12. 5. 2008 | Mladina 17 | Uvodnik
Revni sorodnik smo tudi mi
»Tukaj imam pismo svoje nekdanje učenke. Prosi me za pomoč, naj pomagam, da ne bo vsakdo, ki lahko gre, odšel delat v tujino. V Romuniji tako rekoč ni več mogoče dobiti kvalificiranega inštalaterja, električarja, primanjkuje zdravnikov, medicinskih sester. Otroci odraščajo brez staršev, zanje skrbijo starejši bratje in sestre ali stari starši, s svojimi starši se pogovarjajo le po telefonu ali prek interneta.«
Romunska evropska poslanka Gabriela Creţu o begu možganov na razpravi v organizaciji Evropskega političnega centra, citat povzet z www.razgledi.net
»Iz česa si nastal, je odvisno od genetike - v kaj se boš spremenil, pa od politike.«
Stanislaw Jerzy Lec
Čeprav so si stare članice ob zadnjih dveh širitvah Evropske unije pridržale pravico, da omejijo priseljevanje državljanov iz novih članic - šlo je predvsem za politični strah pred priseljenci in morebitni negativni odziv domačega prebivalstva na množično preseljevanje -, danes ena država za drugo opušča oziroma rahlja ta pravila. Ene to delajo glasno, druge pa mižijo ob ilegalnem zaposlovanju delavcev iz vzhodne Evrope.
Mar svoje prakse spreminjajo zaradi načelnih razlogov - zato ker je preprosto nepošteno do novih članic, da prost pretok delovne sile zanje v celoti ne velja? Ne gre za načelne razloge. Gre za - nasprotno - pragmatične razloge. Delovna sila, ki prihaja iz revnejših novih članic, je poceni, pripravljena delati za veliko nižje plačilo, zunaj s sindikati dogovorjenih okvirjev, pristaja na nižjo socialno varnost, poleg tega pa je pripravljena živeti v mizernih življenjskih razmerah. Zakaj? Zato ker v njihovih matičnih državah ta zaslužek pomeni več, pomeni malodane vse.
O Evropi se v Sloveniji rado razpravlja, razprave so visoke in učene, govori se o evropskosti, evropskem kulturnem dialogu. Sliši se res dobro. A Evropa je tudi tisto, o čemer posredno govori romunska poslanka - namreč zavestna odločitev za zavzemanje in prevzemanje trgov in gospodarstva v revnejših državah unije in za najemanje poceni delovne sile.
Govorimo torej o tej Evropi. Zakaj ugledne evropske korporacije, ki v domačih državah pazijo, da ne kršijo kolektivnih pogodb, ob prestopu meja v manj razvite članice sploh ne poznajo več socialnega sporazumevanja? Zakaj Evropska komisija ne zahteva enakih pravic za vse? Zakaj se evropski denar v takšnem deležu namenja že zdaj premožnim velikim kmetom, ki bi se zakonitostim svoje panoge že zdavnaj lahko prilagodili, ne vlaga pa se v to, da bi romunske matere in očetje ostali pri svojih družinah? Je to ta Evropa? Zakaj ni bilo nič storjenega, da se ne bi zaradi vključitve v unijo na primer začel sesuvati zdravstveni sistem v prenekateri novi članici - ker zdravniki pač odhajajo, stara Evropa namreč poceni vzhodne zdravnike še posebej ceni?
Slovenija je v resnici zamudila priložnost, da bi kot predsedujoča država spregovorila o tem. Pa bi lahko - lahko bi nastavila ogledalo temu vedenju starih članic. Lahko bi preprosto spregovorila v imenu novih članic. Vendar tega nismo bili zmožni. Stopili smo na ponujeno rdečo preprogo in sprejeli vlogo, ki so nam jo namenili. A v resnici se vsi le pretvarjamo: evropska politika se dela, da nas jemlje resno, a ključne odločitve sprejema zgolj v navzočnosti slovenskih politikov, ne pa skupaj z njimi - če pa gre za res pomembne teme, pa kar brez njih, kot se je pokazalo ob kriznih sestankih o finančni krizi, ki jo je prineslo z druge strani Atlantika. Hkrati pa se tudi mi delamo, da smo »gor vzeti«. Pa nismo. Celo več: tudi za predsedovanje smo bili izbrani predvsem zato, ker smo ravno prav majhni, da ne moremo povzročiti nobenih težav, postavljati nobenih pogojev. Slovenija bi lahko kot zagovornica novih članic nastopila tudi zato, ker ji nihče ne bi mogel očitati, da predsedovanje izkorišča, ker se je sama ujela v nastavljeno past: Slovenija ima namreč ravno dovolj visoko raven življenja, da njeni državljani niso začutili potrebe po nujnem iskanju službe na zahodu, in dovolj močno lastno gospodarstvo, da njeno tržišče ni bilo preprosto prevzeto, s podjetji vred.
V stiski, ki jo je izpovedala Gabriela Creţu, je skrita velika grožnja srečni družini, imenovani Evropska unija. Dalj kot bodo vsi mižali in revne sorodnike le trepljali, z večjo močjo se lahko uresniči.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.