MLADINA Trgovina

Staš Zgonik

8. 1. 2009  |  Mladina 1

Dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja

/media/www/slike.old/mladina/vint_velika_lucka_kajfez_bogataj_1054_b5.jpg

© Borut Peterlin

Dr. Lučka Kajfež Bogataj je slovenska “ambasadorka” boja proti podnebnim spremembam. Za Slovenijo pomeni to, kar pomeni nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore za ves svet. S to razliko, da je mnogo bolj znanstveno podkovana in da je članica Medvladnega odbora za podnebne spremembe pri Združenih narodih (IPCC). Večletno pojavljanje v medijih je njen nastop dodobra izpililo. V boju proti podnebnim spremembam zagovarja radikalno ukrepanje, tudi zaostritev kazenske zakonodaje in zaračunavanje vseh naravnih dobrin, ki se nam danes zdijo samoumevne in za katere se nam zdi nepojmljivo, da bi zanje plačevali. Še nedavno je odločno zavračala možnost vstopa v politiko. Danes je pripravljena premisliti.

Kateri podatki, objavljeni v letu 2008, so bili za vas najbolj šokantni?

> Najbolj me je pretresel podatek, da je v lanskem letu vreme pobilo kar 220 tisoč ljudi. To se mi kot znanstveniku zdi nepojmljivo. Pa tudi to, da je bila škoda, ki jo je povzročilo vreme, lani druga največja v zgodovini, samo za letom 2005 in orkanom Katrina. Dejansko ostajamo nemočni, enako kot smo bili pred sto leti.

Pa najpomembnejši lani objavljeni podatki?

> Znova me je presenetilo, kako točno znamo napovedati obnašanje podnebja. Napoved globalne temperature s konca leta 2007 se je za 2008 na primer od dejanskih meritev razlikovala za manj kot desetinko stopinje. La Niña, pojav v Pacifiku, je sicer lani res nekoliko ohladil ozračje, vendar je bilo to vse napovedano. To mi daje še večje zaupanje v klimatske modele, s katerimi operiramo. Žal ...

Nas lahko reši neznanje klimatologov, torej da se napovedi, model, izkažejo za napačne? Kolikšna je po vašem mnenju možnost za kaj takega?

> Zanesljivost naših napovedi nikoli ne bo 100-odstotna. Odstopanja so pričakovana, vendar nikakor ne tako velika, da bi pomenila zaustavljanje trenda ogrevanja. Možni pa bodo časovni zamiki. Če na primer pride do velikega izbruha vulkana, se lahko proces zaustavi za nekaj let. Splošen trend pa se ne more spremeniti, tudi zato, ker je bila konec leta 2007 Sončeva aktivnost v minimumu in nas v prihodnjih šestih letih čaka krepitev Sončeve aktivnosti.

Leto 2008 naj bi bilo najhladnejše v minulih 10 letih. Kako si to razlagate? Izpusti ogljikovega dioksida so v tem času narasli ...

> Odvisno, v kakšen kontekst ta podatek postavimo. Lahko rečemo najhladnejše v zadnjih desetih letih, vendar to še vedno pomeni deseto najtoplejše v zadnjih 150 letih. Stvar je v interpretaciji. Sicer pa je bilo zelo jasno napovedano, da bo leto 2008 nekoliko hladnejše in tudi vzroki za to so jasni. Pojava La Niña in El Niño precej vplivata na globalno temperaturo in povprečje v posameznem letu. V času El Niña se ozračje dodatno segreje, v času La Niñe pa se nekoliko ohladi. Nekoliko hladnejše leto 2008 ni nič nenavadnega, saj natančno poznamo vzroke. Letošnje leto bo zaradi pešanja La Niñe že bistveno toplejše. Po napovedih naj bi bilo globalno četrto najtoplejše. Sicer pa, če pogledamo podatke za Slovenijo, vidimo, da je bilo lansko leto šesto najtoplejše v zadnjih 160 letih.

Ali ni vendarle čudno, da je bilo ob globalnem segrevanju najtoplejše leto doslej leto 1998, torej že pred desetletjem?

