13. 8. 2008 | Mladina 33 | Svet
Cena evro-atlantskega partnerstva
Koliko bo EU (še) stala nekritična podpora ameriški politiki?
Zadnji vikend v juliju sta se v Pekingu sestala pomočnik predsednika ruske vlade Igor Senčin in podpredsednik kitajske vlade Wang Qishan ter uradno začela pogajanja v okviru meddržavnega mehanizma za dogovore o energetskih virih. Rusija in Kitajska načrtujeta dolgoročno sodelovanje na področju energetike, poleg večje prodaje ruskega plina in nafte na Kitajsko so v postopku še dogovori o skupni izgradnji novih naftovodov ter plinovodov, skupne raziskave in razvoj polj, predelava ter kemična industrija.Rusija s tem uresničuje napovedi takratnega predsednika Vladimirja Putina, ki je leta 2006 izjavil, da bo po letu 2011 prodala vsaj 30 odstotkov nafte ter plina v Azijo.
Danes izvozi Rusija 85 odstotkov proizvodnje naravnega plina in surove nafte v EU, zato bi moral biti pekinški sestanek najhujša nočna mora evropskih politikov: tempo razvoja ruskih energetskih virov namreč najverjetneje ne omogoča podvojitve dobav na Kitajsko in hkrati povečanja dobav v EU, ki bi zadostile predvideni rasti evropske porabe. EU že uvaža 50 % potrebnih energentov, leta 2030 jih bo vsaj 70 %, in 90 % nafte. Kljub temu da sta za EU ruski plin in nafta najcenejša ter najlaže dostopna, bo morala Evropa del svojih prihodnjih potreb pokriti z drugimi, predvidoma dražjimi viri. In to v glavnem samo zato, ker jo v to silijo proameriško usmerjeni politiki, zagovorniki tako imenovane »energetske varnosti«.
Tako kot večina političnih izrazov ima »energetska varnost EU« bistveno drugačen pomen, kot bi lahko sklepali iz slovarske definicije besed. Glavna skrb njenih zagovornikov je namreč, da EU ne bi postala odvisna od Rusije, ki bi lahko v zameno za dobavo energentov pričakovala politično kooperativnost. Vendar si Združena Evropa ne prizadeva za prijateljske odnose in dolgoročne pogodbe, na primer z Venezuelo ali Iranom, resnično neodvisnima proizvajalkama fosilnih goriv. Drugi omembe vredni viri nafte in naravnega plina so v rokah režimov, ki delujejo po ukazih iz Washingtona. Zagovorniki »energetske varnosti EU« si torej želijo videti EU odvisno od virov pod nadzorom ZDA.
ZDA v Rusiji ne kupujejo plina in nafte le v zanemarljivih količinah. Vendar je nadzor nad nafto in plinom pomemben element ameriške zunanjepolitične strategije, zato je Rusija ob Kitajski najbolj neprijetna ovira globalnemu vplivu ZDA. Pod vodstvom Vladimirja Putina je Rusija celo zavrgla načela (ameriške) »svobodne trgovine« in onemogočila tuje prevzeme podjetij s področja energetike. Takrat še podpredsednik ruske vlade Dimitrij Medvedjev (hkrati direktor Gazproma) je v intervjuju za Financial Times julija 2007 pojasnil nov model sodelovanja z zunanjim kapitalom: »Tujim vlagateljem bomo omogočili delež v ekonomskih koristih projekta, udeležbo v upravljanju, a ob prevzemu industrijskih, poslovnih in finančnih tveganj.« Podpredsednik Sergej Ivanov je eksplicitno povedal, da Rusija »v predvidljivi prihodnosti nobenemu tujemu podjetju ne bo dopustila lastništva nad katerimkoli večjim (plinskim ali naftnim) poljem«. Sedaj predsednik Medvedjev tako politiko uspešno nadaljuje.
Rusija je danes največji svetovni proizvajalec nafte (12,6 % svetovne proizvodnje, kot Savdska Arabija) in naravnega plina (20,6 % svetovne proizvodnje 2007); ruske zaloge plina so največje na svetu (25,2 %, sledi Iran s 15,7 %). S stališča ZDA je »nagajanje« Rusiji in drugim državam, ki se nočejo podrediti ameriškim načelom »svobodne trgovine«, vredno vsake cene - še posebno, če to ceno plačujejo drugi. »Energetska varnost EU« je zato načelo z ameriškimi botri, ki ga Združena Evropa podpira proti lastnim gospodarskim interesom.
Tako so evropska podjetja pod pritiskom ameriških zahtev po embargu proti Iranu odstopila od vlaganj in tehnološko-proizvodnega sodelovanja v iranskih naftnih ter plinskih projektih - in Gazprom je brez konkurence pridobil delež v nadaljnjem razvoju plinskega polja Južni Pars (drugo največje na svetu), vključno z raziskavami naftnih zalog.
EU na »prigovarjanje« ZDA podpira in finančno subvencionira 7,9 milijarde evrov težki projekt plinovoda Nabucco, ki naj bi v Evropo pripeljal naravni plin mimo ruskega nadzora. Nabucco naj bi dobavljal 31 milijard kubičnih metrov plina letno. Vendar ni jasno, kje naj bi Nabucco nabral toliko plina.
