ALTERNATIVE EVROPE

Svet  |  Komentar

Ženska na robu živčnega zloma

Zakaj je Hillary Clinton izgubila volitve in zakaj ji atentat na Baracka Obamo ni uspel

Marcel Štefančič, jr.  |  Mladina 22  |  30. 5. 2008

Ko so Hillary Clinton prejšnji petek vprašali, če si ji ne zdi, da njeno vztrajanje v izgubljeni predvolilni tekmi, ne ogroža enotnosti demokratske stranke, je rekla: »Moj mož je leta 1992 nominacijo dobil šele po zmagi v Kaliforniji, kar je bilo nekje sredi junija. In vsi se spomnimo, da je bil Bobby Kennedy umorjen junija, v Kaliforniji.« Kdo ve, morda bo junija umorjen tudi Barack Obama. Le zakaj bi kampanjo prekinila? Počakajmo še malo. Vsi so bili zgroženi in šokirani in užaljeni, ko je rekla, kar je rekla, in ko se je zazdelo, da pri predsedniški kandidaturi vztraja zato, ker računa, da bodo Obamo ubili. Toda zgroženost, šokiranost in užaljenost so povsem odveč: Hillary je rekla le to, kar je morala reči. Ali natančneje: lahko je rekla le še to - vse ostalo je že rekla. Busha je v napad na Irak prisilil Bog - Hillary je v atentat na Obamo prisilil Edward Kennedy, ki so ga malo prej hospitalizirali s fatalno diagnozo. Ko se je Hillary opravičevala za svojo »napako«, je rekla, da se je na Bobbyja spomnila zato, ker je zadnje dni zelo veliko mislila na Edwarda. Jasno, Edward je brat Johna in Bobbyja, ki je bil ustreljen junija 1968, le dva meseca po Martinu Lutherju Kingu. Bobbyja Kennedyja in Martina Lutherja Kinga je očitno zmiksala v eno osebo - v Baracka Obamo. Ne ravno po naključju: ne pozabite namreč, da je Edward Kennedy podprl Obamo, ne pa Hillary, kar je predstavljalo eno izmed ključnih prelomnic te kampanje. Toda ironično: zakaj je Edward Kennedy podprl Obamo, ne pa Hillary? Menda je pobesnel, ko so na nekem predvolilnem shodu v New Hampshireu med predstavljanjem Hillary Clinton rekli tudi tole: »Enega izmed ostalih kandidatov primerjajo z Johnom F. Kennedyjem. Toda Kennedyja so ustrelili
Ko je moški v krizi srednjih let, stalno poudarja, kako še ni mrtev, kako ima ogromno energije, kako čuti blazno moč, kako je v vrhunski formi, kako se ni še nikoli počutil mlajšega. Hillary Clinton izgleda kot moški v krizi srednjih let: stalno dokazuje, da je še vedno živa. Ob vsaki zmagi na primarnih volitvah je poudarjala, kako je še vedno v igri, kako še ni odpisana, kako se počuti sijajno in kako čuti blazno moč, pa četudi je volitve - in nominacijo demokratske stranke - že davno izgubila. Zato izgleda še toliko bolj patetično. Še toliko bolj smešno. Njena predvolilna kampanja že dolgo ni več predvolilna kampanja, ampak le še promocijska turneja, le še upokojensko srečevanje s klubi oboževalcev. Kar izgleda hudo napak. No, kot huda napaka - hujša od tega, kar je rekla. In kot veste, so to, kar je rekla, razglasili za »hudo napako«, celo za njeno »najhujšo napako«.

