V službi stand up komedije

Novi slovenski komiki osvajajo klub za klubom

Erik Valenčič  |  Mladina 17  |  13. 5. 2008

Boston, ZDA. Ameriški temnopolti komik Tony Woods se tik pred nastopom še zadnjič preveri v ogledalu, si popravi klobuk, ki deluje kot nekakšen humorni dodatek k videzu zvodnika, nato pa vehementno zakoraka na oder v objem bleščečih žarometov. »Kako se počutite?«« nagovori občinstvo in čez nekaj sekund, ko se navdušenje poleže, skoraj očitajoče doda: »Seveda se počutite fantastično! Vam je lepo. Vi ste prišli na šov. Jaz sem pa v službi!«
Stand up komedija se je v desetletjih iz zakotnih underground klubov preselila v centre ameriškega šovbiznisa, pri tem pa ni nikoli pozabila na svoje korenine. Tudi Richard Pryor, za mnoge nesporno št. 1 svetovne stand up scene, je pred leti v nekem intervjuju povedal, da se je vedno rad vračal v klube, kjer je začenjal. Pot do uspeha je sicer dolga in naporna. Sam humor je na začetku skoraj drugotnega pomena, komiki se morajo namreč najprej spopasti s tremo, spodrsljaji na odrih, provokatorji ter negativnimi kritikami, ki temeljito preizkušajo človekovo samozavest, in tudi v resnici se jih veliko po nekaj poskusih ne vrne več na oder. Tudi uveljavljeni komiki radi 'potarnajo', kot recimo Doug Stanhope na nekem nastopu: »Stand up, to je mrtev šport, ljudje. Če bo kdo od vas kdaj delal samomor, naj napiše, da ga je storil zaradi mene. Naredite mi to uslugo, res potrebujem medijsko pozornost.«

Razvoj stand up komedije pri nas

Novim izzivom naproti