MLADINA Trgovina

Matevž Krivic

12. 2. 2009  |  Mladina 6  |  Politika

Vojaške pokojnine, sodstvo in politika

Gre za preproste življenjske resnice - toda slepo nacionalistično sovraštvo in hujskaštvo resnico zlahka obrne na glavo

Mag. Matevž Krivic, pravnik, nekdanji ustavni sodnik

Mag. Matevž Krivic, pravnik, nekdanji ustavni sodnik
© Borut Krajnc

Z vprašanjem vojaških pokojnin se kot (brezplačni) pravni zastopnik nekaterih prizadetih intenzivno ukvarjam, odkar sem jeseni 1998 nehal biti ustavni sodnik, torej že več kot deset let. O tem torej nekaj vem. Vprašanje pokojnin oficirjev JLA za 30- do 40-letno službovanje v nekdanji skupni državi je Slovenija po osamosvojitvi vendarle skušala nekako reševati in ga je sicer z nedopustno zamudo (šele z zakonom leta 1998 s kratico ZPIZVZ) delno tudi rešila, toda tako nedosledno in s povzročanjem novih neenakosti med prizadetimi, da je zaradi težkega položaja nekaterih zelo starih ali zelo bolnih to pred kratkim pripeljalo - brez moje vednosti - do pisma 21 oficirjev JLA, ki so ga po drugih medijih samo hujskaško napadali, le Mladina ga je objavila in naklonjeno komentirala. Tega sem seveda vesel - rad pa bi s tem prispevkom odstranil nekatere nesporazume in napačne predstave, ki prizadevanjem za pravice teh ljudi ne koristijo, ampak škodujejo.
Pismo je bilo, žal, zgrešen poskus še zadnjič apelirati na politike. Zgrešen zato, ker v pravni državi predsednik republike in voditelji drugih vej oblasti zoper dokončne sodne odločitve ne morejo in ne smejo storiti ničesar. Problem torej danes ni več v rokah politikov. Njihova delno dobra, delno slaba pretekla zakonodaja o tem je bila v teh 17 letih pretežno (na srečo vendarle ne v celoti!) sodno »odobrena« kot skladna z ustavo, žal tudi v nekaterih naravnost sramotnih delih (o njih v drugem delu članka). Zato je sedaj problem rešljiv, kolikor sploh še je, samo še po sodni poti.
Tudi Mladina je svoje mnenje, žal, skušala utemeljiti na napačni pravni podlagi - na pojmovanju, da leta 2004 uveljavljeni »sukcesijski sporazum« (MSVN) med državami naslednicami nekdanje SFRJ »določa jasne obveznosti države« glede vojaških pokojnin. Ta sporazum kolikor toliko jasno določa le pravice držav pri »delitvi plena« po razpadu SFRJ (denarja, ambasad itd.), pri določanju njihovih pravic in obveznosti, npr. glede vojaških pokojnin, vojaških stanovanj ipd., pa je ta sporazum prava mojstrovina diplomatskega sprenevedanja - kako neko občutljivo vprašanje v sporazumu »rešiti« tako, da bo to sprejemljivo za vse države podpisnice (torej z dvoumnimi formulacijami, ki si jih lahko razlaga vsaka po svoje) in da bodo hkrati še prizadeti posamezniki dolgo mislili, da so s tem kaj pridobili, čeprav so jih v resnici vsi skupaj samo hoteli žejne prepeljati čez vodo.
In prav trije členi znamenite »Priloge E« tega sporazuma (o pokojninah) so ta diplomatska mojstrovina. Nisem med najbolj neinteligentnimi pravniki, ampak potrebnih je bilo nekaj let pravdanja, da so se mi druga za drugo začele odkrivati skrite finese te mojstrovine. No, morda tudi ni bila hotena mojstrovina - včasih se celo dobrim pravnikom kakšna taka nerešljiva zmeda v zakonodaji »posreči« zaradi nepazljivosti in površnosti. A je vseeno - hotena mojstrovina ali nehoteni pravni zmazek, oboje je za prizadete neuporabno. Je pa to nerešljiv problem tudi za sodišča. Naša sodišča pri tem vprašanju že štiri leta ne počno drugega, kot da obupano iščejo izhod iz zmede. Ko jim prvega po letu ali dveh na vrhovnem ali ustavnem sodišču končno izpodbijem, si izmislijo drugega, potem tretjega - in tako bo, kot najbrž upajo, šlo do takrat, ko bodo že vsi prizadeti pod rušo, z menoj vred.