Od hude napake do hude napake

Kar je seveda pretiravanje. Prvič, kampanja Hillary Clinton je bila tlakovana z napakami. In drugič, če ne bi že pred tem naredila kopice napak, ji ne bi bilo treba narediti te napake. Ta »huda napaka« je bila le histerični rezime vseh njenih napak. Greh je bil že na začetku, ali bolje rečeno - Hillary je kampanjo že začela z napako. S hudo napako. Namesto da bi se od dneva št. 1 povsem posvetila kampanji in kandidaturi, je še naprej mirno sedela v senatu. Na začetku je več časa posvetila senatu kot pa kampanji. Njena kampanja je preveč dišala po Washingtonu, po kabinetni politiki. Visela je v senatu, namesto da bi visela na kampanji, na terenu, recimo v Iowi, kjer se je ciklus primarnih volitev začel - in kjer je izgubila. Očitno je bila prepričana, da bo zlahka zmagala. Brez problemov. Hej, Obama je črnec, ne! Črnec pa nima šans. In za nameček je še mlad, tako da ga nihče ne pozna. Nič, verjela je, da se bo skozi to kampanjo sprehodila - tako kot Amerika skozi Irak. Mislila je, da bo Obama preprosto zbežal. Zmotila se je. Prvič, Obama ni le črnec, ampak tudi belec. In drugič, ni bil le rasni potpuri, ampak fenomen. In to od dneva št. 1. Hillary je lahko le začudeno in nemočno gledala, kako se Obama pred njenimi vzvišenimi, »izkušenimi« očmi spreminja v fenomen - kako se na njegove nastope zgrinjajo nepregledne množice, ki ga hočejo ne le videti, ampak se ga tudi dotakniti. Kot da so se skušali prepričati, če res obstaja. Obama je bil, kot se reče, »too good to be true«. Kar je bila za Hillary najslabša možna novica. Slabša od uvodnega poraza v Iowi. Kako se boriš proti fenomenu? Kaj lahko narediš? Katere poteze lahko vlečeš? Hillary je vlekla najslabše možne poteze. Ljudem je v podtonu stalno sporočala: Kaj se pa greste - saj je vendar le črnec! Ona sama in njeni surogati, recimo Bill Clinton in Geraldine Ferraro, so to jasno povedali, ko so namigovali, da je Obama v Južni Karolini zmagal le zato, ker tam živijo večinoma črnci, da je tako daleč prišel le zato, ker je črnec, in da zato, ker je črnec, še ni nujno izvoljiv.
S porazom v Iowi so se njeni problemi začeli: izgubila je ritem, magnetnost in samoumevnost. Plus: vse taktično-strateške napake, ki jih je štab Hillary Clinton zagrešil v Iowi, so se prenesle naprej. In to v izvirni, nepotvorjeni obliki. V Iowi niso imeli tipičnih primarnih volitev, ampak caucus, množico večernih zborovanj, na katerih so se zbrali volilci, nekaj ur debatirali, premlevali vse topike, soočali mnenja in šele potem glasovali. Taka zborovanja so imeli potem še v nekaj državah, toda štab Hillary Clinton je ugotovil, da te države niso tako pomembne, da ti rezultati ne bodo odločilni, da so ta zborovanja penzionistična in da se jih mladi volilci itak ne bodo udeležili, zato nima smisla izgubljati časa, demarja in energije. Kar je bila »huda napaka«. Štab Hillary Clinton se je zmotil v vseh točkah: prvič, Obama je zmagal v vseh dvanajstih zborovalskih državah, drugič, teh zborovanj se je udeležilo ogromno mladih volilcev, ki jih je Obama dobesedno hipnotiziral, tretjič, zmage v teh državah so bile zelo pomembne, v nekem smislu odločilne - Obami so dale tempo, ki mu Hillary ni mogla več slediti. Obama zmagal na Aljaski! Obama zmagal v Koloradu! Obama zmagal v Idahu! Pa v Kansasu, Minnesoti, Severni Dakoti, Nevadi, Nebraski, Washingtonu, Maineu in Wyomingu! Vse to je zelo dobro zvenelo - zlasti v medijih, ki so Obamo spremenili v plaz. V rolling stone. To, da je Obama zmagal v vseh zborovalskih državah, je bil za Hillary zelo slab signal. To je namreč pomenilo: tam, kjer se dobijo volilci in soočajo argumente za in proti, na koncu vedno zmaga Obama. Ergo: argumenti so bili na strani Obame, ne pa na strani Hillary. Njeni ljudje so se pompozno pripravljali na 5. februar, »giga torek«, na hkratne primarne volitve v kopici držav, ne da bi opazili, da so vojno že izgubili. Računali so, da bo do 5. februarja že vsega konec - Hillary bo slavila, Obama bo odstopil. In v nekem smislu je bilo 5. februarja res vsega konec, toda v povsem drugačnem smislu, kot so pričakovali.
Njen štab ni le podcenil zborovalskih držav, ampak je tudi zaspal. In ker je zaspal, je veliko zamudil. In ker je veliko zamudil, je izgubil tempo. In ker je izgubil tempo, je izgubil manevrski prostor. In ker je izgubil manevrski prostor, je skušal izgubljeno in zamujeno na hitro nadoknaditi. In ker je skušal izgubljeno in zamujeno na hitro nadoknaditi, je to počel na preveč divji, preveč agresiven, preveč umazan, preveč direkten, premalo diskreten način. Recimo: Hillary je začela Obamo dregati, brcati, šikanirati. Kar ni bilo dobro: pokazala je, da je živčna, da se ne more znebiti svoje vzvišenosti - in da v stresnih trenutkih izgubi vso eleganco in sofisticiranost in da je v resnici »bitch«. Predvsem pa je pokazala, da je pripravljena reči in storiti vse, karkoli!, samo da bi zmagala. Nekatere feministke, recimo Susan Faludi, so glorificirale, češ da je Hillary s svojo »zlobo«, s svojo »brezobzirnostjo« in s tem, ko se je spustila na mano-a-mano nivo fantov, končno razbila mit o ženski prefinjenosti in vrojeni ženski moralni superiornosti. S tem ni nič narobe: v predvolilno tekmo greš zato, da zmagaš. Tudi s tem, da vse podrediš zmagi, ni nič narobe. In navsezadnje, niti s tem, da si za zmago pripravljen reči in storiti vse, magari karkoli!, ni nič narobe. Problem je v tem, da tega ne smeš pokazati preveč direktno. Ne smeš pokazati, da druge možnosti nimaš. Ne smeš pokazati, da si tako nemočen in tako izgubljen, da ti ne ostane nič drugega. Ne smeš pokazati, da te je druga stran s svojim martin-luther-kingovskim poziranjem tako preigrala in izigrala, da si v to - v agresivnost, napadalnost, likvidatorstvo - prisiljen. Ko se je bahala, da bi napadla Iran, ko ni skrivala svojih simpatij do invazij in političnega nasilja in ko je s fanti pila pivo, ni zrušila mita o ženski vrojeni prefinjenosti, ampak je le potrdila, da je vse tako zajebala, da druge možnosti nima.

