?

Ali smo vredni komedije?

Pravite, da je bil Kidrič arhitekt povojnih pobojev ...

Okej, pa pojdiva počasi. Stalno smo poslušali, da ni nihče vedel za povojne poboje.

Ali ne bi bila sprava mogoča le na en način: da objavimo vsa dejstva in se hkrati vzdržimo kakršnegakoli komentarja ali moraliziranja.

V knjigi omenjate, da sta z Lojzetom Kovačičem leta 1947 skrivaj spremljala sojenje, ko je sin iz publike terjal očetovo smrt.

Zakaj smo Slovenci tako nadarjeni za prenašanje krivde?

V knjigi se spravljate samo z mrtvimi, kar je zelo slovensko.

Iz Slovenije ste se za dolga leta izločili. Toda zdaj se je v vas nenadoma zganila potreba po Sloveniji. Ironično: v Sloveniji se je hkrati zganila potreba po vas. Ima to kakšno zvezo s tem, da ni več potrebe po drugih fantih iz vaše grupe? Da so preveč razočarali?

Hkrati, ko se je v Slovencih zganila potreba po vas, se je očitno zganila tudi potreba po Borisu Pahorju, ki vas je imel nekoč za moralnega zmedenca.

Nekje pravite: ves čas, ko sem užival, sem trpel. Ali velja tudi nasprotno? Je bilo to, da ste živeli v enopartijskem sistemu, kazen ali blagoslov?

V vaši knjigi se vsa morala steka v vprašanje: kako sem živel? Kako ste živeli?

Ste se kdaj bali, da pripadate zadnji generaciji, ki bo še umrla?