> Tisto leto je bilo najtoplejše zato, ker smo bili tisto leto priča močnemu El Niñu. Šlo je za dodaten vpliv, ki je povzročil velik skok v trendu stalnega naraščanja temperature. Leta pred tem pa so bila zaradi učinka izbruha vulkana Pinatubo (vulkan na Filipinih je izbruhnil leta 1991, op. a.) prehladna. Variabilnost iz leta v leto ne spreminja trenda.

Kako sploh vulkani vplivajo na podnebje?

> Izbruh vulkana lahko za približno štiri leta ohladi globalno podnebje. Tako, da izbruhani aerosoli zasenčijo sonce. Dodatno pa zaradi velike količine žveplovih in drugih spojin v izbruhanem materialu v atmosferi stečejo kemične reakcije. Podoben učinek imajo lahko tudi dolgotrajni požari. Vendar ima vsak tak dogodek omejen rok vplivanja na ozračje.

V času gospodarske krize se bosta transport dobrin in poraba energije zmanjšala. Ali je torej v nekem smislu, glede boja proti podnebnim spremembam, kriza tudi dobrodošla?

> Ne verjamem, da se bosta transport in poraba energije zmanjšala. Kvečjemu bomo lahko priča umiritvi. Ne bo nikakršnih padcev, le nekoliko počasnejše naraščanje. Kljub vsemu je denarja na svetu še vedno ogromno in promet je zadnja stvar, ki se je bo politika lotila. Res pa je, da ima lahko zmanjšanje potrošnje dobrin zaradi pomanjkanja denarja pozitivne učinke za okolje. Ob tem bi poudarila tudi, da glavni problem, kar se tiče fosilne energije, ni več nafta, temveč premog. V ZDA kar 85 odstotkov fosilne električne energije proizvedejo s pomočjo premoga, pa jih imamo za eno najbolj naprednih družb. Da sploh ne omenjamo npr. Poljske, Indije, Kitajske. Elektrike zagotovo ne bo manj. Ljudem lahko vse vzameš prej kot elektriko. Tako da je lahko kriza tudi nevarna. Globlja bo kriza, bolj se bodo države odpovedovale uvoženim energentom in se začele zanašati na lokalne vire, kar pa je v veliki večini primerov poceni premog. Tudi v primeru Slovenije.

Ste med zagovorniki jedrske energije, ker, kot pravite, so pri brezogljičnih virih energije vse ostalo le še golobi na strehah. V koalicijskem sporazumu nove vlade je napovedan tudi referendum o drugem bloku jedrske elektrarne Krško. Bi se bili pripravljeni aktivno vključiti v kampanjo za drugi blok?

> Dejansko sem v precepu. Še vedno trdim, da je jedrska energija kot taka varna. Nisem nasprotnik jedrske energije iz ekoloških razlogov, češ da bomo zanamcem pustili odpadke ipd. V precepu sem zaradi razvojne dimenzije. Če se namreč Slovenija odloči za jedrsko energijo, potem ji zmanjka denarja za vse morebitne druge rešitve. Prav tako jedrska energija ne bo nudila toliko novih delovnih mest, kot bi jih lahko katera druga rešitev. Jedrska energija je, če gledamo samo proizvodnjo elektrike, zagotovo najboljša opcija. Razvojno gledano pa bi nas to potisnilo na neko pot, ki bi ji morali potem slediti vsaj 20 let.

Kakšno je vaše stališče do biogoriv?

> Sem odločno proti. Od nekdaj. Zagovorniki biogoriv so zamudili čas, ko so imele razvite države presežke hrane. Premik k biogorivom se je zgodil z namenom, da kmetje ne bi opuščali svoje dejavnosti, da bi bila zemlja obdelana. Vendar pa so se razmere, preden je ta ukrep našel prostor v klimatski politiki, zelo spremenile. Hrane naenkrat tudi zaradi podnebnih sprememb ni več preveč. Politika subvencionira proizvodnjo rastlin za biogoriva, zato so se kmetje odločali zanjo. Preden je ta politika zaživela, je bilo že prepozno. Še isti trenutek bi se morali ustaviti, pa se niso. Proti sem tudi zato, ker pred začetkom množične proizvodnje biogoriv ni nihče uvedel nikakršnega predhodnega ukrepa.

