21. 8. 2008 | Mladina 34
Janez, ti si bil moj najboljši prijatelj
Kako je Janez Drnovšek postal idealni vzornik v predvolilnih govorih Janeza Janše in kako je bilo s tem pred leti
Na slovesnosti ob odkritju doprsnega kipa dr. Janezu Drnovšku, dolgoletnemu predsedniku slovenske vlade in predsedniku države, v Zagorju ob Savi, bi pričakovali, da bodo na njej zares le Zagorjani z županom Matjažem Švaganom, saj je Drnovškova družina dala jasno vedeti, da se ne strinja s takšnim obeleževanjem spomina nanj, pa tudi njegov naslednik dr. Danilo Türk je posvaril pred nepremišljenimi počastitvami svojega predhodnika. Ker so Drnovškovi politični sopotniki upoštevali željo družine in jih ni bilo, pa je bržkone na osuplost organizatorjev prispel v Zagorje predsednik SDS in vlade, Drnovškov politični konkurent in pogosto neusmiljeni kritik, Janez Janša.
Janša je na slovesnosti pojasnil, da si je njegov »predhodnik na mestu predsednika vlade ta spomenik zaslužil«, priznal je nesoglasja med njima v minulih dvajsetih letih, »vendar je treba zasluge priznati tudi ljudem iz drugih političnih opcij«. Ocenil ga je kot politika, ki ni zagovarjal »politike izključevanja«, in seveda takoj dodal, kar je uzurpacija svečanosti v ozke strankarske politične namene, da žal »te širine pri njegovih političnih naslednikih danes ne najdemo«. Podobne misli je Janša nanizal tudi na sobotnem Festivalu Slovenske demokratske stranke v Šentvidu pri Stični, kjer je Drnovšku priznal, da se je Slovenija »solidno razvijala od osamosvojitve naprej, in bilo bi krivično, če bi danes trdili, da smo morali vse začeti znova«. Potem pa je šele tu opazil, da se »večina političnih sopotnikov« dr. Drnovška ni udeležila odkritja njegovega spomenika, saj »tega dejanja ni odobravala in tudi na slovesnosti jih ni bilo«.
Janševo razsvetljenje z vlogo dr. Janeza Drnovška v slovenski poosamosvojitveni zgodbi res ne deluje prepričljivo, kajti če pogledamo njune odnose do Drnovškove prezgodnje smrti, sta bila resnici na ljubo, razen v obdobju 1992-1994, na različnih bregovih, čeprav je na začetku mandata sedanje vlade vse kazalo, da se bosta ujela in brez večjih prask opravljala vsak svoje delo. Drnovšek je namreč podprl oblikovanje vlade Janeza Janše pred štirimi leti, zavedajoč se nevarnosti predolgega ostajanja na oblasti ene stranke, njegov odnos do novega premiera pa je bil konstruktiven. Še leta 2005, ko je bila Janševa vlada že dobro v sedlu, je namreč v intervjuju za Mladino zatrjeval, da se mu je »koalicija LDS-SDS vedno zdela mogoča in bi imela svoje prednosti. Takšna koalicija bi vsekakor imela več kadrovskega potenciala in več sposobnosti za vodenje države«. V prvi polovici mandata te vlade se je pravzaprav zdelo, da je Drnovšek »ubogljiv« predsednik države v politični kohabitaciji z Janšo. A sčasoma so se med predsednikom vlade in države kazala vse večja razhajanja v pogledih na dogajanje v državi. Drnovška so Janševi, zaradi nekaterih njegovih ocen o notranjepolitičnih vprašanjih in zaradi nekaterih zunanjepolitičnih pobud, začeli pribijati na križ tako hudo, da je 30. marca 2007 na spletni strani Gibanja za pravičnost in razvoj zapisal: »Kaj počnejo naši negativci? Njihov poglavar je ves užaljen, ker sem njegovo veličino užalil z nekaj kritičnimi pripombami. In zato se mora maščevati. Nagnal je vse svoje pomagače, da najdejo kaj slabega, kaj blata za metanje. In brskajo in iščejo, pri tem jih nič ne moti, če uničujejo državne institucije, da bi le kaj našli, da bo gospodar zadovoljen.«
Kako je prišlo do tako hudo zaostritve, ki je očitno presegla že vse meje zdravorazumskega razmerja v politiki? Iskre med vladajočo koalicijo in predsednikom Drnovškom so se vnele leta 2005 ob referendumu o zakonu o RTV. Takrat je Drnovšek vladi le »dobrohotno« svetoval, naj referendumski izid, kakršenkoli že bo, sprejme kot »neko opozorilo ... da bo novi zakon uporabljala previdno, na takšen način, da ne bo vplivala na neodvisnost in svobodo medijev«. Dve leti kasneje se je predsednik države ponovno oglasil na temo novinarske svobode in javno podprl peticijo 571 novinarjev, ki so predsednika vlade obtožili, da omejuje svobodo medijev. Sicer pa se je polemika v sporu med vlado in Drnovškom vnela v začetku februarja 2006, ko je predsednik z aktom pomilostitve bodisi skrajšal zaporno kazen nekaterim obsojencem bodisi jo odpravil. Največ vroče krvi je povzročila pomilostitev Danila Kovačiča, nekdanjega direktorja Hita. Dopisovanje med uradom predsednika države in pravosodnim ministrstvom, kdo je odgovoren za kakšno pomilostitev, je bila žalostna podoba komuniciranja v slovenski politiki, ki ji zagotovo ni para v resnih demokratičnih državah.