Toda pri korektni interpretaciji ta pravna zmeda vendarle ne bi smela biti nerešljiva. Ob vsem (hotenem ali nehotenem) mojstrstvu pri formuliranju nejasnih in protislovnih treh členov »Priloge E« so sestavljavci te priloge namreč pozabili na 8. člen samega sporazuma, ki se glasi: »Vsaka država naslednica na podlagi vzajemnosti sprejme potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovi, da se določbe tega sporazuma priznajo in uveljavijo pred njenimi sodišči ...« itd. Klavzula »na podlagi vzajemnosti« pomeni: če npr. Srbija slovenskim državljanom, živečim tam, priznava in izplačuje vojaške pokojnine (tudi če so bile priznane že po razpadu SFRJ), jih mora priznati in izplačevati tudi Slovenija bivšim ali še sedanjim državljanom Srbije - če tega državi nista precizirali s posebnim dvostranskim dogovorom, je to Slovenija dolžna zagotoviti po svojem notranjem pravu, kot to določa 8. člen MSVN.
Temu vprašanju so se naša sodišča doslej izogibala, kakor da v tožbah ni bilo zapisano - ker pač nanj ne znajo odgovoriti. Zdaj so končno v enem ali dveh primerih prvič poskusila nekaj odgovoriti; bomo videli, kako bo šlo naprej ... In ali bomo vprašanje, še preden bomo pod rušo, lahko pripeljali do ustavnega sodišča - in, če bo treba, potem še do strasbourškega.
Toda samo pred sodišči je to zmedo mogoče rešiti, zato je neutemeljen očitek v članku Igorja Mekine v Mladini št. 5: »Nenavadno je, da ima s temi nekaj preprostimi stavki (opomba: namreč iz sporazuma) težave predsednik države, sicer mednarodni pravnik.« Kaj si dr. Danilo Türk misli o tem sporazumu kot profesor mednarodnega prava, sploh ne vemo in tu sploh ni pomembno. Karkoli si o tem sam misli, mora zadržati zase in za morebitne strokovne knjige, ki jih bo še kdaj napisal - kot predsednik republike pa ne more in ne sme drugega kakor zahtevati spoštovanje sodnih odločb. Tudi če so po njegovem mnenju morda celo napačne.
Piscem pisma je torej mogoče očitati samo to, da so se obrnili na politike z vprašanji, ki se v pravni državi lahko urejajo le pred sodišči. Zelo pa sta, njih in mene, zabolela dva skrajno krivična očitka v drugače korektno napisanem odgovoru urada predsednika republike. Prvi je krivični očitek, da »posebej moti ultimativni značaj zahtev v pismu«, ki ga v resnici v pismu nikjer ni. Le pri zelo površnem branju predzadnjega odstavka bi se kdo morda lahko spotaknil ob besede »le pod enim pogojem« (pokojnine po vojaških predpisih) - toda tudi tu se stavek nadaljuje: »... z upoštevanjem navedenih odločb ustavnega sodišča«. Korekten odgovor bi se torej lahko glasil: »Kot ste sami navedli, je treba upoštevati odločbe ustavnega sodišča - po teh pa vam pokojnine po vojaških predpisih ne pripadajo.«
Kakšna je bila ta odločba ustavnega sodišča, lahko povem jaz - predsedniku republike to ni dovoljeno komentirati. Po njej jim pokojnine po vojaških predpisih ne pripadajo zato, ker (popolnoma slučajno ravno teh 20 podpisnikov pisma - drugače kot 60 drugih oficirjev JLA v podobnem položaju) ne izpolnjujejo popolnoma absurdnega pogoja, da bi v času trimesečnega »brionskega moratorija« (torej ne med bojevanjem!) morali biti »na bolniškem ali rednem dopustu ali na razpolaganju«! Ta naravnost slaboumni pogoj iz vladnega odloka iz leta 1991, ki se je celo našim sodiščem v letih 1992-94 zdel protiustaven, je namreč ustavno sodišče pod predsedovanjem Petra Jambreka leta 1994 razglasilo za skladnega z ustavo s še bolj sramotno utemeljitvijo, da so »tisti oficirji, ki so se takrat (med moratorijem!) dali na razpolaganje ali so bili na bolniškem ali rednem dopustu, s tem pokazali posebno naklonjenost do slovenske osamosvojitve«! Pa pustimo slaboumnost tega pogoja ob strani - če ne bi bil slaboumen, bi bil pa eklatantno protiustaven zato, ker bi bila potem pravica do pokojnine odvisna ne od tega, koliko let si za državo služboval, ampak od tega, ali si bil slovenski osamosvojitvi naklonjen ali ne. Celo če bi pri tem zagrešil kakšno kaznivo dejanje (pa ga ni nihče od njih), bi bil za to lahko kaznovan samo z zaporom, ne pa z odvzemom pokojnine!
Kolšek in Predojević pa sta še pri tem posebni izjemi: onadva sta ta absurdni »pogoj«, nevreden zdravega razuma (ne le pravne države), celo izpolnjevala! Bila sta postavljena »na razpolaganje« - seveda zato, ker (Predojević že prej, Kolšek pa od 2. julija 1991) nista hotela sodelovati pri izvrševanju beograjskih ukazov -, zato si je bilo treba zanju izmisliti nekaj drugega. In so Predojevića zavrnili s smešnim izgovorom, da sta mu na dan 18. oktobra 1991 manjkala dva dneva (!) do 40 let delovne dobe (tudi če bi mu res, bi mu pač morali dati »predčasno« pokojnino za 39,99 leta delovne dobe), Kolška pa zato, ker se je šele leta 1993 ali 1994 vrnil v Slovenijo - kar pa je za vprašanje pokojnine seveda prav tako popolnoma irelevantno.