Kakšnega?

> Uporabo biogoriv lahko primerjamo s hišo na obnovljive vire energije. Hišo je treba najprej izolirati, jo narediti energijsko učinkovito, šele potem pa je nanjo smiselno namestiti solarne kolektorje. Ker bo to sicer pljunek v morje. Da bi lahko upravičili proizvodnjo biogoriv, pa bi morali najprej zasnovati avtomobile, ki porabijo liter goriva na sto kilometrov.

Če bi vam dali na voljo neomejena sredstva za ukrepanje in moč, kateri bi bil prvi ukrep, ki bi ga sprejeli v Sloveniji?

> Sploh ni treba kovati velikih načrtov, samo akcijski načrt za energijsko učinkovitost, ki že obstaja, bi začela striktno uresničevati. Ampak striktno. In če mi ponudite neomejeno moč, bi nespoštovanje pravil energijske učinkovitosti uvrstila med kazniva dejanja. Kot lahko pijanega človeka odpeljejo z marico, tako bi morala policija ukrepati tudi proti energetsko potratnim ljudem. V njihovo in skupno dobro.

Torej represija ...

> Nesporno za začetek represija, s tem, da bi bilo seveda poleg palice treba ponuditi tudi korenček, torej davčno nagrajevanje gospodinjstev, ki bi se do potankosti držala predpisov ali jih presegala.

Nedavno ste zavrnili možnost, da bi sami vstopili v vlado. Rekli ste, da raje ostajate okoljska opozicija. Pa se vam ne zdi, da bi lahko le z vstopom v politiko res dosegli vse tisto, za kar si prizadevate? Ste dobili kakšno ponudbo?

> Ponudb je bilo pred volitvami kar preveč. Glede mojega udejstvovanja pa so se okoliščine od tiste izjave nekoliko spremenile. Kot kaže, bomo namreč dobili Urad za podnebne spremembe (tako je zapisano v koalicijskem sporazumu, op. a.). Končno se bo izpolnila moja vizija, da potrebujemo institucionalno obliko horizontalnih povezav politike. Da leva roka ve, kaj dela desna. In da se to dogaja blizu vladi, blizu tistim na najvišjih položajih, od katerih lahko dobiš zadostno podporo. Tukaj bi si pa morda premislila glede vstopa v politiko. Če bi ustanovili močno in strokovno neodvisno institucijo. Ampak to je velik če.

Katere so tri najpomembnejše pristojnosti, ki bi jih moral dobiti tak urad?

> Prva je določanje stališč v mednarodnih pogajanjih o energetsko-podnebnih svežnjih. Da se vodi politika, ki je do okolja prijazna, istočasno pa Slovenije ne postavlja v nek deprivilegiran položaj. Druga stvar je, o tem sva že govorila, izvajanje obstoječe podnebne zakonodaje. Imamo akcijske načrte, na podlagi katerih bi bilo mogoče črpati ogromno evropskih sredstev, pa jih nismo, ker bi morali tudi sami prispevati delež denarja za projekte. Tretja naloga pa bi morala biti prilagajanje na podnebne spremembe, zlasti upoštevajoč nacionalno varnost.

Koalicijski sporazum vsebuje tudi zavezo za izdelavo akcijskega načrta za prilagajanje. Kaj je v tem segmentu po vašem mnenju najpomembnejši ukrep?