S pravim topovskim ognjem pa je vladajoča koalicija leta 2007 pričakala ustanovitev Gibanja za pravičnost in razvoj, saj dolgo časa ni bilo jasno, kaj hoče ustanovitelj gibanja z njim, že sam naziv pa je opozarjal, da se lahko prelevi v kritika konkretne politike aktualne vlade.
Kratki stiki med vlado in predsednikom Drnovškom so se pokazali tudi v zunanji politiki. Obisk kneza Aleksandra II. Karađorđevića v Sloveniji zagotovo ni bilo politično modro Drnovškovo dejanje, silovitost kritik pa je pokazala tudi druge točke v predsednikovi mednarodni dejavnosti, kjer z vlado ni našel skupnega jezika. Drnovšek je bil takrat že kritičnejši do vlade in je zapisal, da si »vlada ne bo podredila institucije predsednika. Skuša si podrejati nekatere druge institucije - gospodarstvo, medije -, ampak institucije predsednika si ne bo podredila, dokler sem predsednik«. Začelo se je namreč pričkanje, koga lahko gosti predsednik republike, in Drnovšek odgovarja, da se lahko sreča s komerkoli, četudi gre za srbskega princa, indijskega duhovnega voditelja, indijanske svečenike iz Bolivije ali direktorja ruske družbe Gazprom. Leta 2006 je bil namreč dr. Drnovšek na obisku v Boliviji na inavguraciji sedanjega predsednika Eva Moralesa. Slike ob ustoličenju prvega predsednika indijanskega rodu, skupaj z nekaterimi indijanskimi obredi, ki so obkrožile svet, so Drnovška prikazovale v nekakšni eksotični ceremoniji. V tem letu je obiskal tudi Darfur, eno izmed največjih kriznih žarišč in mesto humanitarne katastrofe, in pozval svetovne voditelje k ukrepanju. Odšel je na Kosovo s pobudo o prihodnjem statusu te pokrajine, vendar brez vladne podpore.
Očitno je, da mu je nato vlada želela natakniti uzde in mu preprečiti pobude, ki jih ni blagoslovila sama ali pa vsaj njen zunanji minister, z omejevanjem finančnih sredstev za delovanje predsednikovega urada. Moral bi na zasedanje Generalne skupščine ZN in na uradni obisk v Španijo, vendar je oba obiska zaradi pomanjkanja denarja odpovedal. V javnost so prišle informacije, da je že ob polletju njegov urad porabil vsa proračunska sredstva za delovanje in zato zahteva dodatna sredstva. Toda podatki so pokazali, da je urad predsednika države v prvi polovici leta 2007 porabil 62 % svojega letnega proračuna, do sredine septembra 82 %, in ko je zaprosil, tako kot drugi proračunski porabniki, za dodatna proračunska sredstva, so mu iz Bajukovega ministrstva svetovali, naj malo racionalizira svojo porabo. V uradu so znižali zahtevek za več kot polovico in si zaželeli 85 milijonov tolarjev, torej okrog tedaj 11 odstotkov dodatnih sredstev. Nič ni pomagalo, predsednik je naletel na gluha ušesa pri vladnih možeh in napovedal, da se bo odpravil v Španijo, na obisk h kralju Juanu Carlosu, kar z avtom. Ker po daljšem času še vedno ni dobil ustreznega odgovora, je sporočil vladi in javnosti, da »zaradi nekonstruktivnega in večkrat celo žaljivega odnosa vlade do institucije predsednika države« umika zahtevek za dodatna proračunska sredstva. Mimogrede povejmo, da so bili vsi drugi zahtevki po odobritvi dodatnih proračunskih sredstev uslišani, le predsednikov ne. Tudi premier je ob zahtevku za dodatna sredstva sporočil, da »vlada ni kriva, da je urad predsednika države v polovici leta porabil sredstva praktično za celotno leto«. Ob netočnosti te izjave lahko za nizek udarec štejemo Janševo izjavo o neracionalnih potovanjih predsednika republike in njegovega spremstva, češ da se »ne spomnim, da bi naš predsednik v zadnjih 15 letih kadarkoli potoval z redno letalsko linijo«, kar seveda tudi ne drži, saj se je Drnovšek pogosto vozil z rednimi letalskimi linijami. Afera z romsko družino Strojan, ki ji je Drnovšek pred božičnimi prazniki 2006 pripeljal zabojnike, s katerimi pa ni mogel v zaselek, ker so mu to preprečili domačini, je odnose med vlado in njim le še zaostrila.
