24. 7. 2008 | Mladina 30
J’accuse!
O krivcih za godljo z RTVS
Dr. Boris Vezjak, filozof in publicist, Filozofska fakulteta v Mariboru, član Programskega sveta RTV Slovenija
© Marko Pigac
Glede RTV Slovenija ne poslušamo drugega kot nenehno vzhičeno jamranje o instrumentalizaciji in politizaciji. Dober simptom, da se vprašamo, če je kaj narobe z nami. Recimo takole: kaj pa, če smo pri ustvarjanju takega javnega zavoda sami udeleženi, nekateri bolj, drugi manj? V kakšni meri je zlo že v pogledu, ki vidi zlo? Začnimo torej s prvim geslom v kriminalističnem mnemotehničnem vprašalniku: kdo? Kdo je kriv, koga bi veljalo obtožiti glede »zločina«? Naš »J''accuse« sledi temu vrstnemu redu: seveda avtorju zločina, v tem primeru zakona o RTV, in njegovim političnim botrom. Potem sostorilcem. In v tretji vrsti tudi vsem, ki so pri zločinu sodelovali, predvsem kritični javnosti in ne nazadnje vsem državljanom, ki so zakon na referendumu leta 2005 potrjevali.
Za začetek bi se morali spomniti tega, da imamo ob očetih naroda tudi očeta zakona o RTV, klenega borca za njeno »osamosvojitev«, ki nam je konec leta 2006 zaupal tole: »Jaz sem bil avtor tega zakona v celoti, tisto, kar se sedaj nekje celo napleta, da ga je napisal Klemen Jakič in podobno, so čiste oslarije. Celotno besedilo v osnovi od prve do zadnje besede je bilo napisano z moje strani, s tiskovnimi napakami vred.« Tako ošabno se znajo hvaliti zares redki, toda bistvo napada iskrenosti poslanca Branka Grimsa je v tem, da nam je pred tem celo poldrugo leto debelo lagal. Najboljšega izmed vseh možnih zakonov o RTV torej niso napisali odlični tuji in domači strokovnjaki, temveč ta, ki je po lastni hvali 10 let vodil tečaje retorike za poslance SDS, sicer v veščini, pri njem zlorabljeni do obisti. Nismo zasledili javnih ugovorov, ki bi problematizirali rezultat referenduma z vidika tega, da smo, zavedeni glede avtorstva, na koncu zakon podprli. Nenavadno je, da se vsi zgražamo ob Janševem plagiatu, novinarji, oblikovalci javnega mnenja in državljani pa skupaj nadvse stoično prenašajo Grimsovo laž, ki marsikaj spremeni. Je kdo v dilemi RTV-jevskih vsebinskih kolobocij in razhajanj že konsultiral njenega avtorja, ki edini ve, kaj je »mislil«?
Delovanje RTV je torej utemeljeno na prevari, na lažnem vtisu o ekspertnih avtorjih in seveda neekspertni vsebini. Če se je Janša moral pretvarjati, da je pravi avtor domislic o svetilništvu in izvoljenem slovenskem narodu, se je Grims, obratno, moral istega otepati. Lahko pač lažete glede tega, da niste avtor, in glede tega, da ste. Toda v naravi zločina, poimenovanega politizacija javnega servisa, so kakopak tudi sostorilci. Če nekdo vlomi v bančne sefe in onesposobi popoln alarmni sistem, je to po navadi nemogoče brez pomoči od znotraj. Političnega prevzema RTV ne bi bilo, če ne bi bilo tovrstne asistence. Po navadi puščice letijo v vodstvo hiše, povsem upravičeno. Spregleda pa se neutrudno delo ne le novih novinarskih ekip, temveč tudi starih. V resnici so se zamenjale na desetine uglednih imen, toda desetine so tudi ostale. Brez njih instrumentalizacija ne bi bila mogoča. Ne le, da so mnogi (ne vsi!) novinarji te hiše molče asistirali ob sprejemu novega zakona, ki je zapečatil njihovo usodo, številni redaktorji in uredniki iz ozadja brez treme opravljajo svojo dnevno nalogo, ne da bi nam vsaj javno zaupali, kaj se dogaja, za nameček pa povsod puščajo svoje prstne odtise. Lahko bi nam recimo prišepnili, zakaj so v zadnjih tednih zamolčali