Morilci na motorjih
Ko se odpravljajo od doma na morilski pohod, domačim rečejo, da gredo delat. Opravičilo za pobijanje najdejo v tem, da se pač morajo z nečim preživljati.
Dnevnik Xtra v nakladi 50 tisoč izvodov izhaja v mestu Santiago de Cali, glavnem mestu zahodnokolumbijskega departmaja Valle del Cauca, in je eden tistih dnevnih časopisov, ki na naslovnici skoraj vsak dan objavljajo zelo nazorne fotografije trupel ljudi, ki so jih na ulici sredi belega dneva pokosili streli najetih morilcev, bolj znanih kot sicarios. V uredništvu so prepričani, da morajo javnost in oblasti tako nenehno opozarjati na pojav, ki se vse bolj razrašča in samo v Caliju, mestu z nekaj več kot dvema milijonoma prebivalcev, na leto vzame več kot dva tisoč življenj. Življenj navadnih ljudi, razpečevalcev narkotikov, malih dilerjev, pa tudi politikov, predstavnikov cerkve in javnega življenja, ki so se komu tako ali drugače zamerili in je zato preprosto naročil umor. Sicario lahko postane skoraj vsak, saj za ta »poklic« potrebuješ le nekaj poguma in hladnokrvnosti ter željo po zaslužku, zato oblasti ne poznajo niti približnega števila ljudi, ki se preživljajo tako, in jih kajpak tudi ne morejo ustaviti. Navzven jih namreč ni mogoče prepoznati, pogosto so zakonski možje in očetje, nekateri hodijo celo v službo in je ubijanje zanje le vir postranskega zaslužka. Tehnika umora oziroma ropa ali tatvine je vedno enaka in na moč preprosta: sami ali s pomočnikom sredi dneva z motorjem na ulici zasledujejo žrtev, v izbranem trenutku stopijo z motorja in po nekaj korakih izvršijo naročnikovo obsodbo, potem pa izginejo v množici. Tak umor stane v Caliju od tristo do nekaj deset tisoč evrov, odvisno od pomembnosti umorjenega, v Medellínu, drugem največjem mestu v državi, kjer se poleg moških s to dejavnostjo preživljajo tudi sicarias, najete morilke, pa je mogoče umor naročiti že za neverjetnih petnajst evrov. Pod streli pogosto padejo tudi nezvesti možje in ljubimci, ki so ženskam obljubljali večno zvestobo.
Ker so ta pojav že pred časom odkrili tuji, predvsem televizijski mediji, novinarji različnih medijskih hiš iščejo lokalne novinarje in informatorje, da bi jim pomagali pri reportažah, saj si sami ne upajo v revna predmestja Calija in Medellína. Poleg tega pa jim ti lahko priskrbijo sogovornike, praviloma manjše ribe, ki so za nekaj denarja za drogo pripravljeni celo brez prikrivanja identitete spregovoriti o tem, kako so koga ustrelili, zvezali ali zažgali. Res jim postavijo pogoj, naj reportaže v Kolumbiji ne bi prikazovali, a hkrati povedo, da se ničesar ne bojijo, saj bodo tako ali tako kmalu ubili tudi njih. Povprečna »življenjska doba« sicaria v predmestnih četrtih Calija, kjer vlada 70-odstotna brezposelnost in kjer drogo razpečujejo in uživajo na vsakem koraku, je namreč le štiri do pet let; zaradi maščevanja skoraj vsakemu sicariu nad glavo visi po ena ali več smrtnih obsodb sorodnikov ali sodelavcev tistih, ki jih je ubil. Tisti, ki se s tem ukvarjajo že deset ali več let, veljajo za pravi čudež, saj so tudi žrtve neredko oborožene, zato na ulicah občasno potekajo pravi oboroženi spopadi. Starejši zločinci se pogosto umaknejo iz »operative«, sprejemajo le še naročila, nato pa jih zanje izpolnijo mlajši; v zahtevnejših primerih, ko ima žrtev tudi po več telesnih stražarjev, morajo na podlagi dolgoletnih izkušenj narediti načrt umora. Zunaj mesta redno organizirajo urjenje v streljanju za mlajše odvisnike. Najprej jim priskrbijo dober odmerek kokaina, nato pa jih spodbujajo k streljanju v človeku podobne tarče.
Dekletoma 51 let zapora
Pred najetimi morilci pa niso varni niti prebivalci drugih kolumbijskih mest, to velja celo za glavno mesto Bogoto. Eden najbolj razvpitih umorov, predvsem zato, ker so storilki ujeli in umor raziskali, se je zgodil septembra 2003 v neki kavarni nasproti bolnišnice Kennedy v Bogoti. Za mizo sta sedela moška, v kavarno pa sta vstopili mlajši ženski. K mizi je najprej pristopila takrat 24-letna Sandra Milena Santa in s smith & wessonom manjšega kalibra v glavo ustrelila prvega, medtem je iz sanitarij prišla še 20-letna Yenith Liceth Agudelo in pokončala drugega. Izkušeni sicarias sta nato povsem mirno odšli, pred kavarno sedli v taksi in se odpeljali. Zasledovalna akcija lokalnih policistov je že v nekaj minutah obrodila sadove, saj so ju ujeli. V preiskovalnem postopku se je izkazalo, da gre za dobro izurjeni strelki, ki sta morilsko kariero začeli že zgodaj in sta pripadali organizirani skupini, ki jo je ustanovila hči premožnega preprodajalca narkotikov. Sandra Milena Santa je bila zaradi ugrabitve že obsojena na 36 let zapora, a ji je uspelo med prevozom iz zapora v bolnišnico pobegniti. Pred sodnikom umorov nista priznali, prav tako nista pokazali niti najmanjšega obžalovanja, Sandra Milena je izjavljala le, da sta bila umorjena lažnivca. Za dvojni umor sta skupaj dobili skoraj 52 let zapora. V Medellínu pa so sicarias močno povezane tudi s prostitucijo, bila naj bi njihov glavni vir zaslužka. Mestne oblasti si že nekaj let kar uspešno prizadevajo, da bi v mesto privabile vse več in več turistov iz ZDA in Evrope, a hkrati se bojijo, da se morilke ne bi lotile tudi njih in bi lokalni pojav dobil mednarodne razsežnosti.
Nemočna policija
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.