Obamo lahko rešite le tako, da ga ne izvolite!

Ko je začela tolči po Obami, ga napadati in verbalno streljati, je izgledala kot atentatorka. Podton tega, kar je počela, je bil na dlani: Obame me lahko reši le atentat! Huda napaka. V principu je Hillary ves čas delala atentat na Obamo, tako rekoč od dneva št. 1: prvič, ostala je v predvolilni bitki, ki jo je že izgubila, drugič, Obamo je s tem izčrpavala in »ubijala«, tretjič, nastavljala ga je republikanskim »strelcem«, recimo Johnu McCainu, ki bo zdaj lahko vse, kar mu je Hillary nastavila, izkoriščal tudi sam, in četrtič, do McCaina je kazala več simpatij kot pa do Obame. Same napake. Hude, se razume. Kot rečeno, nič ni narobe, če pretiravaš, toda problem nastane, ko preveč direktno pokažeš, da druge možnosti sploh nimaš. Taktično-strateško je precej bolje, če ti nasprotnika prisiliš v pretiravanje - če ga ti prisiliš, da pokaže prave barve - če ga ti prisiliš, da pokaže, da je pripravljen za zmago reči in storiti karkoli. Kot je rekel general Patton: Nič nimaš od tega, da umreš za svojo domovino - trik je v tem, da sovražnika prisiliš, da umre za svojo domovino! Hja, trik je v tem, da nasprotnika prisiliš, da izgleda kot atentator - in da se potem tako tudi obnaša. Hillary to ni uspelo. Prav narobe. Napaka. Še več: ker se ni nič premaknilo, je na juriš poslala tudi Billa Clintona, svojega moža. Kar je bila spet napaka: s tem je namreč pokazala, da je precej manj neodvisna, kot se prikazuje. Ženska, ki naj bi presegla spolne stereotipe, je na pomoč klicala svojega moža.
Obame ni in ni mogla zadeti. Ko so desničarski, prorepublikanski mediji na dan potegnili militantnega, divjega, politično nekorektnega pastorja Jeremiaha Wrighta, pri katerem je Obama nekoč maševal, in Williama Ayersa, nekdanjega člana »teroristične« organizacije Weather Underground, s katerim je Obama kasneje prijateljeval, je imela Hillary občutek, da je na konju. Predvsem prorepublikanski mediji so tedne in tedne histerično žgali po Obami, ki da je »linked to Wright« in »linked to Ayers«, kar je seveda zvenelo tako, kot da je »linked to al Qaeda«. Republikanska atentatorska mašina se je bombastično vklopila - in Hillary se je z njo solidarizirala. Napaka. Problem je bil v tem, da se je vklopila prepozno. Hillary s tem ni mogla več profitirati niti spremeniti toka zgodovine. Štab Hillary Clinton se je lahko le tolkel po glavi: Kako to, da nismo Wrighta in Ayersa izkopali mi? In kako to, da ju nismo izkopali že davno prej, recimo na začetku kampanje, še pred jebenim zborovanjem v Iowi? Nič, njen štab je zaspal. Napaka.