> Najpomembnejša se mi zdita ustrezno prostorsko planiranje in zakonodaja glede pomoči prizadetim v vremenskih ujmah. Da bo kljub materialni škodi, ki bo nastajala, ljudem zagotovljena eksistenca. Da natančno vemo, kaj je zavarovano, kdo plača, da ljudi ozavestimo o problematiki. Potrebovali bi tudi reorganizacijo civilne zaščite in natančneje bi bilo treba opredeliti vlogo vojske. Druga zelo pomembna stvar je zagotavljanje prehranske varnosti. Slovenija mora stremeti k prehranski neodvisnosti. Akcijske načrte za prilagajanje bi morali izdelati za vse sektorje. Za zdravstvo ga nimamo, za turizem ga nimamo. Tudi za ostalo gospodarstvo ni primerne strategije prilagajanja. Menim, da bi morali krizo, ki jo doživljamo, obrniti sebi v prid. Morda se bo moje razmišljanje slišalo banalno, vendar veliko tovarn danes zaradi pomanjkanja naročil miruje. Zdaj bi bil čas, da bi država npr. pomagala toplotno sanirati samevajoče proizvodne objekte, narediti tovarne energetsko učinkovitejše. Ko bo krize konec, za kaj takega ne bo časa. Nihče ne bo pripravljen ustaviti dela za kaj takega.

To je torej vaše razumevanje slogana »Kriza je lahko tudi priložnost«, ki ga v zadnjem času pogosto slišimo?

> Tako je. Poanta je, da pri sanaciji gospodarstva ne gledamo zgolj na večjo produktivnost in večjo kakovost delovnih mest, temveč tudi na »podnebno« prestrukturiranje. To pomeni dvojen izziv: zmanjšati energijsko intenzivnost gospodarstva vzporedno z manjšanjem ogljikove intenzivnosti virov energije. Podnebna in finančna kriza izhajata iz iste napačne miselnosti vere v virtualne dobrine. Izpuhtel je denar, ki ga v resnici nikoli nismo ustvarili, razen na ekranih borznih računalnikov, in pri okolju je enako - Zemlja je ena, obnašamo pa se kot bi je imeli za še tretjino več.

Kaj menite o imenovanju Karla Erjavca za okoljskega ministra? Desusov program se je namreč od drugih najbolj razlikoval prav po odsotnosti okoljske problematike.

> To je čista politična odločitev. Presenečena sem, da se je odločil za ta resor. Me je pa prijetno presenetil državni sekretar Zoran Kus. Če bo državni sekretar, vsaj kar se podnebnih sprememb tiče, ostal pri zdajšnjih stališčih, potem sem z izbiro zadovoljna. Na ministre nikoli nisem gledala kot na zelo strokovne osebnosti, zato tudi zdajšnjemu ministru ne očitam izobrazbe in izkušenj. Sodila ga bom po količini denarja, ki mu ga bo v proračunu za prihodnje leto uspelo izboriti za okoljske projekte in za zaposlovanje sposobnih ljudi. Kadrovsko je okoljski resor izjemno šibek. Močno so ga prizadela Virantova prizadevanja za krčenje obsega zaposlenih v javni upravi. Nikoli niso pomislili, da je med javnim uslužbencem, katerega glavno delo je tipkanje, in javnim uslužbencem, ki dela kot meteorolog, velika razlika. Nemogoče je dati vse službe v isti koš. In meteorologi so se upokojevali, novih pa niso zaposlili. Dela z vremenom pa je vsaj enako kot prej, upam si celo trditi, da ga je vedno več. Zaradi take kadrovske politike se nam tudi manjša ugled v tujini. Slovenija npr. zaostaja pri uveljavljanju evropske direktive o nadzoru in preprečevanju onesnaževanja okolja. Minister mora po mojem mnenju poskrbeti za ustrezne ljudi in dovolj denarja. Če mu to uspe, bo uspešen minister. Državni sekretar pa mora skrbeti za vsebino.

Kako bi v kontekstu boja proti podnebnim spremembam ocenili zapuščino štirih let Janševe vlade?

> Prejšnja vlada do začetka predsedovanja Evropski uniji tega problema ni prepoznavala. Kolikor se spomnim, Janša kot premier vse do takrat, ko je pred začetkom predsedovanja dojel, kaj ga čaka, ni niti enkrat izrekel besedne zveze »podnebne spremembe«. Res pa je, da je po tem, tako kot bolj ali manj celotna vladna ekipa, dojel pomembnost tematike. V zadnjem letu so se zelo trudili, in če bi vztrajali še nekaj časa, bi se verjetno zgodili večji pozitivni premiki.

