MLADINA Trgovina

Taras Kermauner 1930-2008

Umrl je slovenski klasik, ki si smrti ni mogel privoščiti

/media/www/slike.old/mladina/mementotaras_kermauner_mf.jpg

© Miha Fras

Če bi veličino človeka merili v številu knjig, razprav, esejev in člankov, ki jih je napisal, potem je bil Taras Kermauner velik. Če bi veličino človeka merili v številu knjig, ki jih je prebral, potem je bil velik. Če bi veličino človeka merili v količini idej, ki jih je prinesel v Slovenijo, potem je bil velik. Če bi veličino človeka merili v številu nagrad in priznanj, ki jih v Sloveniji ni dobil, potem je bil velik. Če bi veličino človeka merili po tem, koliko časa je kot analitik in interpret sveta, v katerem je živel, ohranil vitalnost in lucidnost, potem je bil velik. Če bi veličino človeka merili v številu generacij, ki jih je zaznamoval, potem je bil velik. Če bi veličino človeka merili v številu ljudi, ki jim je bil trn v peti, potem je bil velik. Če bi veličino človeka merili v številu ljudi, ki njegove veličine niso prenesli, potem je bil velik. In seveda, če bi veličino človeka merili v številu veličin, ki jih frustriral, potem je bil velik.
Toda druge izbire ni imel. Živel je v deželi, v kateri je moral biti od drugih petkrat boljši, če je hotel biti tako dober kot oni. Bil je wunderkind, ki je vsa pričakovanja izpolnil, pa četudi je imel stalno občutek, da za razliko od literatov, ki jih je interpretiral in tako rekoč formiral, ni ničesar dosegel, češ da je njim uspelo ustvariti l'oeuvre, popolno delo, pač nekaj, kar bo »pričevalo samo zase, za večnost«, medtem ko njemu - mašini, bricoleurju - to ni in ne bo uspelo, tako da ne more na ničemer počivati. Drugi so si lahko privoščili to, da umrejo, on ne.
Na slovensko kulturno, literarno sceno je planil na začetku petdesetih, v sivih, svinčenih, ždanovskih časih, ko je skušal storiti to, kar bi moral tedaj storiti vsak dvaindvajsetletnik - vključil se je v »kulturni boj«, v boj za »evropeizacijo slovenske kulture, za osvoboditev izpod dogmatizma, za vračanje morale in estetskega v zideologizirani politizirani prostor«. Jasno, oblast je njega in Mladinsko revijo, ki je postala njegov prvi krog, njegova prva skupina, njegova prva »zaveza posameznikov«, takoj križala - to je dekadenca! Melanholija! Pesimizem! Nihilizem! To pa ne bo šlo! In ni šlo. Še preden so Mladinsko revijo dobro pognali, so jim jo že vzeli. Bili so generacija, »radikalno kulturno politično kritična generacija«, ki je za las zgrešila revolucijo in morala potem trpeti »najhujše breme zoprnega tutorstva oz. skoraj zaničevanja in nadutosti tistih, ki so komaj odrasli sejali in sprejemali smrt«, toda igrali so se vojno, kljubovali in vsrkavali vse, kar je bilo prepovedano in preganjano, ponotranjili eksistencializem, eksperimentiranje, odpornost in bojevitost, obenem pa brusili meče mentalne in verbalne gibčnosti ter se mojstrili v spodbijanju, zavajanju in zasmehovanju nasprotnika - učili so se za naslednja leta, za čas disidentskega ekshibicionizma, za čas javnih nastopov in »krutih bitk v zverinjaku slovenske kulture«.
Ne, niso bili dekadentni, ampak ultradekadentni. Niso hoteli sodelovati v farsi. Taras Kermauner je bil največji nomad med njimi. »Vsakdo, ki ga preganjajo, mi je blizu.«
Hotel je pobegniti srednji generaciji, dogmam socialističnega realizma, skojevskemu aktualizmu, primitivni ljudsko-kmečki Sloveniji, redarskemu statusu quo, šovinističnemu getu in politikantskemu viku in kriku, zato je delal zmedo, vnašal svobodo in pobiral povsod. Kot goba. Odtod njegova intelektualna eklektičnost. In njegova nečistost. In njegova neprilagodljivost. In njegova razcepljenost. In njegova zvestoba svoji nezvestobi. In njegova modernost. Obsojen je bil nase, na svojo marginalnost, na svojo disonantnost, toda hej, »včasih je koristno, da človek ne ve, kaj se mu bo pripetilo
Pod monolitnostjo in enosmiselnostjo povojne Slovenije je otipaval teatraličnost, nepristnost, sestavljenost, tveganost, nesmiselnost in zmešnjavo modernega sveta, odplakoval postarano, preživelo in bojazljivo, izigraval in ubijal očete, problematiziral vse, tudi premoč ideologije, moč dvoma in svojo voljo do nemoči, si izmislil izraze a la rei-zem, ludizem in karnizem, da bi v šestdesetih ujel prelomnost in subverzivnost slovenske modernistične literature, »samih genijev«, ki jim je pisal manifeste in vodiče, jih navdihoval ter jim kazal pot in modus operandi, postavljal alternativno zgodovino slovenske literature in kulture, napol aktivistično, napol manično bruhal nove koncepte in nove ideje, jih vedno znova menjal, fasciniral z novimi živopisnimi frazami, ki so bile žanr in subverzije zase, zapeljeval, polemiziral in iskal mesto med junaki, se oboroževal s paradoksi in trpel, ko je užival, nadarjen za iskanje smisla v smislu in nesmisla v smislu, reda v neredu in nereda v redu, interpret vsega, kar se je interpretirati dalo. »Kdor je na robu in rahlo čez, je povsod.«
In ta rob slovenske družbe, na katerem se je znašel, je spreminjal v resnico slovenske družbe. Toda bil je premalo asocialen, da bi se predal kriminalu, in obenem preveč asocialen, da ne bi bil gol, večpomenski, zvit, neutemeljen, protejski in vedno znova osamljen, kriv in srečen, totalni plural brez prave mere, križanec vsega sveta in vseh ideologij, filozof transverzale, fantom svobode, prerok brez apostolov, emigrant v domovini, spiritus agens, vedno pripravljen na novo fronto, na novo platformo, na novo občestvo, na novo skupino, ki hoče prevrniti svet, a izgleda kot anarhistični krožek v obleganem mestu - na Besedo, na Revijo 57, na Perspektive, na Probleme in na Novo revijo. »Nihče ni smel biti niti za hip sam.«
Prijateljeval je - in se ohlajal. Se shajal - in se razhajal. Izgoreval - in se prerojeval. Sprejemal - in odbijal. Imel je svoj plesni korak. Včasih je zavezo požrl strah. Včasih so jo razžrle strupene igre med ljubimci. Včasih so se oddaljili. Včasih so bili drug do drugega prezahtevni. Včasih pa je preprosto deževalo. In ko dežuje, se Slovenci lažje znebijo drugih kot pa sebe. »Nikomur se ni nikoli posrečilo, da bi ostal živ - da bi ohranil svojo zmago.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.