kar dve veliki zgodbi v svojih osrednjih informativnih oddajah. O Janševem plagiatu niso rekli ničesar (z izjemo Utripa), o Šrotovih obtožbah na račun Janše, češ da ta grozi z aretacijo in ponovnim prevzemom Dela, tudi ne. V Dnevniku na POP TV je to bila prva novica. Odmevi se tik pred volitvami rapidno spreminjajo v »ministrstvo za obrambo« provladnih akcij, kakršna je bila tista po aretaciji Zidarja in Penka. O tem, zakaj se razvedrilni program seli v politično areno Brda pri Kranju, nam je k sreči zaupala kar sama voditeljica oddaje Na zdravje, počaščena, da je bila za ta namen izbrana »ravno naša oddaja«. Dokler se novinarji in redaktorji počutijo polaskano izbrane, si drugega kot »J''accuse« z naše strani ne zaslužijo. In še čisto osebno: odkar sem član programskega sveta, se name ni obrnil še noben novinar iz hiše. Kot urednik pri reviji sem s težavo nabral peščico tekstov o cenzuri, celo od tistih, ki so zapustili RTV-hišo. Sicer razumljivo zaskrbljeni za svojo eksistenco raje dozirajo informacije, a pri tem pozabljajo, vsa čast izjemam, da s svojo podrepniško pozicijo generirajo nastalo situacijo. Če ne bi bilo občasnih protestov aktivov, skoraj ne bi slutili, da je kaj narobe, saj nas za nameček venomer prepričujejo, da so to njihovi interni problemi, ki jih morajo sami razrešiti. Mizeren argument z vidika uporabnika javnega servisa!
Nazadnje pa naša obtožba leti tudi na najširšo civilno sfero in končno državljane. Večkrat se dihotomično predpostavlja, da so ti nedolžni in zmanipulirani, pokvarjeni so le politiki. Kakšna napaka! Tu je nekaj primerov. Praktično neverjetno je, da v zadnjih nekaj letih nismo zasledili prispevka, kjer bi kak novinar Grimsu očital, da se je glede avtorstva zlagal. Celo več, ko sem v neki repliki v enem izmed dnevnikov poskušal opozoriti na ta problem, so me gladko cenzurirali. Pa ne Janševi. Ko smo pri Liberalni akademiji leta 2006 izdali Medijski mrk, za zdaj edini dokumentirani zbornik o referendumu, pri katerem smo sicer javno zastavili besedo, za novinarje in medije ni obstajal. Pa ne le Janševe. In ko je treba povzeti kakšno besedo s sej programskega sveta RTVS, tistih, ki bi poročali, tam preprosto ni. Ne vem, če iz obupa, vsekakor pa s tem generirajo resignirano vseenost. Ob sleherni oceni stanja na javni televiziji bi se morali soočiti s kruto resnico, da je za nekaj, kar je videti kot (popoln) zločin, potrebna asistenca vseh: sokrajanov, ki niso ničesar videli, pomagačev, ki so le držali vrečo, zasačenih izvajalcev, ki menda niso vedeli, kaj počnejo, in seveda iniciatorja, ki se je v varni distanci zavalil v svoj fotelj, pa tega javnost ni niti opazila. Vsi po vrsti kršijo novinarske, državljanske, profesionalne in moralne postulate. Premalo je reči, da je z novim zakonom o RTV Slovenija padel civilnodružbeni model upravljanja z javnim zavodom. Premalo je reči, da je na široko odprl vrata političnim vplivom in nadzoru. Tudi je premalo kritizirati dejstvo, da s takšnim zakonom sprega politike in novinarjev počne tisto, kar ji je pač legalno dovoljeno. Spremeniti zakon nikoli ne bo dovolj. Vprašati se je treba, če želimo kdaj zares diagnosticirati stanje - kar bi kasneje šele omogočilo pravo terapijo -, kaj je do izmaličenja v poslanstvu in delovanju zavoda sploh pripeljalo. Zakaj jo imamo takšno, kakršna je, in kdo so zaslužni akterji. Sicer se nam bo ob morebitnem novem zakonu zgodila ista servilnost vsakega člena med njimi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.