Med najbolj odmevnimi razhajanji med vlado in predsednikom so bile tudi volitve guvernerja Banke Slovenije. Drnovšek je predlagal dotedanjega, Mitjo Gasparija, ki naj bi si z uspešnim prevzemom evra zaslužil še en mandat. Pravzaprav se je ob »primeru Gaspari« pokazala vsa dvoličnost slovenske politične desnice v parlamentu, saj mu je tudi ta priznavala velike zasluge na področju monetarne politike, ga kovala v zvezde, vendar si je pri njegovem ponovnem imenovanju premislila. Tako so Gaspariju v državnem zboru nepričakovano zmanjkali trije poslanski glasovi. Drnovšek je razočaran izjavil, da je takšna odločitev slab znak za slovensko in mednarodno javnost, saj kaže na to, da se »nadaljuje trend izpodkopavanja neodvisnih institucij v državi«. Tudi njegovega drugega predloga v osebi dotedanjega viceguvernerja Banke Slovenije Andreja Ranta, vladajoče stranke niso podprle, kajti na tem položaju bi nekateri radi imeli ekonomista Boštjana Jazbeca. Zato je Drnovšek izjavil: »Postavljati na položaje samo svoje prijatelje, zame ni državotvorno. Ne bom predlagal kandidata, ki mi ga želijo vsiliti in za katerega mislim, da ne bi bil neodvisen kandidat.«
Izognimo se bizarnim razpravam o financiranju potovanja takratnega predsednika vlade Janeza Drnovška v ZDA leta 1999, ko se je sestal s predsednikom ZDA Billom Clintonom, govoril v Generalni skupščini Združenih narodov ter predaval na nekaterih ameriških univerzah. Prav tako nakupu 219.163 slovenskih tolarjev vredne letalske karte za indijskega zdravilca Sardešmuka Sadananda, ki naj bi jo plačali iz tajnega sklada Sove. Da Drnovšek ni vedel, kako je ta operacija potekala, je menil tudi predsednik vlade Janez Janša, »zagotovo pa je bil seznanjen s tem, da taka dejavnost poteka preko agencije,« in Drnovšku, ki je dejal, da bi za nekatere ljudi v obveščevalni službi Sova dal roko v ogenj, odgovoril, »da bo ta roka, ki jo je dal v ogenj za nekatere v tej agenciji, zelo gorela«.
Aleksander Zorn, državni sekretar v vladnem kabinetu, pa si je Drnovška privoščil zaradi nesoglasij glede govorcev na državnih proslavah, kar tu in tam prav tako »razveseljuje« slovensko politično srenjo. Bržkone je bil Drnovšek precej svojeglav, kar zadeva udeležbo na proslavah, vendar je oznaka, v slabšalnem pomenu, da gre za »posebne vrste človeka, ki je višje poslanstvo našel v pisanju knjig«, zraven pa je Zorn še mimogrede navrgel, da je bolje, če svojega mnenja o njegovih knjigah ne pove, zgovorna. Če k temu dodamo še Zornovo oceno v Demokraciji, da mora položaj predsednika »zasedati takšna oseba, ki ne more kar naprej muhasto spreminjati svojega mnenja«, je iz besed tega visokega uslužbenca Janševega kabineta mogoče nazorno izluščiti odnos Janševe ekipe do dr. Janeza Drnovška, človeka in predsednika republike.
A Janez Janša danes vseeno »dokazuje« slovenski javnosti, kako sta se z Drnovškom dobro razumela, in si poskuša prisvajati njegovo politično dediščino.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.