Ali so zdajšnje nizke cene nafte smrt za prizadevanja za uporabo obnovljivih virov energije?

> Niti ne. Nafta bo kmalu spet na približno 80 dolarjih za sod. Moramo pa priznati, da se na področju klasičnih obnovljivih virov energije tudi brez tega pojavljajo težave, ki lahko vodijo celo v njihovo počasno opuščanje. Konkretno se je na področju vetrne energije pokazalo, da je tehnologija še slaba, da so okvare prepogoste in zelo drage. Danci npr. ugotavljajo, da je veter še vedno preveč nezanesljiv vir energije in da je proizvodnjo energije zaradi tega izjemno težko uravnavati. V zadnjem letu so bili prisiljeni povečati porabo fosilnih goriv, ker so potrebovali nove elektrarne s stabilno proizvodnjo za uravnavanje neenakomerne proizvodnje električne energije s pomočjo vetra.

Bi rekli, da je bilo obdobje nafte po 140 dolarjev za sod čas, v katerem bi se stvari lahko premaknile v pravo smer? Je bila »naftna kriza« tudi priložnost?

> Res je. Takrat je bila idealna priložnost za začetek izvajanja že omenjenega akcijskega načrta za učinkovito rabo energije, ne pa da je že od februarja lani v predalu. Takrat bi morali ugrizniti v to jabolko. Ampak to je bilo obdobje pred volitvami ...

Vprašanje, ki si ga verjetno zastavlja veliko Slovencev: Kakšen avto vozite?

> Sem lastnica šest let starega punta. Sem povsem zadovoljna.

Ali tudi na vas pogosto letijo očitki o govorjenju enega in delanju drugega, kot se je to dogajalo ob obisku Ala Gora v Sloveniji?

> Zadnjič me je na nekem predavanju nekdo vprašal, če sem se pripeljala z avtom. Pa sem ga vprašala, če si kaj prenaša datoteke s spleta. Ker je bil odgovor DA, sem ga opozorila, da en sam megabajt prenesenih podatkov pomeni 9 kilogramov premoga ...

Devet kilogramov?!

> Pomislite, koliko naprav na različnih koncih sveta troši elektriko, da vi lahko dobite tisto, kar si zaželite.

Kakšno je sploh vaše mnenje o Alu Goru?

> Imela sem občutek, da je fama okrog njega dokaj umetno ustvarjena. Zdaj pa, ko sem ga ob obisku v Sloveniji osebno spoznala, moram reči, da je izjemen »showman«, vendar z dovolj globoko vsebino. Imela sem tudi priložnost krajšega pogovora na štiri oči. Zanimalo me je, kako je z njegovo naslednjo knjigo, kaj bo njena rdeča nit. Bodo to podnebne spremembe ali bodo to t. i. ekosistemske storitve (angl. ecosystem services)? Sama se namreč trenutno največ ukvarjam prav s slednjim, saj v tem vidim logično nadaljevanje tematike podnebnih sprememb.

Ekosistemske storitve?

> To so tiste stvari, ki podpirajo naše življenje, pa so danes zastonj. Gre za spoznanje, da je treba okolju določiti realno ceno. Namreč, bolj ko se nekaj vrti okoli denarja, bolj je politika dovzetna za to. Treba je spremeniti ekonomsko paradigmo, uvesti t. i. ekološko ekonomiko, v okviru katere se skušajo storitve narave finančno ovrednotiti. Namen je tržni ekonomiji pokazati, kakšna je prava cena nekega izdelka oz. storitve. Če se vozim z avtomobilom, plačam za bencin, plačam za uporabo cest ipd. Zraka, ki ga onesnažim, pa ne plačam. To pa je zastonj. Dokler je planet to prenesel, nas to ni zanimalo, zdaj, ko Zemlja onesnaževanja ne prenaša več tako dobro, pa za posledice plačujejo vsi, tudi tisti, ki hodijo peš. Stvari je treba ovrednotiti, in to tako, da ekosistemske storitve vključimo v realne cene, podobno kot je pristop internalizacije eksternih stroškov. Vrednost gozda danes merimo na podlagi količine lesa, a njegova vrednost je mnogo večja in pomembnejša. Gozd preprečuje erozijo tal, čisti zrak, nudi »estetske storitve«.