Na seznamu predvidenih dobaviteljev se sicer pojavlja tudi Rusija - Gazprom pa je 23. junija 2007 objavil začetek gradnje lastnega vzporednega plinovoda Južni tok (30 milijard kubičnih metrov na leto), in ni posebno verjetno, da bi svoji investiciji konkuriral z dobavo plina v Nabucco.
Dobavo plina za Nabucco je sicer obljubila Turkmenija, a je hkrati že odprodala 50 milijard kubičnih metrov letno Gazpromu ter 30 milijard kubičnih metrov Kitajski - strokovnjaki dvomijo, da Turkmenija sploh lahko proizvede bistveno več naravnega plina. Med »potencialnimi dobavitelji« tako Nabuccu ostaneta Iran, ki je pod ameriškim embargom (s podporo EU) in sklepa pogodbe z Rusijo ter Kitajsko, in okupirani Irak (!), ki bi lahko plin dobavljal le prek ozemlja »sovražne« Sirije. Projekt Nabucco morda res še ni mrtev (kot je izjavil podpredsednik ruske dume Valerij Jazov), ampak vsekakor že sumljivo zaudarja.
Zaradi ameriškega rožljanja z orožjem na Bližnjem vzhodu in nenadzorovane rasti spekulacij s terminsko prodajo na največjih surovinskih trgih v ZDA (NYMEX) in Veliki Britaniji (ICE Futures) sta se nafta in naravni plin od leta 2001 podražila za več kot petkrat, zato uživajo neodvisne proizvajalke bajne dobičke. Rusija vlaga pomemben delež svojih finančnih presežkov v druge države z zalogami fosilnih goriv, tudi nekatere, ki so pomembne dobaviteljice energentov v EU. Tako je Gazprom 22. marca 2008 podpisal sporazum z libijsko državno naftno korporacijo (NOC) o skupnih raziskavah, razvoju naftnih in plinskih polj ter o delitvi proizvodnje; 10. julija je Gazprom libijski vladi uradno ponudil, da ji odkupi vse presežke proizvodnje nafte ter plina. Gazprom je 16. junija 2008 uradno odprl predstavništvo v Alžiriji, prvo v Afriki, ob obojestranskih izjavah o »razširitvi sodelovanja pri raziskavah, proizvodnji ter dobavi nafte in plina z afriške celine v Evropo, ZDA in Azijo«. Libija in Alžirija trenutno dobavljata večino utekočinjenega plina v EU. Gazprom se od januarja 2008 tudi pogaja z Nigerijo o investicijah v naftno proizvodnjo in predvsem v nova plinska polja, za proizvodnjo in izvoz utekočinjenega naravnega plina.
»Energetska varnost«, kot jo razumejo (nekateri) v EU, je pač dvorezen meč. Če si EU prizadeva, da bi našla druge vire nafte in naravnega plina ter tako zmanjšala odvisnost od Rusije, potem je samoumevno in ekonomsko racionalno, da si mora Rusija najti alternativne kupce, saj je prodaja energentov poglavitni delež njenih prihodkov. V tem strateškem manevriranju je Rusija v boljšem položaju: kot kaže (tudi) začetek energetskih pogajanj Pekingu, kupcev za rusko nafto ter plin ne manjka, tudi ne strateških partnerjev, ki jim je prijetneje sodelovati s sedaj ideološko neobremenjeno Rusijo kot z vse bolj nasilno Ameriko. EU svoje nakupe teže razprši: če noče biti vse bolj odvisna od Gazproma in drugih ruskih podjetij, bo morala vse več svojih potreb pokrivati z dražjim utekočinjenim naravnim plinom ter nafto iz virov pod nadzorom ZDA - kjer je še vprašanje, ali bo Američanom nadzor sploh uspelo obdržati in ali bodo energente sploh pripravljeni dobavljati »zaveznikom«, ko se jim samim obeta pomanjkanje.
Vendar niso vse članice EU tako stanovitno zavezane evro-atlantskemu sodelovanju, da bi z nekritično podporo ameriški politiki ogrozile lastno energetsko preskrbo. Konzorcij nemških podjetij (Northern European Gas Pipeline Company - NEGP) gradi podmorski plinovod, ki bo na poti iz Rusije obšel Američanom bolj naklonjeni Ukrajino in Poljsko; direktor podjetja je nekdanji socialnodemokratski kancler Gerhard Schroeder. Italija naj bi bila največji kupec plina iz Nabucca - a hkrati je italijanski ENI partner v projektu Južni tok. Avstrijska vlada je septembra 2006 z Gazpromom podpisala dolgoročni sporazum o dobavi 80 % potrebnega plina, maja 2007 ob obisku Vladimirja Putina pa še dogovor o vzpostavitvi (drugega največjega) skladišča za distribucijo ruskega plina v bližini Salzburga - kljub temu da naj bi bila prav v Avstriji končna točka plinovoda Nabucco (Baumgarten an der March pri Dunaju). Med državami, skozi katere naj bi tekel Nabucco (Turčija, Bolgarija, Romunija, Madžarska, Avstrija), doslej le še Romunija ni podpisala sporazuma z Rusijo za prehod Južnega toka.
In Slovenija? Ob do Američanov vedno ustrežljivem Dimitriju Ruplu in do Rusov nesramnem Janezu Janši ostajamo trdno v »novi Evropi«, kamor smo se vpisali že z vilensko izjavo. Kjer nas bo še zeblo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.