Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

 |  Mladina 21  |  Kolumna

Obiski in odmevi

Smo država ali imajo morebiti prav tisti med nami, ki si upajo govoriti o državici?

Neverjetno je, kako smo se veselili ob napaki kandidata za predsednika ZDA Busha, ko je pred našim gostom zamenjal Slovenijo s Slovaško. To je sploh napaka, ki nas prej veseli, kot žalosti - kakor otroka, ki ve nekaj pomembnega, čemur se odrasli smejejo. Nadaljnje seznanjanje ameriškega predsednika z nami je bilo abstraktno. Prišel je k nam, da bi pogledal v oči Vladimirju Putinu. Spet ga bomo videli zaradi Evropske unije, čeprav bo ob tem, domnevam, rekel tudi kakšno prijazno besedo o Sloveniji.
Vsaj zato, da pokaže, kako nam ne zameri, ker nismo Kosova priznali prvi, marveč nekaj dni pozneje. Še za nas same bi bilo prehudo, če bi dobesedno potrdili položaj prvega hlapca.
Bush je seveda šele drugi ameriški predsednik na obisku pri nas. Imeli smo pred tem tudi pravi predsedniški obisk iz Amerike - celih 24 ur! Bill Clinton, človek zelo odkritih manir, je prišel v Slovenijo zaradi Slovenije. V Evropi je več pomembnih osebnosti te vrste, ki so nas kratko malo preskočile. Toda ne Clinton. Imam ga na sumu, da je obisku pri nas posvetil vsaj eno uro posebnih priprav. Na Kongresnem trgu je v govoru omenil prav največjega Slovenca in Prešerna izgovoril popolnoma pravilno. Bela hiša se je gotovo pred odhodom posvetovala s kom, ki kaj ve o slovanskih jezikih.
V tem se vidi pomembna razlika med predsednikoma. Bush se potrudi, da bi bil splošno prijazen. Clinton se je potrudil natančno. Zna se tudi prilagoditi katerikoli okolici. V Makedoniji, ob obisku taborišča z albanskimi begunci, se je brez obotavljanja zagnal v množico, ki je bila ob tisti priložnosti vse, samo ne čista. To ga ni motilo. Ljudje ga ne motijo. Nekoliko pozneje je taborišče obiskal Tony Blair. Ko so ga ljudje prav tako navdušeno objemali, se je počutil očitno nelagodno. Anglež, ne Američan.
Kaj pa mi? Nisem opazil, da bi kdorkoli v našem časopisju, ki ga zdaj štejemo med medije, vsaj omenil razliko med obiskoma, če je že analiziral ni nihče. Sicer pa ne vem. Ali smo se v tistih zgodovinskih trenutkih - ameriški predsedniki še zdaleč ne obiščejo vseh držav, nekatere čakajo na to že desetletja - sploh spomnili velikega problema, ki nas muči, kadar na to mislimo ali ne: ali nas takšni obiski vrinjajo med DRŽAVE ali pa smo, kot to pojmuje veliko naših izobražencev, vedno le državica, ki si o veliki časti, ki jo je doletela, niti ne upa resno razmišljati.
Kdo vodi Evropo? Uniji predsedujemo celih šest mesecev. Veliko nas je, ki pojem predsedovanja razumemo tako resno, kakor da konec prihodnjega meseca svojega predsedniškega položaja ne bomo za dolgo, morda pa kar za vedno prepustili drugemu. Pa še komu! Deželi, ki se ima, če govorimo zelo resno, za najpomembnejšo v Evropi, tudi v primerjavi z Nemčijo, ki o tem, da bi bila vodilna, niti zdaj ne razmišlja, kljub največjemu obsegu gospodarstva in izredno dobremu položaju na borzah. Ne, govorimo seveda o Franciji, tudi v času, ko si njen sedanji predsednik dovoljuje operetne predstave.
Ali predsedovanje vedno pomeni nekaj izrednega? Ali pa tisti, ki trenutno predseduje, ne jemlje tega zelo resno, kajti prepričan je, da predseduje sam ali še s kom za vekomaj? Nemci imajo glede tega večne premisleke, celo pol stoletja po vojaški in ideološki katastrofi. Angleži mislijo vse najboljše, vendar s kančkom dvoma; ta jih ne zapušča nikoli. Dvom je sestavina veličine.
Ali naj omenim še Italijane? Radi bi bili veliki, pogosto tudi mislijo, da so, pa jih ne moti niti to, da so pravkar izvolili nov državni vrh, na katerem si podajata roke komunist in fašist, pa tudi nekateri, katerih liberalni izvor bi se še moral dokazovati.
Kdo pri vsem tem lahko ponosno reče, da vodi Evropo? Da stoji visoko nad drugimi, zgodovinsko, idejno in po svoji državni prepričljivosti. Za vsakega omenjenih velikih - Francijo, Nemčijo, Britanijo - bi lahko dandanes rekli tudi kaj omalovažujočega. Britanija je izgubila kolonije, Nemčija katastrofalno vojno, Francija se je slabo odrezala v drugi svetovni vojni. No, pustimo preteklost, imamo tri zelo pomembne evropske države, ki jih pač nikoli ne bomo postavljali v drugo vrsto. Kar zadeva Italijo, bomo Berlusconiju seveda priznali veliko spretnosti, ne pomaga pa to nič. Naj si naši sosedje zapomnijo. Niso veliki in tega jim ne bodo priznali niti Američani, ki so pri takšnih zadevah radodarni.
Kaj pa Putin in seveda morebiti tudi Medvedjev, če se mu bo v prihodnjih treh letih posrečilo spodnesti predhodnika? To bo prav gotovo moral poskusiti, če bo hotel ali ne. Njegovo novo okolje - okolje predsednika države, ne predsednika vlade - bo to kmalu zahtevalo. Oglejte si rusko zgodovino 18. stoletja, vse do zmage Katarine Velike.
Mi smo Putina zaobšli - en dan je bil v Zagrebu, to je vse. Ali bomo imeli več sreče z Medvedjevom in ne bomo odpovedovali že dogovorjenega sestanka, kot smo si brez obotavljanja dovolili pri Putinu? To bo tudi prispevalo k dokončni rešitvi rebusa, ali smo DRŽAVA ali imajo morebiti prav tisti med nami, ki si upajo govoriti o državici.
Sem za prvo, vendar moramo to vsem šele dokazati. 

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.