Njen štab je imel posebno ekipo, ki je detektivsko, arheološko, mrhovinarsko praskala po Obamovi preteklosti, toda spraskati ni uspela ničesar. Niti pastorjevih kontroverznih pridig, da ne govorimo o Obamovi povezavi z Ayersom, »neskesanim teroristom«, ki jo je - na začetku februarja - razkril šele London Daily Mail. Ne ameriški, ampak britanski časopis! To kaže, da Hillaryjin štab ni le zaspal, ampak da je bil tudi slabo koordiniran in vidno razštelan. Ne brez razloga, kot so reviji New Republic zaupali insajderji. Prvič, v štab so bili vključeni mnogi lojalisti, pač ljudje, ki zakoncema Clinton služijo že leta, toda kakih posebnih izkušenj s predsedniškimi kampanjami do sedaj v glavnem niso imeli. Drugič, med njimi so vladala prehuda rivalstva, kar je štab razbilo in ošibilo - da ja ne bi kdo prevladal in postal večji frajer, so formirali neke sorte »predsedstvo brez predsednika«, v katerem so bili vsi enakopravni, kar pomeni, da je vsak delal po svoje in da drug za drugega niso vedeli, kaj delajo, če niti ne omenjamo tega, da ji je vsak v roke tlačil svojo verzijo govora in svoj spisek nujnih topik. Tretjič, orientir št. 1 so jim bile sondaže, predvsem tiste nacionalne, precej manj pa so se menili za proporcialno zbiranje delegatov, ki je specifika demokratskih primarnih volitev, zato so kot »nepomembne« izpuščali države, v katerih bi se morali boriti za vsako margino, za vsakega delegata. Četrtič, pri kampanji je kibicirala kopica honorarnih »svetovalcev«, ki s kampanjo niso živeli in dihali iz dneva v dan in ki so bili z mislimi vedno hkrati tudi pri drugih svojih poslih. Petič, ko so ugotovili, da kampanje zlepa ne bo konec in da bo očitno še dolgo trajala, svojega kroga podpornikov niso razširili, ampak so se držali skoraj izključno lojalističnega kroga zakoncev Clinton. Šestič, ker so bili prepričani, da bo predvolilne tekme do 5. februarja konec, so se ušteli pri menedžiranju in razporejanju budžeta, tako da jim je na koncu zmanjkalo denarja, kar je kohezivnost in disciplino še dodatno zmanjšalo. In sedmič, do medijev so bili vzvišeni, grobi, arogantni, nekooperativni, prezirljivi, izsiljevalski, zastraševalni, celo atentatorski - desne medije so sami pitali z morilskimi »trači« o konkurenci, ne le o Obami, ampak tudi o medijih in reporterjih, ki Hillary niso dovolj podpirali. Z eno besedo - do medijev so bili bushevski.
Okej, je Hillary s tem, kar je rekla, povedala kaj novega? Ne. Kaj je sploh povedala? Dvoje. Prvič, da črnske voditelje v Ameriki vedno ubijejo - tako kot Martina Lutherja Kinga ali pa Malcolma X. In drugič, da v predsedniški dirki ostaja zato, ker računa, da bodo Obamo ustrelili. Z eno besedo: nima smisla, da ga izvolite, ker ga bodo itak ubili! Hillary je v resnici le manifestirala to, kar je v Ameriki latentno. Že februarja je New York Times poročal o ženski iz Nove Mehike, ki skuša svojo mater prepričati, da naj voli za Obamo - njena mati se namreč boji, da ga bodo ubili, če bo izvoljen. Kasneje so poročali, da se je ta strah, predvsem pri črncih, razvil v pravi sindrom: mnogi črnci menda nočejo voliti za Obamo, ker se bojijo, da ga bodo ubili, če bo izvoljen. Če ga hočejo rešiti, ga ne smejo izvoliti. Hillary ta sindrom le podžiga. Z vsem. Tudi s tem, da se mu skuša zriniti za podpredsednico. Saj veste: če ga bodo ubili, bo potem predsednica avtomatično postala ona. Hudo? Huje bi bilo le, če bi ga sama ubila. A po drugi strani - to stalno počne.