Ali to potem pomeni, da bo v končni fazi vse imelo ceno, in ali v tem primeru ne obstaja nevarnost, da bo enkrat vse imelo tudi enega lastnika?

> Narava je kapital. Šele plačevanje realne cene nas bo prisililo, da bomo razmišljali dolgoročno in do okolja prijazno, da se ljudje streznijo. In to je mnogo pomembneje od uvajanja obnovljivih virov energije. Ti namreč ne spreminjajo naše paradigme, ki je neprestano rasti, se neprestano voziti in živeti razkošno.

Torej bomo na kapitalističen način izničili negativne posledice kapitalizma?

> To je pot, ki je trenutno že na voljo. Nimamo pa še neke duhovne paradigme, ki bi lahko brez takih ukrepov spremenila razmišljanje ljudi. Seveda pa so pri tem pristopu tudi pasti, kajti čim bo narava naprodaj, bo nekdo lahko na ta račun mastno služil in celo nadzoroval ljudi. Lahko bi se zgodilo, da nam bo nekdo zaračunaval pravico do dihanja. Zato potrebujemo čim prej tudi novo etiko.

Po vašem prepričanju bi lahko podnebne spremembe ogrozile našo nacionalno varnost. Ali zaradi pomanjkljivosti naše države ali ravno zaradi ugodnih življenjskih razmer?

> V obeh pogledih. Glede notranje državne varnosti že imamo problem naravnih nesreč. Potem je tu uvozna energetska in celo prehrambena odvisnost. Uvoz energentov bo čedalje dražji, hrane tudi. Ogrevanje ozračja lahko vpliva na zanesljivost oskrbe z električno energijo. Močnejši vročinski val lahko zaradi množične uporabe klimatskih naprav že zdaj povzroči razpad električnega sistema. Glede zunanje varnosti pa se moramo zavedati, da bomo mi v prihodnosti bogata država. Naše ozemlje je razmeroma redko naseljeno. Slovenija bi lahko preživela najmanj trikrat toliko ljudi, kot jih na njenem ozemlju živi danes. In še vode imamo v izobilju.

Se vam zdi, da je Nobelova nagrada za mir, katere soprejemnica ste, sploh primerna vašemu delu, delu IPCC-ja?

> Zagotovo. Ostale Nobelove nagrade so namenjene ljudem, ki so odločilno zaznamovali svoja področja. Nobelove nagrade za mir pa nikoli niso nagrade za ljudi, so nagrade za problem. Tudi nimajo funkcije nagrajevanja, temveč funkcijo opozarjanja. Torej, ko se svetu zazdi, da nek problem pomeni resnično krizo, je nagrada nek vzvod, s katerim se to dodatno potrdi. Mi se niti za trenutek nismo slepili, da smo jo dobili za naše znanstvene dosežke. Ta nagrada nima zveze z ljudmi, ki so jo dobili.

Predsednik Danilo Türk vas je lani odlikoval z redom za zasluge. Kaj vam pomeni več?

> Absolutno red za zasluge. Ta je bil dejansko namenjen meni.

Ali v zadnjem času dobivate veliko vabil na razne prireditve?

> Zmerno. Res dobivam tudi vabila na prireditve, na katere nikakor ne sodim.

To sprašujem zato, ker me zanima, če menite, da je vaša navzočnost na prireditvah postal dober PR za organizatorja. V smislu, da ga predstavlja kot ekološko ozaveščenega.

> Možno, ne pa pretirano.

Vam prepoznavnost v medijih koristi pri pridobivanju sredstev za vaše projekte?

