13. 8. 2008 | Mladina 33 | Kultura
V znamenju osmice
Spektakel sprenevedanja
Ovoritveni ognjemet
© TVS
Z začetkom olimpijskih iger je nacionalka končno dobila v roke nekaj, kar ji gre res dobro. Poleg ponovitev in uravnoteženega poročanja, seveda. Potem ko so ji komercialne televizije prevzele praktično vse pomembnejše športne prenose, so olimpijske igre verjetno res nekaj, česar ne bi mogli prepustiti amaterjem. Sploh pa je fino, ko se velik del športne televizijske delegacije preusmeri na posebno tekmovanje in vodenje športnih oddaj spet kdaj prepustijo šarmantno nerodnemu Ervinu Čurliču.
Seveda je eden redkih olimpijskih dogodkov, ki ga prebavljajo tudi neljubitelji športa, otvoritev. In če se v totalitarizmu lahko na kaj zaneseš, je to organizacija masovnega spektakla, kar je otvoritev v petek zagotovo bila. Častilci kulta osebnosti imajo namreč izostren čut za to, kaj pri ljudstvu vžge in kaj ne. No, ja, navzoče je verjetno res razganjalo od navdušenja ob vseh zvitkih in sinhrono plešočih in smejočih se dečkih, vsi gledalci pred ekrani pa najverjetneje niso ravno zmogli ur navdušenja nad razpotegnjenim čaščenjem kitajske civilizacije.
Na sploh so otvoritve olimpijskih iger praviloma parada kiča in osladnosti o miru na svetu in slogi med narodi. A Kitajci to vidijo drugače. Kot je zraven ubrano recitiral Miha Žibrat, so se Kitajci odločili predstaviti predvsem svoje zgodovinske dosežke, češ: poglejte, mi smo vam prinesli papir in tisk, mi smo vam prinesli svilo, brez nas bi bili reveži, zdaj pa nam samo poskusite očitati, da nismo demokratični in da kršimo človekove pravice. Žibrat je ostal zvest svojemu športnemu pristopu komentiranja, ko je govoril o številu nastopajočih na terenu, eno od nosilk zastave pa označil za “tisto sivo gospo”. Bral je tudi poezijo in bil nasploh politično korekten, ko je zaključil, da je imela otvoritev visoko umetniško vrednost. Da ne omenjamo prižiganja ognja, ki je bolj spominjalo na upočasnjeno kung fu akcijo kot pa na nekaj, kar je še pred 12 leti zmogel Muhammad Ali.
A pri ceremoniji, ki jo je režiral Zhang Yimou, režiser Hiše letečih bodal, je motilo ravno to sprenevedanje. Kot so ugotovili že gostje v olimpijskem studiu z Igorjem Bergantom, so športniki tam zato, da tekmujejo in preizkusijo svojo formo. Olimpijske igre so pač prestižno tekmovanje, ki ga nehuman nadzor, onesnaženo ozračje in politični zaporniki ne morejo zlomiti. S političnimi tematikami naj se ukvarjajo drugi. Zato je tudi otvoritev v tem duhu iskala navdih v Konfuciju in ne v Velikem bratu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.