MLADINA Trgovina

Deja Crnović

28. 8. 2008  |  Mladina 35  |  Kultura

Protest brez slogana

Blank Protest ali kako je praznina lahko tudi sporočilo

Blank protest v centru Ljubljane

Blank protest v centru Ljubljane
© Babalan

Minulo soboto se je skupinica ljudi po Ljubljani sprehodila s transparenti. V nasprotju od tistih rdečih, ki so jih na Prešernovem trgu držale oboževalke najstniške skupine Rebelde, so bili transparenti omenjene skupine prazni. Čeprav je umetniškemu projektu Vlada Repnika in Martine Ruhsam ime Blank Protest, so sobotno akcijo poimenovali sprehod. Začenši z lanskim letom na newyorškem Times Squaru se je Blank Protest odpravil na daljši sprehod, kjer s praznino ponujajo mimoidočim prostor za razmislek.
Kako protestirati na najbolj vsebinsko zasičenem trgu na svetu? Times Square, ki žari od marketinških sporočil, je služil kot prvo okolje, v katero sta Repnik in Ruhsamova umestila Blank Protest. »Če tam protestiraš z neumnim sloganom, se moraš precej boriti za pozornost, ko pa prideš tja s transparentom, na katerem niti slogana ni, ljudje takoj dojamejo, da gre za drugačno sporočilo,« pravi Repnik. A kar ju je najbolj presenetilo, je bil odziv mimoidočih. Ti so jima začeli pripovedovati o protestih, ki so se zgodili na tem trgu pred desetimi, dvajsetimi leti. »Takoj smo videli, da kontekst zelo vpliva na našo akcijo, na pomen, ki ga protest dobi. Na Times Squaru Blank Protest takoj postane komentar na zasičenost potrošniške družbe in okolja, ki ga proizvaja.«
Naslednji vdor praznih transparentov se je zgodil v Ljubljani na vseevropskih delavskih demonstracijah, ki so bile 4. aprila letos. Prazen transparent je bil na delavskih demonstracijah iritacija, umetnika pa vsiljivca med evropskimi sindikalisti.
Blank Protest je performans, ki prek tega, da občinstvu ponuja prostor za interpretacijo, komentira formo protesta. »Blank Protest ne dela tistega, kar protesti po navadi delajo. Po navadi imamo skupino, ki je poenotena s skupnim sloganom. Skupina tako predstavlja idejo, ki je zapisana na transparentih. In točno tega nočemo delati. Skupina za Blank Protestom ne predstavlja ničesar, ampak podaja žogo opazovalcu,« pravi Ruhsamova, ki meni, da so od devetdesetih let prejšnjega stoletja protesti skoraj v celoti del kulture dogodka. Zato se skozi leta tudi spreminja razlog, zakaj ljudje sodelujejo v protestih. »V Ljubljani smo srečali nekoga, ki nam je povedal, da je bil že na 25 protestih. Z udeležbo na našem pohodu je hotel protestirati proti svojim prejšnjim protestom oziroma jih komentirati, saj so bili po njegovem mnenju obiskani samo zato, ker so jih ljudje dojemali kot nekakšno zabavo in druženje s prijatelji, niso pa vedeli, katere slogane pravzaprav nosijo in kaj zastopajo
Prav interpretacije praznega platna so najbolj zanimiv del eksperimenta: kaj gledalci vidijo na praznem platnu, kjer bi navadno moral biti slogan. Italijanski opazovalec je na primer v Ljubljani komentiral: »Seveda, po Berlusconiju ni več ničesar
Zanimivo so ob dveh zjutraj po sobotnem sprehodu dobili elektronsko pismo enega od poslancev, ki je zapisal, da bo v naslednjih tednih veliko besed, ampak kar v resnici potrebujemo, je boljša prihodnost, ne pa boljši slogani. Kar je, kot pravi Repnik, še en slogan.
Blank Protest je te dni v okviru festivala Mladi levi postavljen tudi kot razstava v Mestnem muzeju. Poleg komada Sound of silence, ki se vsake nekaj minut oglasi iz zvočnika v kotu, razstava ponuja tudi kratka navodila, kako organizirati protest, katere formularje je treba izpolniti in koliko dni vnaprej moramo o tem obvestiti lokalne oblasti.
Martina Ruhsam, Avstrijka, ki se je v preteklosti kot študentka plesa bolj ukvarjala s plesnimi performansi, zdaj študira na dunajskem Inštitutu za gledališče, film in medijske študije. Sama pravi, da se je na Dunaju udeležila nekaterih protestov proti uvedbi šolnin in proti avstrijskim skrajnim desničarjem. »Seveda se razvijajo tudi novi načini protestiranja, ko na primer internetni uporabniki blokirajo stran tako, da jo pretirano obiskujejo, zaradi česar se sesuje strežnik. Tega v 60. ni bilo mogoče storiti. Ampak tudi hoja po ulicah je še vedno aktualna oblika protesta, vendar pa so danes ljudje veliko bolj zavedni, vsaj kar se tiče medijev. Ljudje vedo, da je medijska naklonjenost pomembna. Protesti so v bistvu instalacija za medije in verjetno so vedno bili, le da se danes tega bolj zavedamo.«
Tako je na razstavi tudi seznam večjih protestov na Slovenskem, ki ga je sestavil Janez Polajnar, sicer sodelavec Mestnega muzeja. Ta se začenja s stavko krojaških pomočnikov in delavk v tovarni kanditov leta 1871. Med njimi je tudi nekaj nenavadnih, kot je na primer protest iz leta 1973: Študentje proti kmečki ohceti. In se seveda zaključi z vseevropskimi delavskimi demonstracijami, kjer se je med transparenti sprehajal tudi tisti prazni.
»Stvari se vsak dan spreminjajo, zato da bi ostale enake. Samo ne tega napisati na transparent,« še reče Repnik.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.