Drugi, še krivičnejši očitek je, da »s svojim delovanjem niso prispevali k samostojnosti in neodvisnosti naše države«. Ti oficirji JLA na visokih položajih so k temu v resnici veliko več prispevali tako, da so s pasivnim in aktivnim odporom ukazom iz Beograda (ob hudem osebnem tveganju) preprečili eskalacijo spopadov in zlasti vojne zločine proti civilnemu prebivalstvu, kakor z morebitnim (zgolj teoretično možnim) »prestopom v TO« (na primer sredi Zagreba?). Nasprotno lahko govori samo nekdo, ki ne ve, kaj je to vojaška prisega. Poznam uglednega slovenskega strokovnjaka desne politične usmeritve, ki mi že vsa ta leta vedno znova ponavlja: »Jaz sem bil oficir kraljeve vojske in vem, kaj je vojaška prisega - njena kršitev bi bila veleizdaja. In šele, ko država razpade, je oficir te prisege razvezan!«
Eden od podpisnikov pisma, letalski polkovnik Ivo Martinović, Hrvat, poročen s Slovenko, je v zagrebškem štabu demonstrativno zažgal neko depešo iz Beograda, preprečil bombardiranje civilnih ciljev v Ljubljani in drugod itd. To je s pričami dokazal tudi pred našim sodiščem in sodišče je to tudi zapisalo v svoji sodbi (da ni sodeloval v agresiji, ampak ravno nasprotno!), nato pa dodalo: »Ker ne izpolnjuje pogoja iz vladnega odloka (tistega slaboumnega o bolniškem dopustu), pa mu kljub temu akontacija vojaške pokojnine ne pripada.« Farsa brez primere.
Da ne bi kdo sedaj rekel: no ja, ti trije - kaj pa vsi preostali? Najprej dodajmo še generala Čada. Gonja proti njemu je čisti plod Janševe maščevalnosti, ker je Čad edini od vseh poveljnikov JLA (po svoji presoji) odšel na pot že dan prej kot drugi in našim s tem seveda povzročil hude težave, se izognil zasedi, v katero so ga hoteli s prevaro zvabiti in ubiti, potem pa na svoji poti počel tudi take »zločine«, kot je ta, da mu je neka naša enota izročila orožje, on pa ga sploh ni hotel sprejeti, rekoč: »Nimam ukaza, da vas razorožujem - ukazano mi je samo zasesti mejne prehode in samo to izvršujem!« In po vojni v Sloveniji se je tudi on hotel upokojiti, pa je na izrecno prošnjo Hrvatov (in na njihovo prošnjo nato še Kučana) ostal na položaju poveljnika na Reki. Zakaj so Hrvatje hoteli prav njega, lahko sklepate tudi iz tega, da je nato dobil posebno zahvalo od papeža, ker je preprečil pokol osmih duhovnikov nekje na svojem območju. Slovenija pa mu, Slovencu in slovenskemu državljanu, ne da pokojnine - in to sploh nikakršne!
Individualni vpliv drugih morda ni bil tako velik kot pri teh štirih, toda prav vsi so na svojih mestih in v okviru svojih realnih možnosti delovali v isti smeri. Če zaradi drugega ne, že preprosto zato, ker so imeli večinoma slovenske žene in otroke in so hoteli tudi preostanek življenja preživeti tu - še najmanj pa jim je bilo do tega, da bi po tej Sloveniji padale bombe in ubijale civiliste, med njimi morda tudi njihove žene in otroke. Tako preproste so te življenjske resnice - toda slepo nacionalistično sovraštvo in hujskaštvo resnico zlahka obrne na glavo. Da se je bilo temu težko izogniti ali celo upreti takoj po vseh teh dramatičnih dogodkih, se morda še da razumeti - 17 let kasneje pa bi bil najbrž že čas, da bi vsaj razumni ljudje začeli razmišljati in govoriti razumno. Toda očitno je še vedno prezgodaj. Zares - ali samo zaradi političnega oportunizma?
Zato obžalujem, da sta se v sporočilo urada predsednika republike - poleg utemeljenih ugotovitev - zapisala omenjena krivična očitka, ki sta, hote ali nehote, še dodatno opogumila nestrpneže, da so ponovno uprizorili pljuvanje po ljudeh, ki so s svojim razumnim in poštenim ravnanjem, čeprav na nasprotni vojaški strani, prispevali pomemben delež k temu, da je bilo žrtev bistveno manj, kot bi jih drugače bilo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.