> Upam, da se bo z novo vlado to zgodilo. Do zdaj mi to ni posebej koristilo. Sicer se, po pravici povedano, tudi nisem posebej »grebla«, ker imam veliko dela že s poučevanjem. Je pa res, da se v Sloveniji sredstva za projekte dodelujejo na podlagi točkovanja prijaviteljev projektov. In v tem pogledu na svojem področju, npr. po številu objavljenih del o podnebnih spremembah, prednjačim. Tako da me veliko ljudi vabi k sodelovanju pri njihovih projektih, ker jim s tem močno obogatim reference.

Kot članica IPCC-ja ste tudi osebno precej prispevali k najnovejšemu poročilu o podnebnih spremembah, ki je bilo objavljeno v letu 2007. Kako sploh poteka sprejemanje takega dokumenta? Koliko je usklajevanja s političnimi voditelji?

> Usklajevanje poteka samo za povzetke. In v povzetkih se posamezni poudarki zaradi pritiskov držav večkrat oklestijo. Izginjajo številke. Npr. 90-odstotna verjetnost se spremeni v »zelo verjetno«. Naše stališče je, da bo tisti, ki se resno ukvarja s podnebnimi spremembami, prebral celotno poročilo, ne pa zgolj povzetka. In zato pristajamo na to. Poročilo mora biti sprejeto soglasno, vse države se morajo strinjati z njim. Že to, da se vse države strinjajo, da je v poročilu zapisano, da so podnebne spremembe posledice človeškega (antropogenega) delovanja, je izjemen dosežek.

Kako velik je sploh znanstveni konsenz glede antropogenega izvora podnebnih sprememb?

> Znotraj IPCC-ja se je v zadnjem času oblikovala skupina ljudi, ki sledijo delovanju t. i. klimatskih skeptikov, torej znanstvenikov, ki zanikajo človeški izvor klimatskih sprememb. So tudi nekateri, ki sploh zanikajo, da bi se podnebje spreminjalo. Prvi neuradni izsledki tega »spremljanja« pravijo, da klimatski skepticizem poganja 15-20 ljudi. Seveda takih, ki so na izjemno dobrih položajih. Eden od njih naj bi svetoval tudi Vatikanu. Konsenze v znanosti da šele zgodovina, sproti pa jih ni mogoče meriti. Tudi znotraj IPCC-ja glede določenih vprašanj konsenza ni. Edini konsenz, ki nas druži, je v tem, da imamo fizikalni model, katerega napovedi se z meritvami potrjujejo že skoraj dvajset let, in da objektivno povzemamo ugotovitve vrhunske klimatološke znanosti v času pisanja poročil.

Dr. Fred Singer, znani klimatski skeptik, sicer atmosferski fizik, je v intervjuju za Mladino dejal, da v zadnjem stoletju ni jasne korelacije med naraščanjem izpustov ogljikovega dioksida in temperaturo. V času izjemne gospodarske rasti po drugi svetovni vojni, ko so izpusti skokovito naraščali, so namreč temperature približno dve desetletji padale.

> Poleg naravne variabilnosti in časovnega zamika so bile občutne še posledice vojne, posledica eksplozij in pa posledica izjemno umazanih goriv, ki so jih v tistem času uporabljali. Kar sem govorila o vulkanih in požarih, velja tudi npr. za velike bombne eksplozije. Pa ne samo tistih dveh jedrskih bomb, ki sta padli na Japonsko. V letih zatem so tako ZDA kot Rusija izvedle množico jedrskih poskusov. Prav tako pa so v tistem času kurili vse, kar je »šlo v peč«. Posledica tega je bila velika prisotnost aerosola v atmosferi, kar, kot sem že omenila, zmanjšuje prepustnost ozračja. Tako da to ni argument. Argument bi bil alternativen tridimenzionalni klimatski model splošnega kroženja zraka, ki bi brez upoštevanja naraščajoče vsebnosti toplogrednih plinov pojasnil dogajanje, ki ga merimo.

Izraza klimatske spremembe in globalno segrevanje razumemo kot sinonim ...

> To ni prav. Uporabljati bi bilo treba izključno »podnebne spremembe«. Podnebne spremembe so sočasna posledica globalnega segrevanja. Vreme ni samo temperatura.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.